Ordu-Balik (mongolsko: Хар балгас, Har Balgas, kitajsko: 窩魯朵八里, Voluduobali, dobesedno 'mesto dvora' ali 'mesto vojske'), znan tudi kot Mubalik in Karabalghasun, je bil glavno mesto Ujgurskega kaganata. Zgrajen je bil na mestu nekdanje cesarske prestolnice Gokturkov, 27 km severozahodno od kasnejše mongolske prestolnice Karakorum. Ruševine mesta se v mongolščini imenujejo Har balgas, kar pomeni 'črne ruševine'. So del kulturne krajine doline reke Orhon, ki je na seznamu svetovne dediščine.
Lega Ordu-Balik leži na travnati ravnini, imenovani stepa Talal-hain-dala, na zahodnem bregu reke Orhon v soteski Hotont v provinci Arhangai v Mongoliji. Orhon izvira v soteskah gorovja Hangai in teče proti severu, da se izlije z reko Tuul. V zgornjem toku slednje je Ulan Bator, sedanja prestolnica Mongolije.
Lokacija je zaradi ugodne mikroklime idealna za pašo, preko nje pa poteka tudi najpomembnejša pot čez Mongolijo v smeri vzhod-zahod. Posledično je bila dolina Orhon pomembno gospodarsko in politično središče že dolgo pred Džingiskanom, ki jo je razkril širšemu svetu.
Zgodovina Leta 744 so Ujguri pod vodstvom Bajančur kana po porazu zadnjega gokturškega kagana v vojni z ujgursko-karluško-basmilsko plemensko zveze ustanovili svojo cesarsko prestolnico Ordu-Balik na mestu prejšnje nomadske prestolnice. Ordu-Balik je cvetel do leta 840, ko so ga opustošili jenisejski Kirgizi.
Prestolnica je merila vsaj 32 km2. Ruševine palače ali tempeljskega kompleksa merijo 360 x 404 metrov. Kompleks je imel dvojno obzidje, štirinajst stražnih stolpov – osem na južni strani in šest na severni strani, dva glavna vhoda, enega na vzhodu in drugega na zahodu, dvanajst metrov visoko citadelo v jugovzhodnem kotu in 14 metrov visoko stupo v središču. Vse to kaže, da je bil Ordu-Balik veliko in pomembno mesto."Selenge Stone Inscription", known also as "Moghon Shine Usu Inscription" or "Monument of Moyunchur (Bayanchur)" in Orkhon Uyghur runic script, composed in 759 CE on a granite stele, line 34
Urbano območje je imelo tri glavne dele. V največjem osrednjem delu so bile številne stavbe, obdane z neprekinjenim obzidjem. Južno od središča so odkrili ruševine številnih templjev in hiš.
Ordu-Balik je bil mesto, značilno za ključna mesta vzdolž svilne poti. Dobro ohranjeni so koncentrično obzidje, razgledni stolpi, hlevi, vojašnice in trgovine ter upravne stavbe. Vidni so ostanki sistema za odtekanje vode. Arheologi so ugotovili, da so bila določena območja namenjena trgovini in obrti. V središču mesta so bile palače in templji ter samostan. Palača je bila obdana z obzidjem s stražnimi stolpi in vzhodnimi in zahodnimi glavna vrati in vodnim jarkom.
Arhitektura in načrt mesta sta zelo podobna kitajskim mestom dinastije Tang, čeprav se zdi, da so nekateri elementi dobili navdih drugje.Arden-Wong, L.A. (2012) "The architectural relationship between Tang and Eastern Uighur Imperial Cities", in Zs. Rajkai and I. Bellér-Hann (eds.) Frontiers and Boundaries: Encounters on China's Margins. Asiatische Forschungen 156, Wiesbaden: Harrassowitz Verlag, str. 11–47.
Zgodovinski zapisi thumb|300px|Najdbe v ujgurskih grobovih v Ordo-Baliku, 7.-9. sroletje thumb|right| Rekonstruirana stela, postavljena osmemu ujgurskemu kaganu Baojiju okoli leta 821
Veleposlanik Samanidskega cesarstva Tamim ibn Bahr je leta 821 obiskal Ordu-Balik in zapustil edini zapis o mestu. Potoval je skozi nenaseljene stepe, dokler ni prispel v ujgursko prestolnico. Opisal jo je veliko mesto, obdano s številnimi rustaki (vasmi) z obsežnimi obdelovalnimi površinami. Mesto je imelo dvanajst ogromnih železnih vrat, veliko prebivalcev, tržnice in številne obrtne delavnice. Med meščani je prevladovalo manihejstvo.
Najbolj presenetljiva podrobnost njegovega opisa je zlata jurta ali šotor na vrhu citadele, kjer je imel dvor ujgurski kagan. Avtor pravi, da je že pet farsahov (približno 30 kilometrov) pred mestom zagledal kraljev šotor, narejen iz zlata. Stal je na ploščadi njegovega gradu in je lahko sprejel sto mož.
Zlati šotor je veljal za srce ujgurske moči, zlato pa za simbol cesarske oblasti. Prisotnost zlatega šotora potrjujejo kitajski zgodovinski zapisi. V njih se omenja, naj bi kirgiški kan prisegel, da bo "zasegel zlati šotor Ujgurov".新唐書 Xin Tangshu. Chapter 217 part 2. Original text: 挐鬥二十年不解。阿熱恃勝，乃肆詈曰：「爾運盡矣！我將收爾金帳，於爾帳前馳我馬，植我旗，爾能抗，亟來，即不能，當疾去。」."
Odkritje Leta 1871 je bil ruski popotnik Paderin prvi Evropejec, ki je obiskal ruševine ujgurske prestolnice. Ohranjena sta bila le obzidje in stolp, ruševine izven obzidja pa so bile vidne že od daleč. Paderinu so povedali da Mongoli temu mestu pravijo Kara Balghasun (Črno mesto) ali Kara herem (Črni zid). Paderinovo prepričanje, da gre za staro mongolsko prestolnico Karakorum, se je izkazalo za napačno.
Ruševine so kot ujgursko prestolnico prepoznale odprava Nikolaja Jadrinceva leta 1889 in dve odpravi Finsko-ujgurskega društva leta 1890. Za tako jih je prepoznala tudi odprava Ruske akademije znanosti pod vodstvom Friedricha Wilhelma Radloffa leta 1891.
Sklici
Kategorija:Arheološka najdišča v Mongoliji Kategorija:Bivša glavna mesta