Plavajoči most Evergreen Point, znan tudi kot most 520 in uradno most guvernerja Alberta D. Rosellinija, je plavajoči most, ki povezuje državno cesto Washington Route 520 čez jezero Washington od Seattla do njegovih vzhodnih predmestij. Plavajoči most, dolg 2350 m, je najdaljši pontonski most na svetu in tudi najširši na svetu, saj na sredini meri 35 m. Je cestninski most, ki uporablja elektronsko pobiranje cestnin.
Most je bil odprt aprila 2016 in je nadomestil prvotni plavajoči most Evergreen Point na tem mestu, ki je bil 40 m krajši in širok štiri pasove. Prvotni most je bil ranljiv za potrese in močne vetrove, zaradi katerih je bil promet pogosto omejen. Načrtovanje zamenjave se je začelo leta 1997 in je bilo odobreno leta 2011; proračun v višini 4,65 milijarde dolarjev je bil pridobljen iz državnih davkov na gorivo in zveznih virov ter prihodkov od cestnin. Gradnja 77 betonskih pontonov se je začela leta 2011, montaža na gradbišču pa leta 2014.
Plavajoči most Evergreen Point ima šest prometnih pasov – vključno z dvema pasovoma za vozila z veliko zasedenostjo – in ima na severni strani večnamensko pot za kolesarje in pešce. Prevaja se tudi avtobusni promet in je zasnovan za prihodnjo prenovo, ki bi dodala lahko železniško povezavo.
Zgodovina Ozadje Prvotni plavajoči most Evergreen Point, poimenovan tudi po guvernerju zvezne države Albertu D. Roselliniju, je bil odprt 28. avgusta 1963 in je nosil štiripasovno državno cesto 520 (takrat začasno imenovano kot veja Evergreen Point glavne državne avtoceste 1 do preštevilčenja državne ceste leta 1964). 2310 m dolg plavajoči most je bil sestavljen iz 33 pontonov in je stal 24,7 milijona dolarjev za gradnjo (kar ustreza 260 milijonom dolarjev leta 2025); most je nosil štiri prometne pasove, ločene z robnikom, ki je bil kasneje nadomeščen s preprosto ograjo Jersey; na sredini je bil vlečni razpon, ki se je odpiral za velika plovila, ki so plula čez jezero. Prvotni most je bil tudi zaprt za promet med trajnimi sunki vetra s hitrostjo 80 km/h ali več za več kot 15 minut.
Zaradi povečanega prometa, ki ga je povzročila hitra rast območja Eastside, so možnost zamenjave mostu raziskovali že leta 1969, ko so raziskali in zavrnili gradnjo vzporednega mostu. Eastside oskrbujejo tudi plavajoči mostovi na cesti Interstate 90, dokončani v letih 1940 in 1989, ki prevažajo promet čez otok Mercer do in iz Bellevueja.
Prvotni plavajoči most Evergreen Point je bil zasnovan pred uvedbo sodobnih standardov potresnega inženirstva, z ranljivostmi v njegovih votlih nosilnih konstrukcijah, ki bi se lahko v večjem potresu porušile. Poleg tega so proti koncu njegove življenjske dobe vibracije, ki jih povzročajo nevihtni sunki in močan veter, lahko ogrozile starajoči se razpon, sidrne kable in pontone, kar je povzročilo strukturno odpoved v večjem neurju. Tudi če so bile nevihte pod najvišjim pragom za nastanek odpovedi, bi Ministrstvo za promet zvezne države Washington (WSDOT) še vedno zaprlo plavajoči most za promet. Čeprav je imel prvotni most dva prometna pasova v vsako smer, ni imel bankin ali infrastrukture za pešce in kolesarje. Pomanjkanje bankine je v primeru nesreče povzročilo prometne zastoje, ki so blokirali enega ali dva vozna pasova v določeni smeri in preprečili dostop reševalnih služb do mostu.
Načrtovanje in financiranje Načrtovanje nadomestnega mostu se je začelo leta 1997 s študijo čez jezero, ki jo je izvedlo državno ministrstvo za promet. Študija je sledila številnim drugim študijam v poznem 20. stoletju, da bi našla rešitve za promet na plavajočem mostu SR 520, pri čemer je bila večina predlogov zavrnjena po močnem nasprotovanju skupnosti na obeh koncih mostu.
WSDOT je aprila 2010 napovedal najprimernejšo alternativo za zasnovo mostu s štirimi voznimi pasovi za splošno uporabo in dvema voznima pasovoma za vozila z več vozili. Alternativne možnosti so vključevale gradnjo dovoza proti jugu z ekspresnih pasov I-5, dodajanje lahke železnice projektu in osempasovni most. Končna izjava o vplivih na okolje za projekt je bila izdana leta 2011, kar je omogočilo začetek gradnje pontonov naslednje leto.
Sredstva so bila dodeljena glavnim fazam projekta v različnih obdobjih. 4,5 milijarde dolarjev financiranja prihaja predvsem iz državnega davka na gorivo, namenjenega za ceste leta 2005, prihodkov od cestnin ter zveznih sredstev in posojil za ceste. Leta 2014 se je proračun za projekt povečal za 250 milijonov dolarjev, da bi pokrili prekoračitve stroškov. Zahodni deli projekta v Seattlu, ki so predvideni v višini 2 milijardi dolarjev, so bili zadnji, ki so bili financirani v okviru zakonodajnih prometnih paketov za leti 2015 in 2022.
Gradnja
Prva faza projekta zamenjave plavajočega mostu SR 520 je bila gradnja 77 betonskih pontonov v letih 2011 in 2012, ki jo je izdelal Kiewit-General-Manson v dveh namensko zgrajenih objektih v Aberdeenu in Tacomi. Pontone so splavili do mostu na jezeru Washington prek ladijskega kanala jezera Washington. Sestavljanje in pritrjevanje pontona, ki so tvorili ploščad plavajočega mostu, se je začelo leta 2014 in končalo julija 2015.
Leta 2012 je WSDOT odkril razpoke in druge težave s prvo serijo dokončanih pontonov ter ocenil, da bi popravilo razpok in drugih napak, ki bi skrajšale predvideno življenjsko dobo mostu pod želenih 75 let, stalo 400 milijonov dolarjev. Prvotno se je domnevalo, da težave izvirajo iz bližnjic, ki jih je izvajalec domnevno uporabil za dokončanje pontonov in doseganje določenih rokov; predlagane rešitve za popravilo pontonov so vključevale dodajanje visokonapetostnih jeklenih kablov in naknadno napenjanje betona. Državno preiskovalno poročilo strokovnjaka za beton Johna Reillyja je za napako okrivilo Urad za mostove in konstrukcije (BSO) WSDOT. BSO je večino načrtovanja pontona opravil sam, namesto da bi te podrobnosti in finančno tveganje prenesel na pogodbene ekipe. Cilj je bil omogočiti hitrejšo oddajo ponudb. Vodilni državni inženir za mostove, Jugesh Kapur, je bil zaradi napake na koncu odpuščen, drug uslužbenec ministrstva za promet pa je bil degradiran. Novembra 2013 je bil spuščen plavajoči keson s težo 600 t, ki je pomagal pri popravilih pontonov in je deloval kot prenosni suhi dok, ki se je ovijal okoli delov pontonov. Popravila je izvajalec izvajal po navodilih WSDOT od decembra 2013 do junija 2014 in so stala približno 208 milijonov dolarjev, pri čemer je bila porabljena večina rezervnih sredstev programa. Zaradi težav s pontoni je bilo predvideno odprtje mostu prestavljeno z decembra 2014 na leto 2016.
Gradnja mostne ploščadi, začenši z vzhodnim pristopom v Medini, se je začela marca 2012. Marca 2015 sta dve gradbeni nesreči na mostu upočasnili gradnjo zaradi ponovne ocene varnostnih ukrepov: izvajalec je umrl po padcu z višine na vzhodni stolpnici; tovor jeklenih cevi, ki ga je dvignil žerjav, pa se je izjalovil in padel v avtobus King County Metro in nadzemni znak na avtocesti.
Mostna ploščad je bila postavljena avgusta 2015, končno betoniranje pa je bilo končano oktobra 2015, s čimer je bila mostna ploščad dokončana.
== Zgodovina delovanja Otvoritev in odstranitev starega mostu
Novi most je bil posvečen 2. aprila 2016 na slovesnosti, ki ji je predsedoval guverner Washingtona Jay Inslee, udeležilo pa se je je približno 40.000 do 50.000 ljudi. Slovesnost je vključevala tudi skupnostni tek in sprehod po mostu ter kolesarjenje, ki ga je naslednji dan gostil kolesarski klub Cascade na mostu in hitrih pasovih ceste Interstate 5. V okviru otvoritvene slovesnosti je most Guinnessova knjiga rekordov potrdila kot najdaljši pontonski most na svetu, dolg 2349,55 m; most je podrl rekord prejšnjega plavajočega mostu Evergreen Point, ki je bil 40 m krajši.
Promet na novem mostu je bil preusmerjen v dveh fazah, začenši s prometom proti zahodu 11. aprila in končajoč s prometom proti vzhodu 25. aprila. Sprva se je most na koncu plavajočega razpona, več kot 1,9 km vzhodno od križišča Montlake Boulevard, zožil s 6 na 4 pasove in ni bil v celoti prevozen za kolesarje in pešce. Kmalu po odprtju zahodnih pasov mostu je Komisija za promet zvezne države Washington predlagala zvišanje cestnin, da bi do leta 2017 uvedla nočno cestninjenje. Komisija je odobrila zvišanje cestnin in nočno cestninjenje, ki je bilo uvedeno 1. julija 2017.
Stari most naj bi bil razstavljen tako, da bi pontone odplavali na industrijsko območje v Kenmoru za odlaganje in recikliranje; marca 2016 je mesto načrt zavrnilo, pri čemer je navedlo morebitno sproščanje toksinov v betonu pontona. Pontoni so bili prodani podjetju za recikliranje s sedežem v Gig Harborju, ki namerava posamezne pontone ponovno uporabiti za plavajoče palube in druge projekte. Leta 2012 je bil organiziran neodvisni natečaj za iskanje idej za 33 pontonov starega mostu, rešitve pa so segale od plavajoče visoke vrvi do delne potopitve za sprehajalne poti. Prvi ponton starega mostu, ki je bil razstavljen, je bil julija 2016 vlečen skozi ladijski kanal Lake Washington. Decembra 2020 je več pontonov starega mostu zasidranih v reki Pitt v Pitt Meadowsu v Britanski Kolumbiji.
Zamenjava dostopnega mostu Gradnja 1,9 km dolgega zahodnega dostopa do plavajočega mostu, običajnega viadukta, ki prečka Union Bay, je bila razdeljena na tri projekte. Začasni most, ki bo povezal novi plavajoči most z obstoječim zahodnim dostopom, je bil končan septembra 2014. Severna stran novega zahodnega dostopa, ki bi na koncu nosil promet proti zahodu in večnamensko pot, se je začela graditi oktobra 2014. Projekt je vključeval odstranitev neuporabljenih klančin čez SR 520, ki so bile zgrajene v šestdesetih letih prejšnjega stoletja za odpovedani projekt hitre ceste R.H. Thomson; klančine so bile porušene naslednji mesec, z izjemo enega samega niza štirih stebrov, ohranjenih za prihodnji park, da bi naredili prostor za delovno ploščad. Novi dostopni most je bil odprt za promet proti zahodu avgusta 2017, s kasnejšimi popravki za podaljšanje pasu za HOV proti križišču Montlake. Večnamenska kolesarska in pešpot mostu je bila delno odprta julija 2016, z dostopom do dokončanih odsekov za izkušnjo 'ven in nazaj'; pot je bila v celoti odprta 20. decembra 2017.
Prvotni dostopni most je še naprej prenašal promet proti vzhodu, dokler ni bil zaprt novembra 2019 zaradi priprav na gradnjo južne polovice novega dostopnega mostu. Vsi štirje prometni pasovi med Montlake Boulevard in plavajočim mostom so bili usmerjeni na dostopni most proti zahodu, ki je bil za večletno obdobje gradnje zožen in preurejen. Začasna klančina z Lake Washington Boulevard je bila odprta mesec dni kasneje, da bi nadomestila zadnjo neuporabljeno klančino Thomson Expressway. Za demontažo in dvigovanje delov starega dostopnega mostu sta bila uporabljena dva mobilna portalna žerjava, ki sta se začela leta 2020 po zamudi pri gradnji zaradi pandemije COVID-19. Vzhodni pasovi na dostopnem mostu so bili odprti za omejen promet julija 2023 in razširjeni, da so imeli v svoji stalni konfiguraciji tri pasove. Preostanek megaprojekta SR 520, ki vključuje zamenjavo mostu Portage Bay in križišča Montlake Boulevard, naj bi bil dokončan leta 2031.
Opis Novi plavajoči most Evergreen Point je bil zasnovan tako, da je bolj stabilen v močnejšem vetru in je dvignil mostno ploščad precej višje nad gladino jezera kot stari most. Za razliko od prvotnega plavajočega mostu, kjer je cestna površina neposredno na pontonih, povezanih od konca do konca, ima novi most pontone, položene v smeri sever-jug, pravokotno na smer prometa vozil, in cestno površino na ploščadi, dvignjeni 6,1 m nad vodo. Ta zasnova vključuje bankine in zaščiteno pešpot in kolesarsko pot čez viadukt.
Pontoni in sidra Plavajoči most je položen na 77 betonskih pontonih, ki lebdijo nad vodo in so z 58 sidri pritrjeni na dno jezera.