thumb|Članek časnika The New York Times z 20. junija 1899 o konferenci ameriških sionistov je v naslovu govoril o »kolonizaciji Palestine«.Sionizem je več znanstvenikov opisalo kot obliko naseljenskega kolonializma v povezavi z regijo Palestine in izraelsko-palestinskim konfliktom. Ustanovitelji in zgodnji voditelji sionističnega gibanja so za svoje dejavnosti odkrito uporabljali izraze, povezane s kolonizacijo. Theodor Herzl je sionistični projekt opisoval kot kolonialen in govoril o »poskusih kolonizacije« v Palestini, Max Nordau o judovski kolonizaciji, Ze'ev Jabotinsky pa je zapisal, da je sionizem »kolonizacijska avantura«.Bar-Yosef, Eitan (2012). »A Villa in the Jungle: Herzl, Zionist Culture, and the Great African Adventure«. V: Gelber, Mark H.; Liska, Vivian (ur.). Theodor Herzl: From Europe to Zion. De Gruyter. str. 100–101. ISBN 978-3-11-093605-6.

Temeljni cilj političnega sionizma je bila vzpostavitev judovske države v Palestini z judovsko večino. Več zgodovinarjev je njegovo ozemeljsko in demografsko logiko opisalo kot prizadevanje za čim več zemlje, čim več Judov in čim manj palestinskih Arabcev v prihodnji judovski državi. V desetletjih pred ustanovitvijo Izraela so sionistične organizacije zato spodbujale judovsko priseljevanje, pridobivanje zemlje ter gradnjo ločenih gospodarskih, političnih in obrambnih ustanov jišuva.

Zagovorniki naseljensko-kolonialnega okvira te procese povezujejo tudi z nakbo leta 1948, ko je približno 700.000 Palestincev zbežalo ali bilo pregnanih z območja, ki je postalo Izrael, ter z nadaljnjim izraelskim naseljevanjem ozemelj, zasedenih leta 1967. Kritiki takšne razlage poudarjajo judovsko zgodovinsko povezanost s Palestino, preganjanje Judov kot pomemben vzrok priseljevanja ter dejstvo, da sionizem ni imel klasične kolonialne metropole, v imenu katere bi naseljenci osvajali ozemlje.

Analitični okvir

Naseljenski kolonializem se v družboslovju razlikuje od oblik kolonializma, katerih glavni namen je izkoriščanje dela ali virov podrejenega prebivalstva. V naseljenski koloniji se priseljena skupnost namerava na ozemlju trajno naseliti in na njem vzpostaviti lastno družbo ter politični red. Patrick Wolfe je takšne procese opisoval kot strukturo, usmerjeno v nadomestitev oziroma odpravljanje politične in ozemeljske prisotnosti staroselskega prebivalstva; to ne pomeni nujno fizičnega uničenja, saj lahko vključuje tudi razseljevanje, razlastitev, segregacijo, asimilacijo ali pravno preoblikovanje prostora.

Pri Palestini je takšen pristop pridobil posebno težo zaradi značilnosti sionističnega naseljevanja: priseljenci niso prihajali predvsem z namenom vključitve v že obstoječo palestinsko družbo, temveč so razvijali lastne naselbine, gospodarske ustanove, politične organizacije, šolstvo, sindikate in pozneje vojaške strukture. Nastajajoči jišuv je tako pred letom 1948 razvil številne institucije, ki so pozneje postale del države Izrael.Murphy, Emma C. (2005). »Zionism and the Palestine Question«. A Companion to the History of the Middle East. Blackwell Publishing. str. 269–290. .

Razprava se ne vrti samo okoli vprašanja, ali je mogoče uporabiti besedo »kolonializem«. Pomembnejše je vprašanje, ali razmerje med priseljeno sionistično družbo, zemljo in palestinskim prebivalstvom ustreza strukturnim značilnostim drugih naseljenskih družb. Primerjalne študije zato Izrael in Palestino obravnavajo ob primerih, kot so Združene države Amerike, Kanada, Avstralija, Alžirija in Južna Afrika, hkrati pa opozarjajo na pomembne razlike med temi zgodovinskimi primeri.

Zgodovinsko ozadje

thumb|Člani organizacije Palestine Jewish Colonization Association v močvirjih Kabara okoli leta 1920–1925.

Povezovanje sionizma s kolonizacijo ni nastalo šele v poznejši palestinski ali postkolonialni kritiki. Besedi kolonija in kolonizacija so pogosto uporabljali sami zgodnji sionisti. Baselski program, sprejet na prvem sionističnem kongresu leta 1897, je med sredstvi za dosego sionističnega cilja predvidel organizirano naseljevanje oziroma kolonizacijo Palestine z judovskimi kmetijskimi in industrijskimi delavci.

Tudi Theodor Herzl je v dopisovanju uporabljal kolonialni besednjak. V pismu britanskemu imperialistu Cecilu Rhodesu leta 1902 je svoj projekt primerjal s kolonialnim podvigom in ga prosil za podporo prav na podlagi Rhodesovih izkušenj s kolonizacijo.Bar-Yosef, Eitan (2012). »A Villa in the Jungle: Herzl, Zionist Culture, and the Great African Adventure«. V: Gelber, Mark H.; Liska, Vivian (ur.). Theodor Herzl: From Europe to Zion. De Gruyter. str. 100–101. ISBN 978-3-11-093605-6. Izrazi s kolonialnim pomenom so se pojavljali tudi v imenih ustanov, kot so Jewish Colonisation Association, Palestine Jewish Colonisation Association in Jewish Colonial Trust.

Zgodovinska raba teh izrazov sama po sebi ne dokazuje, da je sionizem ustrezal pozneje razvitemu družboslovnemu konceptu naseljenskega kolonializma. Pomen besede kolonizacija ob koncu 19. stoletja je bil širši od današnje politične rabe. Vendar raziskovalci, ki uporabljajo naseljensko-kolonialni okvir, zgodnji jezik obravnavajo skupaj z dejanskimi institucijami in praksami naseljevanja, ne kot samostojen dokaz.

Pomemben element nove družbe je postalo načelo hebrejskega dela, ki je spodbujalo zaposlovanje judovskih delavcev v judovskih podjetjih in na judovskih kmetijah. S tem se je del sionističnega gospodarstva razvijal ločeno od palestinsko-arabskega trga dela. Nakupi zemlje, ustanavljanje kmetijskih naselbin in oblikovanje ločenih ekonomskih institucij so postopoma ustvarjali ozemeljsko in družbeno osnovo judovske nacionalne skupnosti.

Po Balfourjevi deklaraciji je britanska oblast s Palestinskim mandatom dobila nalogo omogočati judovsko priseljevanje in spodbujati gosto judovsko poselitev zemlje, ob formalnem varovanju pravic drugih skupin prebivalstva. Britanska oblast ni bila preprosto podaljšek sionističnega gibanja in odnosi med njima so bili pogosto konfliktni, vendar je mandatni okvir omogočil znatno institucionalno rast jišuva.

Do leta 1948 je sionistično gibanje razvilo politične in vojaške ustanove, sposobne prevzeti funkcije države. V vojni ob koncu mandata in ustanovitvi Izraela je približno 700.000 Palestincev zbežalo ali bilo izgnanih z območja, ki je postalo Izrael; dogodki so v palestinski zgodovini znani kot nakba. Za zagovornike naseljensko-kolonialne interpretacije je množično razseljevanje leta 1948 osrednji primer procesa, v katerem je bila palestinska družba odstranjena iz velikega dela prostora, potrebnega za oblikovanje judovske države z judovsko večino.

Razvoj v strokovni literaturi

1960. leta

Ena prvih sistematičnih palestinskih analiz je bilo delo politologa Fayeza Sayegha Zionist Colonialism in Palestine iz leta 1965. Sayegh je sionistično naseljevanje primerjal z evropskimi kolonialnimi projekti, vendar je poudaril tudi pomembno razliko: cilj ni bil predvsem gospodarsko izkoriščanje domačega prebivalstva, temveč ustvarjanje nove nacionalne skupnosti in države na istem ozemlju.

Francoski zgodovinar in sociolog Maxime Rodinson je leta 1967 v eseju Israel: A Colonial Settler-State? Izrael analiziral kot naseljensko kolonialno družbo. V njegovi interpretaciji odsotnost ene same klasične metropole ni izključila kolonialnega značaja projekta, saj je sionistično gibanje podporo pridobivalo iz širšega evropskega političnega in gospodarskega okolja.

Po šestdnevni vojni leta 1967 in začetku izraelskega naseljevanja na zasedenih ozemljih je kolonialni okvir postal pomembnejši del palestinske politične in akademske misli. Razlikovanje med procesom pred letom 1948 in izraelskimi naselbinami na ozemljih, zasedenih leta 1967, je kljub temu ostalo pomembno, saj vseh oblik izraelskega nadzora ni mogoče avtomatično obravnavati kot zgodovinsko enake.

Od 1980. do začetka 21. stoletja

V izraelskem zgodovinopisju in sociologiji se je zanimanje za kolonialne značilnosti sionističnega projekta povečalo v osemdesetih in devetdesetih letih. K temu so prispevali raziskovalci, ki so se odmaknili od zgodovine, osredotočene izključno na razvoj judovske družbe, in v analizo vključili odnose s palestinskim prebivalstvom, vprašanja zemlje, dela ter nastanek ločenih nacionalnih ustanov.

Razmah primerjalnih študij naseljenskega kolonializma je v začetku 21. stoletja ponudil širši teoretični okvir. Wolfe je poudaril trajnost naseljensko-kolonialnih struktur tudi po formalni ustanovitvi države, Lorenzo Veracini pa je izraelski primer vključil v primerjalne raziskave naseljenskih družb.

V tej literaturi kolonializem praviloma ni razumljen zgolj kot neposredna tuja oblast. V ospredju so način pridobivanja in nadzora prostora, demografska politika, ločevanje prebivalstva ter politične in pravne ustanove, ki trajno privilegirajo naseljensko skupnost.

Sociologinja Areej Sabbagh-Khoury je razvoj paradigme povezala tudi s spremembami izraelskega kritičnega zgodovinopisja in s povečano vlogo palestinskih raziskovalcev v izraelskih akademskih ustanovah. Po njenem pregledu je naseljensko-kolonialni pristop omogočil skupno analizo procesov, ki so bili prej pogosto raziskovani ločeno: priseljevanja, zemlje, državljanstva, nakbe in politične suverenosti.

Podoben okvir uporablja zgodovinar Rashid Khalidi. V knjigi The Hundred Years' War on Palestine iz leta 2020 sionizem opisuje kot nacionalno gibanje, ki je svoje cilje uresničevalo z naseljensko-kolonialnimi sredstvi in se pri tem v različnih obdobjih opiralo na podporo velikih sil.

Argumenti za uporabo pojma

Osrednji argument je demografska in ozemeljska narava sionističnega projekta. Ustanovitev suverene judovske države v pretežno arabsko naseljeni Palestini je zahtevala razvoj dovolj velike in politično organizirane judovske skupnosti. Množično priseljevanje zato ni bilo zgolj individualna migracija, temveč sestavni del nacionalnega programa.

Druga značilnost je gradnja ločene institucionalne družbe. Sionistične organizacije niso težile predvsem k politični integraciji priseljencev v obstoječo palestinsko-arabsko družbo, ampak k oblikovanju lastnega gospodarstva, naselbinskega sistema in političnih ustanov. Koncept »hebrejskega dela« in omejevanje uporabe arabske delovne sile sta v tem pogledu pogosto obravnavana kot razlika med sionistično kolonizacijo in klasičnimi kolonialnimi gospodarstvi, ki so bila odvisna od izkoriščanja domačega dela.

Tretji argument se nanaša na zemljo in razseljevanje. Nakupi zemljišč v mandatnem obdobju so bili večinoma pravno izvedeni prek lastnikov zemlje, vendar so v nekaterih primerih povzročili izselitev palestinskih najemnikov. Mnogo obsežnejša sprememba lastništva in prebivalstva je sledila leta 1948 z begom in izgonom velikega dela palestinskega prebivalstva ter poznejšim prenosom njegovega premoženja pod nadzor izraelske države.

Naseljensko-kolonialna literatura zaradi tega nakbe pogosto ne obravnava kot popolnoma ločenega dogodka, temveč kot prelomno fazo daljšega procesa tekmovanja za zemljo, demografsko večino in politično suverenost. Po letu 1967 je nadaljnja gradnja izraelskih naselbin na Zahodnem bregu ponudila nov predmet za takšno analizo, čeprav se raziskovalci razlikujejo glede vprašanja, v kolikšni meri gre za nadaljevanje iste strukture in v kolikšni za nov kolonialni proces.

Kritike

Najpogostejši ugovor se nanaša na zgodovinsko povezanost Judov z območjem Palestine oziroma deželo Izrael. Judovska zgodovina, verska tradicija in kolektivni spomin so stoletja ohranjali povezavo z deželo, judovske skupnosti pa v njej niso nikoli popolnoma izginile. S tega vidika kritiki sionistično priseljevanje razumejo kot vrnitev zgodovinsko razseljenega ljudstva in nacionalno samoodločbo, ne kot prihod tujega kolonialnega prebivalstva.