Jezero Washington () je veliko sladkovodno jezero ob mestu Seattle v zvezni državi Washington v Združenih državah Amerike. Je največje jezero v okrožju King in drugo največje naravno jezero v zvezni državi Washington, takoj za jezerom Chelan. Na zahodu meji na mesta Seattle, na vzhodu na Bellevue in Kirkland, na jugu na Renton in na severu na Kenmore ter obdaja otok Mercer. Jezero napaja reka Sammamish na severnem koncu in reka Cedar na južnem.

Jezero ponuja možnosti za čolnarjenje in športni ribolov. Med ribjimi vrstami, ki jih najdemo v njegovih vodah, so losos nerka, losos coho, losos chinook, šarenka, brancin, brancin, rumeni ostriž in črni crappie.

Jezero Washington ima dve bazi za potniške hidroplane: Kenmore Air Harbor na severnem koncu in Will Rogers – Wiley Post Memorial Seaplane Base na južnem koncu, ob mestnem letališču Renton.

Ime Jezero Washington je bilo Duwamishom in drugim avtohtonim ljudstvom, ki so živela ob jezeru, znano že tisočletja kot (dobesedno "jezero" v jeziku Lushootseed). V času evropske naselitve je bilo na zemljevidu, ki ga je skiciral inženir Abiel W. Tinkham, zabeleženo kot At-sar-kal, uporabljalo pa se je tudi ime v žargonu Chinook, ("velika voda"). Druga angleška imena, ki so se zgodovinsko uporabljala za jezero, vključujejo Lake Geneva Isaaca N. Ebeyja in jezero Duwamish v železniških pregledih pod guvernerjem Isaacom Stevensom. Jezero Washington je dobilo svoje sedanje ime leta 1854, potem ko je Thomas Mercer predlagal, da se poimenuje po Georgeu Washingtonu, saj je bilo novo washingtonsko ozemlje poimenovano leto prej.

Geografija Porečje jezera Washington je nastalo zaradi ledeniških procesov, povezanih s Pugetovim režnjem Kordiljerskega ledenega pokrova med poledenitvijo Vashon, verjetno s kombinacijo prednostne erozije šibkih kamnin in sedimentov, ki jo je povzročil sam ledenik, ter podledeniške taline med umikom ledenika. Ob koncu pleistocena se je porečje, ki je danes jezero Washington, neposredno povezalo s kanali Puget Sounda skozi severni konec doline Duwamish. Porečje je bilo na tej točki morda vodna pot, morda pa tudi ne, saj je bila evstatična gladina morja približno 150 metrov nižja kot danes, zemljišče okoli Seattla pa je bilo zaradi izostatične depresije zaradi teže ledenika približno 75–85 metrov nižje. Vendar pa je hiter dvig morske gladine od konca pleistocena do zgodnjega holocena v nekaj tisoč letih poplavil dolino Duwamish in jezero Washington. Jezero Washington ni postalo sladkovodno jezero, izolirano od Puget Sounda, vse do nekaj časa po 5700 letih pred našim štetjem, ko je sedimentacija v dolini Duwamish zaprla njegov južni konec. Novo jezero, ki ni imelo drugih iztokov, se je odvajalo proti jugu skozi reko Black v dolino Duwamish in na koncu v Puget Sound, vse do izgradnje ladijskega kanala jezera Washington leta 1916. V jezeru so trije potopljeni gozdovi, ki so nastali zaradi zemeljskih plazov med potresom okoli leta 900 n. št.ref name=Dietrich1992></ref>

Potoki in reke Glavni dotoki so reki Sammamish in Cedar, pri čemer Cedar oskrbuje večino vode. Sezonske spremembe v pretoku Sammamisha uravnava jez na vhodu v jezero Sammamish.

Jezero odvaja voda iz ladijskega kanala jezera Washington.

Poleg tega je v jezero pritekajo številni majhni potoki in reke, vključno z:

Coal Creek Denny Creek (O.O. Denny Park) Fairweather Creek Forbes Creek Juanita Creek Kelsey Creek Little Creek Lyon Creek Mapes Creek May Creek McAleer Creek Mercer Slough Ravenna Creek Taylor Creek Thornton Creek Yarrow Creek Yesler Creek

Zgodovinsko gledano je gradnja ladijskega kanala jezera Washington drastično spremenila dotok in odtok jezera. Pred izgradnjo kanala leta 1916 je bil iztok jezera Washington reka Black River, ki se je združila z reko Duwamish in se izlila v zaliv Elliott Bay. Ko je bil odprt kanal, se je gladina jezera znižala za skoraj 2,7 m.Lake Washington Ship Canal, HistoryLink.org Kanal je postal edini iztok jezera, zaradi česar se je reka Black River izsušila in izginila. Pred izgradnjo je bila reka Sammamish glavni vir vode za jezero Washington, znižanje gladine jezera pa je nekoliko povečalo njen pretok. Kot del projekta ladijskega kanala je bila reka Cedar preusmerjena v jezero Washington in postala glavni vir jezera.

Infrastruktura Prekop

Prekop Montlake, del ladijskega kanala jezera Washington, ki ga povezuje z jezerom Union in na koncu z zalivom Puget Sound.

Mostovi Jezero Washington prečkajo trije betonski plavajoči mostovi: plavajoči most Evergreen Point (SR 520), spominski most Lacey V. Murrow (vzhodna smer I-90) in spominski most Homer M. Hadley (zahodna smer I-90). Plavajoča zasnova je posledica globine jezera Washington in blatnega dna, ki sta preprečevala postavitev pilotov ali stolpov, potrebnih za gradnjo nasipa ali visečega mostu. Mostovi so sestavljeni iz votlih betonskih pontonov, ki plavajo na jezeru, zasidrani s kabli drug na drugega in na uteži na dnu jezera. Cesta je zgrajena na teh betonskih pontonih. Poleg tega most East Channel prečka avtocesto Interstate 90 od otoka Mercer do Bellevueja.

Plavajoči most Evergreen Point (uradno SR 520 Albert D. Rosellini Evergreen Point Floating Bridge) povezuje državno cesto 520 iz soseske Montlake v Seattlu do Medine. Most je bil odprt aprila 2016 in je nadomestil prvotni plavajoči most Evergreen Point na istem mestu, ki je bil odprt leta 1963. Plavajoči razpon, dolg 2350 m, je najdaljši plavajoči most na svetu in najširši na svetu, saj na sredini meri 35 m.

Spominski most Lacey V. Murrow povezuje avtocesto Interstate 90 proti vzhodu iz soseske Mount Baker v Seattlu do otoka Mercer. Prvotno odprt leta 1940, se je del mostu Lacey V. Murrow potopil med neurjem 25. novembra 1990. Takrat je bil most zaradi obnove zaprt. Preiskava Ministrstva za promet zvezne države Washington (WSDOT) je pokazala, da je bil incident posledica nepravilnega ravnanja z vodo, ki je bila uporabljena med obnovo, in ne kakršne koli osnovne napake v konceptu ali zasnovi mostu. Most je bil nato obnovljen in ponovno odprt leta 1993. Most Murrow je drugi najdaljši plavajoči most na svetu, dolg 2020 m.

Tretji most čez jezero Washington (uradno spominski most Homer M. Hadley) nosi zahodne pasove avtoceste Interstate 90 in dva tira linije 2 družbe Sound Transit med otokom Mercer in Seattlom. Prvi ponton za novi most je bil splavljen septembra 1983 in odprt junija 1989. Plavajoči most je peti najdaljši te vrste na svetu, dolg 1772 m.

Parniki in trajekti Parniki in trajekti so na jezeru obratovali od približno 1875 do 1951. Leta 1892 je John L. Anderson začel prevoziti med Leschi Parkom in Newcastlom na parniku Winnifred. Winnifred je leta 1894 pogorel, vendar je Anderson kmalu zatem splavil floto več ladij, ki jih je upravljalo podjetje Anderson Steamboat Company. Leta 1913 je pristaniška komisija v Seattlu splavila parni trajekt Leschi z jeklenim trupom, kar je spodkopalo Andersonovo poslovanje in leta 1917 je sčasoma propadel. Javni trajekti so še naprej obratovali do leta 1950, približno eno leto po tem, ko so bile z mostu Murrow odpravljene cestnine.

Mesta in kraji ob obali

Mesta in kraji, ki mejijo na jezero, v smeri urinega kazalca od zahoda, so Seattle, Lake Forest Park, Kenmore, Kirkland, Yarrow Point, Hunts Point, Medina, Bellevue, Beaux Arts Village in Renton. Mesto Mercer Island se nahaja na istoimenskem otoku v južni polovici jezera.

Čistost vode Okoli leta 1900 je Seattle začel izpuščati odplake v jezero Washington. V 1940-ih in 1950-ih je enajst čistilnih naprav v jezero pošiljalo najsodobnejšo prečiščeno vodo s hitrostjo 20 milijonov galon na dan. Hkrati so se začeli široko uporabljati detergenti na osnovi fosfatov. Jezero se je na ogromen vnos hranil odzvalo z neprijetnim cvetenjem škodljivih modrozelenih alg (cianobakterij). Voda je izgubila bistrost, zaželene populacije rib so se zmanjšale in na obalah jezera so se nabrale množice mrtvih alg. Po znatnem onesnaženju je Post Intelligencer v izdaji 5. oktobra 1963 jezero omenil kot Jezero Stinko. Zaradi skrbi državljanov je bil ustvarjen sistem, ki je preusmerjal odpadne vode iz čistilne naprave v bližnji Puget Sound, kjer bi jih plimovanje mešalo z vodo odprtega oceana.

Preusmeritev je bila končana leta 1968 in jezero se je hitro odzvalo. Cvetenje alg se je zmanjšalo, voda je ponovno postala bistra in do leta 1975 si je bilo okrevanje popolno. Skrbne študije skupine limnologov z Univerze v Washingtonu so pokazale, da je krivec fosfat. Od takrat je jezero Washington doživelo velike izboljšave, kar je drastično izboljšalo ekologijo in kakovost vode, voda pa je postala dvakrat bistrejša kot leta 1950.

Opombe

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Jezera v Združenih državah Amerike Kategorija:Geografija Washingtona