Dunajski filharmoniki (VPO; ) so orkester, ustanovljen leta 1842, in velja za enega najboljših na svetu.
Dunajski filharmoniki imajo sedež v Musikvereinu na Dunaju v Avstriji. Njihovi člani so izbrani iz orkestra Dunajske državne opere. Izbor je dolgotrajen postopek, pri katerem vsak glasbenik dokaže svojo sposobnost z najmanj tri leta nastopanja v operi in baletu. Po tem poskusnem obdobju lahko glasbenik pri upravnem odboru Dunajskih filharmonikov zaprosi za delovno mesto v orkestru. Dunajski filharmoniki ne zaposlujejo glasbenikov, starejših od 35 let, in imajo obvezno upokojitveno starost 65 let; za polno pokojnino je potrebnih 30 let delovne dobe.
Zgodovina Predhodniki in nastanek Do 1830-ih so orkestrske nastope na Dunaju izvajali ad hoc orkestri, sestavljeni iz profesionalnih in (pogosto) amaterskih glasbenikov, zbranih za posebne nastope. Leta 1833 je Franz Lachner ustanovil predhodnika Dunajskih filharmonikov, Künstlerverein – orkester profesionalnih glasbenikov iz Dunajske dvorne opere (Wiener Hofoper, danes Dunajska državna opera); izvedel je štiri koncerte, vsak od njih pa je vključeval Beethovnovo simfonijo.Mosco Carner, "Vienna," section 5, iv (c), in The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 1980, volume 19, p. 730 Dunajski filharmoniki so nastali devet let pozneje, leta 1842, iz skupine, ki se je redno srečevala v gostilni 'Zum Amor', vključno s pesnikom Nikolausom Lenauom, urednikom časopisa Augustom Schmidtom, kritikom Alfredom Beckerjem, violinistom Karlzom Holzom, grofom Laurecinom in skladateljem Ottom Nicolaijem, ki je bil tudi glavni dirigent stalnega orkestra v dunajskem gledališču. Mosco Carner je v delu The New Grove Dictionary of Music and Musicians zapisal, da je bil »Nicolai najmanj navdušen nad idejo in so ga morali prepričati drugi; prvi [koncert] je dirigiral 28. marca 1842.« Orkester je bil popolnoma neodvisen, sestavljen iz članov orkestra Hofoper in je vse svoje odločitve sprejemal z demokratičnim glasovanjem svojih članov; njegovo vsakodnevno upravljanje je opravljal demokratično izvoljen organ, upravni odbor.
Nicolai in orkester sta v naslednjih petih letih priredila le 11 koncertov, in ko je Nicolai leta 1847 zapustil Dunaj, je orkester skoraj propadel (New Grove kot oviro navaja motnje, ki jih je povzročila revolucija leta 1848). Med letoma 1854 in 1857 je Karl Eckert – prvi stalni dirigent Dunajske dvorne opere (Wiener Hofoper) – vodil (pridruženo) Dunajsko filharmonijo na nekaj koncertih. Leta 1857 je bil Eckert imenovan za direktorja Hofopere – prvi glasbenik, ki je dobil to mesto;Mosco Carner, "Vienna," section 5, iv (c), in The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 1980, volume 19, p. 724 leta 1860 je dirigiral štiri abonmajske koncerte Dunajskih filharmonikov. Od takrat, piše violinist in predsednik Dunajskih filharmonikov Clemens Hellsberg, »se 'Filharmonični koncerti' uprizarjajo brez prekinitve.«Clemans Hellsberg, "The History of the Vienna Philharmonic: The Philharmonic Subscription Concerts," Vienna Philharmonic website, URL=http://www.wienerphilharmoniker.at/orchestra/history
Doba abonmajskih dirigentov: 1860–1933 Leta 1860 je orkester za stalnega dirigenta izvolil Otta Dessoffa. Po besedah Maxa Kalbecka, dunajskega glasbenega kritika, urednika časopisa in biografa, sta slava in odličnost Dunajskih filharmonikov posledica Dessoffove »energije in smisla«. Clemens Hellsberg navaja podrobnosti in piše, da se je v Dessoffovih letih repertoar Dunajskih filharmonikov »nenehno širil, uvedla so se pomembna organizacijska načela (glasbeni arhivi, poslovnik) in orkester se je preselil v svoj tretji novi dom [leta 1870], novozgrajeno Zlato dvorano v stavbi Musikverein na Dunaju [kjer še vedno nastopa], ki se je izkazala za idealno prizorišče, saj njene akustične značilnosti vplivajo na slog in zvok orkestra.« Po petnajstih letih, leta 1875, je bil Dessoff »zaradi spletk izrinjen s položaja na Dunaju«,Styra Avins and Josef Eisinger, Johannes Brahms: Life and Letters, Oxford University Press, 1997, p. 497, zato je zapustil Dunaj, da bi postal dirigent (Hofkapellmeister) Badische Staatskapelle v Karlsruheju v Nemčiji.Joachim Draheim, Gerhard Albert Jahn (Editors.): Otto Dessoff (1835 - 1892). Ein Dirigent, Komponist und Weggefährte von Johannes Brahms; anlässlich der Otto-Dessoff-Ausstellung in Karlsruhe, Wien, Baden-Baden, Chemnitz, Dresden, Frankfurt am Main, Kassel, Leipzig und Zwickau. hrsg. von Joachim Draheim, Gerhard Albert Jahn und dem Verein der Freunde der Wiener Philharmoniker. - München: Musikverlag Katzbichler, 2001, 196 S., Naslednje leto je v Karlsruheju izpolnil prošnjo svojega prijatelja Johannesa Brahmsa,Styra Avins and Josef Eisinger, Johannes Brahms: Life and Letters, Oxford University Press, 1997, p. 778, da bi dirigiral prvo izvedbo njegove Simfonije št. 1;Styra Avins and Josef Eisinger, Johannes Brahms: Life and Letters, Oxford University Press, 1997, p. 498, leta 1873 je Brahms dirigiral premiero njegovih Variacij na Haydnovo temo z Dessoffovimi Dunajskimi filharmoniki.
Leta 1875 je orkester izbral Hansa Richterja, da bi namesto Dessoffa postal abonmajski dirigent. Ostal je do leta 1898, razen v sezoni 1882/1883, ko je bil v sporu z orkestrskim odborom (med tem premorom je abonmajski dirigent deloval Wilhelm Jahn iz Dunajske dvorne opere). Richter je vodil VPO pri svetovnih premierah Brahmsove Druge simfonije (leta 1877), Tragične uverture (leta 1880) in Simfonije št. 3 (leta 1883), Koncert za violino Čajkovskega (leta 1881) in leta 1892 8. simfonijo Antona Brucknerja. Richter je leta 1881 za koncertnega mojstra imenoval Arnolda Roséja,Christopher Fifield, True Artist and True Friend: A Biography of Hans Richter, Oxford: Clarendon Press, 1993, p. 161 ki je kasneje postal Gustava Mahlerja svak in je bil koncertni mojster do anšlusa leta 1938.see below, "Period under National Socialism" Da bi bil upravičen do pokojnine, je Richter nameraval na svojem položaju ostati 25 let (do leta 1900), in to bi lahko tudi storil, saj ga je orkester maja 1898 soglasno ponovno izvolil.Christopher Fifield, True Artist and True Friend: A Biography of Hans Richter, p. 268 Vendar je 22. septembra odstopil, pri čemer je navedel zdravstvene razloge, čeprav biograf Christopher Fifield trdi, da so bili pravi razlogi želja po turneji in da je bil »nelagoden, saj so se klake v občinstvu oblikovale v prid Gustavu Mahlerju« (ki je zmagal kot direktor Hofopere).ref name="Fifield, p. 268">Fifield, True Artist and True Friend, p. 268</ref> Richter je orkestru za svojo zamenjavo priporočil Mahlerja ali Ferdinanda Löweja.
Leta 1898, 24. septembra, je orkester izvolil Gustava Mahlerja.Jens Malte Fischer (translated by Stewart Spencer), Gustav Mahler, Yale University Press, 2011, p. 316, (30. maja 1899 sta imeli pro-Mahlerjevi in pro-Richterjevi frakciji »ostro sestanek odbora«; zadeve so bile dokončno rešene avgusta, ko je Richter svojim podpornikom pisal in »nežno zavrnil njihovo ponudbo«.)Fifield, True Artist and True Friend, p. 270 Pod Mahlerjevo taktirko so Dunajski filharmoniki prvič igrali v tujini na svetovni razstavi v Parizu leta 1900. Čeprav je imel Mahler v orkestru močne podpornike, se je soočal z nesoglasji drugih članov orkestra (nerekonstruirana pro-Richterjeva frakcija in antisemitska, po besedah Jensa Malteja Fischerja), s kritikami njegovih predelav Beethovna ter s prepiri z orkestrom in glede novih politik, ki jih je uvedel; na koncu je »njegov delovni odnos z Dunajskimi filharmoniki še naprej podžigalo nezadovoljstvo in se je novembra 1900 popolnoma prekinil«.Jens Malte Fischer, Gustav Mahler, p. 317 1. aprila 1901 je odstopil, pri čemer je kot izgovor navedel zdravstvene težave, tako kot Richter, vendar je še naprej aktivno dirigiral drugje (ostal je direktor pridružene Hofoper do leta 1907).Leon Botstein, "Gustav Mahler's Vienna," in Donald Mitchell and Andrew Nicholson (editors), The Mahler Companion, Oxford University Press, 1999, p. 37
Leta 1901 ga je za kratek čas nadomestil Joseph Hellmesberger ml.; ostal je le do leta 1903.
Leta 1908 je orkester po premoru brez uradnega abonmajskega dirigenta na to mesto izvolil Felixa Weingartnerja; na tem mestu je ostal do leta 1927 in z njimi dirigiral skupno najmanj 432 koncertov, vključno s prvo turnejo VPO po Južni Ameriki leta 1922.Raymond Holden, The Virtuoso Conductors: the Central European Tradition from Wagner to Karajan, Yale University Press, 2005, p. 108 Weingartnerjevo interpretativno stališče je bilo nasprotno Mahlerjevemu (Mahler je pri Beethovnu uporabljal izrazita nihanja tempa, medtem ko je Weingartner obsojal »dirigente tempa rubato«); vendar se je tako kot Mahler imel predvsem za skladatelja in je med letoma 1910 in 1923 orkester vodil pri vsaj eni skladbi svoje glasbe na sezono.Holden, p. 109 Najbolj znan je bil po svojem Beethovnu – programiral je vsaj dve simfoniji na sezono, celotne cikle pa v letih 1916/17 in 1926/27. Weingartner je 25. oktobra 1925 dirigiral prvi koncert orkestra, ki je bil v celoti posvečen glasbi Johanna Straussa ml. (ob skladateljevi stoletnici).
Leta 1927, ko je Weingartner odstopil, je orkester izvolil Wilhelma Furtwänglerja. Odstopil je ob koncu sezone 1929/30 zaradi povečanih profesionalnih zahtev v Berlinu.Raymond Holden, The Virtuoso Conductors, p. 217
Leta 1930 je orkester za to mesto izbral Clemensa Kraussa. Na Salzburškem festivalu poleti 1929–1933 je orkester vodil na letnem Straussovem valčkovem koncertu, predhodniku novoletnih koncertov, ki jih je kasneje uvedel. Krauss je leta 1933 odšel in postal direktor Berlinske državne opere (potem ko je Erich Kleiber odstopil s tega položaja v znak protesta proti nacistični vladavini).Charles Barber, Corresponding with Carlos: A Biography of Carlos Kleiber, Scarecrow Press, 2011, p. 15
1933 do 1945 Od leta 1933 orkester nima enega samega abonentskega dirigenta, vendar po New Groveu (zv. 19, str. 723) »sta si med letoma 1933 in 1938 Bruno Walter in Wilhelm Furtwängler delila filharmonične koncerte, v nacističnem obdobju pa je bil Furtwängler stalni dirigent«; nasprotno pa zgodovina spletne strani Dunajskih filharmonikov pravi: »Furtwängler je bil dejansko glavni dirigent orkestra od leta 1933 do 1945 in ponovno od leta 1947 do 1954.« V podporo trditvi New Grovea o Walterjevi vlogi lahko omenimo, da je Dunaj naselil od leta 1933 do 1938 (potem ko ga je Tretji rajh izgnal iz Nemčije), bil je umetniški direktor Dunajske državne opere od leta 1936 do 1938 in pogosto dirigiral Dunajskim filharmonikom, pri čemer je z orkestrom posnel številne pomembne posnetke (vključno z Wagnerjevo Valkiro v 1. dejanju in deli 2. dejanja, prvimi posnetki Mahlerjeve Pesmi o zemlji in njegove 9. simfonije ter številnimi simfoničnimi posnetki)James Altena, Steven Reveyoso, and Erik Ryding. Recorded Performances of Bruno Walter (1876–1962) . in leta 1935 orkester peljal na turnejo v Anglijo in Francijo.Erik Ryding and Rebecca Pechefsky, Bruno Walter: A World Elsewhere, Yale University Press, 2001, pp. 248–260, V podporo spletni strani VPO je Otto Strasser (ki je igral v orkestru od leta 1922 do 1967 in je bil predsednik VPO, ki je med vojno zagotovil Furtwänglerjevim storitvam) dejal: Furtwängler »nas je tako močno vplival, da smo postali pravi 'Furtwänglerjev orkester'.«Raymond Holden, The Virtuoso Conductors: The Central European Tradition from Wagner to Karajan, Yale University Press, 2005, p. 216
Med drugimi dirigenti, ki so sodelovali z orkestrom sredi 1930-ih pred anšlusom, so bili Arturo Toscanini, Weingartner, Hans Knappertsbusch, Otto Klemperer, Adrian Boult, Victor de Sabata in George Szell. Walter je dirigiral zadnji koncert pred anšlusom, 20. februarja 1938, na katerem je bila svetovna premiera Egona Wellesza Prosperos Beschwörungen in Simfonije št. 4 Antona Brucknerja.http://www.wienerphilharmoniker.at/upload/files/torberg_hell_dank_en_hs_v01.pdf