Jozo Tomasevich (rojen kot Josip Tomasević), hrvaško-ameriški ekonomist in zgodovinar, * 16. marec 1908, Donja Banda, Kraljevina Dalmacija, Avstro-Ogrska (danes Hrvaška), † 15. januar 1994, Palo Alto, Kalifornija, Združene države Amerike.
Specializiral se je za ekonomsko in socialno zgodovino Jugoslavije ter po emigraciji v Združene države Amerike deloval kot profesor na Državni univerzi v San Franciscu do upokojitve leta 1973. Njegovo glavno delo je nedokončana serija o zgodovini Jugoslavije med drugo svetovno vojno, ki naj bi obsegala tri knjige, od katerih se prva osredotoča na četniško gibanje, druga, ki jo je uredila in po njegovi smrti izdala hči Neda, o kolaboraciji in kvizlinških vladah s poudarkom na Neodvisni državi Hrvaški, tretja o partizanskem gibanju pa je ostala nedokončana.
Zgodnje življenje, izobrazba, kariera in družina Josip Tomašević se je rodil 16. marca 1908 v zaselku Košarni Do na polotoku Pelješac v Kraljevini Dalmaciji, takrat delu Avstro-Ogrske. Glavni kmetijski proizvod polotoka Pelješac je bilo rdeče namizno vino, sicer pa je bilo prebivalstvo predvsem samooskrbno kmetovanje in pomorščaki, polotok pa ni imel cest za promet vozil do leta 1946. Košarni Do je zaselek Donje Bande in je danes del občine Orebić na Hrvaškem. Njegov oče, družini znan kot Nado (kar v prevodu pomeni »upanje«v smislu upanje za družino), je v sedemdesetih letih 19. stoletja odpotoval v Kalifornijo. Nado se je leta 1894 vrnil v vas in se poročil s hčerko svojega bratranca, ki je bila iz vasi Potomje, in je delal kot kmet. Par je imel štiri sinove. Jozo je bil pri petih letih poslan v osnovno šolo leto prej, saj je imel »nagnjenost k učenju«. Decembra 1918 je polotok Pelješac postal del novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, leta 1929 pa se je ime države spremenilo v Kraljevino Jugoslavijo. Tomašević je kasneje opisal svojo družino kot družino v dokaj ugodnem finančnem položaju, kar jim je omogočilo, da so ga poslali v srednjo šolo v Mostarju, po kateri je štiri leta študiral na trgovski akademiji v Sarajevu.
Med večletnim delom v Beogradukjer je bil zaposlen kot finančni strokovnjak pri Narodni banki Jugoslavijein Zagrebu je Tomašević prihranil dovolj denarja za potovanje v Švico na študij na Univerzi v Baslu, kjer je leta 1937 doktoriral iz ekonomije. Med študijem v Švici se je preživljal z delom v podjetju za kemično čiščenje in na kmetijah. Leta 1938 je prejel dvoletno Rockefellerjevo štipendijo in se preselil v ZDA, kjer je pridobil dostop do bogatih virov Univerze Harvard. Takrat je Tomašević svoj delež na družinski kmetiji v Košarnem Dolu dodelil enemu od svojih dveh bratov, ki sta tam ostala. Drugi brat, ki je živel v Košarnem Dolu, je prejel delež četrtega brata, mornarja, ki je živel na Novi Zelandiji.
Tomašević se je pred drugo svetovno vojno preselil v Kalifornijo in se pridružil profesorskemu zboru Inštituta za raziskave hrane Univerze Stanford. Med vojno je najprej delal pri Odboru za ekonomsko vojskovanje, nato pa od leta 1944 do 1946 pri Upravi Združenih narodov za pomoč in rehabilitacijo. Po vojni se je zaposlil pri Ameriški centralni banki v San Franciscu. Njegova želja po delovnem mestu, ki bi združevalo poučevanje in raziskovanje, se je izpolnila leta 1948, ko se je zaposlil na Državnem kolidžu v San Franciscu (kasneje Državna univerza v San Franciscu, SFSU). V tem obdobju je začel uporabljati amerikanizirani priimek Tomasevich. Z izjemo leta 1954, ko je predaval na Univerzi Columbia, je Tomasevich petindvajset let poučeval na SFSU, dokler se ni leta 1973 upokojil. Po upokojitvi je bil imenovan za zaslužnega profesorja ekonomije na SFSU. Glede na osmrtnico v Slavic Review, ki jo je napisal zgodovinar Alexander Vucinich, je Tomasevič »svoja predavanja obogatil z bogato in ustrezno vsebino, jih natančno organiziral in jih podajal s toplim pridihom«.
Leta 1937 se je Tomasevich poročil s srednješolsko učiteljico Nedo Brelić. Bila sta srečno poročena 57 let in imela sta tri otroke: Anthonyja, Nedo Ann in Lasto. Leta 1976 je Tomasevich prispeval esej za knjigo, v katerem je predstavil presenetljivo zgodovinsko in sociološko analizo svoje širše družine, ki sega vse do začetka devetnajstega stoletja. Postal je ameriški državljan. Tomasevich je umrl 15. oktobra 1994 v starosti 86 let, takrat je živel v Palu Altu v Kaliforniji. Njegova vdova Neda je ostala v Palo Altu do svoje smrti leta 2002.
Delo Tekom kariere se je ukvarjal z vrsto raziskovalnih vprašanj, od katerih so bila nekatera zelo obsežna. Vucinich ga opisuje kot človeka z »značajem, ki spodbuja notranjo disciplino... vsakemu od raziskovalnih projektov je posvetil polno pozornost, dokler ni bil v celoti zaključen«. Vucinich deli Tomasevichevo znanstveno delo na tri različne faze: delo o financah Jugoslavije med veliko depresijo; dve študiji v 40. in 50. letih 20. stoletja o mednarodnih morskih virih in gospodarskih težavah kmetov v Jugoslaviji; in zadnjo fazo, ki preučuje kompleksnost jugoslovanske zgodovine med drugo svetovno vojno.
Jugoslovansko gospodarstvo Med letoma 1934 in 1938 je Tomasevich izdal tri knjige. Prva je izšla v nemščini leta 1934 z naslovom (Državni dolg Jugoslavije). Po Vucinichevih besedah je knjiga »ponujala trdno in pogosto citirano analizo vladnih prizadevanj za stabilizacijo nacionalnih financ na začetku velike depresije«. Naslednje leto je objavil (Finančna politika Jugoslavije) v srbohrvaščini. Njegova razprava (Denar in kredit) iz leta 1938 je po Vucinichevih besedah »pomagala izobraziti celo generacijo jugoslovanskih finančnih strokovnjakov«. Recenzija knjige iz leta 1940 v Weltwirtschaftliches Archiv avtorja Mirka Lamerja ki je kasneje služil pri Združenih narodih kot strokovnjak pri Organizaciji za prehrano in kmetijstvoopisuje kot pomembno delo, ki je zapolnilo znatno vrzel v jugoslovanskih ekonomskih študijah, obenem pa je podalo živo sliko takratne ekonomske teorije. V članku iz leta 1997 je , direktor Hrvaškega ekonomskega inštituta, Tomasevicha opisal kot enega najvidnejših zagovornikov keynesijanske ekonomije v medvojni Jugoslaviji in zaključil, da je bila »avtoritativna« knjiga, ki je močno vplivala na študente in jugoslovanske ekonomiste.
Mednarodni morski viri in jugoslovanski kmetje Po prihodu v ZDA se je Tomasevich lotil dveh pomembnih projektov. Prva knjiga je bila Mednarodni sporazumi o ohranjanju morskih virov (International Agreements on Preservation of Marine Resources), ki jo je leta 1943 izdala založba Stanford University Press. Vucinich je to delo opisal kot »zelo kompetentno raziskavo mednarodnih odnosov v pacifiškem bazenu, osredotočeno na vprašanje ključnega gospodarskega pomena«. Druga knjiga, Peasants, Politics, and Economic Change in Yugoslavia (Kmetje, politika in ekonomske spremembe v Jugoslaviji), je izšla leta 1955, v letih 1950 in 1951 pa jo je podprla še Rockefellerjeva štipendija v vrednosti 1750 dolarjev. Knjiga je bila predstavljena v treh delih: pregled zgodovinskega razvoja in gospodarskih značilnosti prebivalcev Jugoslavije; povzetek jugoslovanskega kmetijstva med prvo svetovno vojno; in pregled jugoslovanskega kmetijstva v medvojnem obdobju. Vucinich je knjigo opisal kot »študijo monumentalnega obsega, [ki] je bila na splošno priznana kot najobsežnejša in najtemeljitejša študija na tem področju«. Pripomnil je, da je knjiga »impresivno pričevanje o Tomasevichevi sposobnosti prodiranja v globine sporočil, ki jih nosi dokumentarno gradivo, in skrbnega sklepanja ter zaključil, da je bil Tomasevich »izjemno uspešen pri umeščanju gospodarskih problemov jugoslovanskega kmetstva v širši družbeni, politični in zgodovinski okvir«. Politolog Zachary T. Irwin je knjigo opisal kot »magisterialno«. Irwin T. Sanders z oddelka za sociologijo Univerze Kentuckyja je leta 1956 knjigo recenziral in izjavil, da je to »najboljša knjiga, ki je na voljo vsem, ki želijo razumeti družbeno-ekonomsko predkomunistično ozadje Jugoslavije«. Nadaljeval je z zapisom, da knjiga vsebuje realistične ocene kmečkih političnih strank, in zaključil, da »ni dvoma o utemeljenosti njegove ekonomske analize ali opisa sodelovanja kmeta v nacionalnem življenju«.
Druga svetovna vojna alt=A black and white profile of a man in military uniform|sličica|Draža Mihailović je bil med drugo svetovno vojno glavni vodja četniškega gibanja v Jugoslaviji. Leta 1957 je Tomasevich prejel štipendijo Državne univerze v San Franciscu za slovanske in vzhodnoevropske študije. To je vodilo k delu na načrtovani trilogiji o zgodovini Jugoslavije med drugo svetovno vojno z naslovom War and Revolution in Yugoslavia 1941–1945 (Vojna in revolucija v Jugoslaviji 1941–1945). Prva knjiga se je osredotočila na četniško gibanje, ki ga je vodil Draža Mihailović, izšla je leta 1975 s podnaslovom The Chetniks. Po Vucinichevih besedah je šlo »v osnovi za študijo politike, ideologije in vojaških operacij, čeprav vloga gospodarskega dejavnika ni bila spregledana«. Kmalu po objavi je knjigo recenzirala Phyllis Auty, profesorica sodobne zgodovine in vodja oddelka za zgodovino na Univerzi Simon Fraser. Auty je delo opisala kot »zelo impresivno[...] znanstveno preučitev[...] dokazov«, ki je bila natančno opremljena s sklici, in »varljivo luciden prikaz zelo zapletene in težke teme«. Autyjeva je pohvalila Tomasevichevo odmaknjenost od teme in izjavila, da bo »verjetno dolgo ostala standardna knjiga na to temo«. V Tomasevićevi osmrtnici je Vucinich zapisal, da so The Chetniks »očitno doslej najbolj izčrpna študija vojaških sil Jugoslavije, posvečenih obnovi srbske monarhije po koncu druge svetovne vojne«, in da knjiga »pomembno osvetljuje številne vidike konflikta med četniki in partizani«. Hrvaški zgodovinar Ivo Goldstein je leta 2002 zapisal, da so The Chetniks »še vedno najbolj popolna in najboljša knjiga o četnikih, ki je bila objavljena bodisi v tujini bodisi v nekdanji Jugoslaviji«. Alternativno stališče do knjige je predstavil srbsko-ameriški politolog in profesor na Univerzi Vanderbilt, Alex N. Dragnich, ki je obsodil Tomasevichevo knjigo zaradi vztrajnih predsodkov do četniškega gibanja in pomanjkanja razumevanja njegovih problemov, pa tudi pretiravanja glede obsega četniškega sodelovanja s sovražnikom. Dragnich je menil, da sklepno poglavje knjige razkriva »skoraj radosten pogled na srbsko nesrečo«. Izjavil je tudi, da je knjiga predolga in da Tomasevich v različnih delih knjige predstavlja isto snov. John C. Campbell iz Sveta za zunanje odnose je knjigo pozitivno ocenil in izjavil, da The Chetniks ponujajo »gore dokazov, da je bila [četniška] kolaboracija mnogotera, obsežno in neprekinjena«. alt=A black and white head and shoulders profile of a man in uniform|levo|sličica|Ante Pavelić je bil vodja fašističnega ustaškega gibanja, ki je vladalo Neodvisni državi Hrvaški med letoma 1941 in 1945. Leta 1974 je Tomasevich prejel štipendijo American Council of Learned Societies za podoktorsko raziskavo za drugi del trilogije, leta 1976 pa je sledila še štipendija v podporo njegovemu delu na načrtovani tretji knjigi o jugoslovanskih partizanih. Leta 1989 je Tomasevich prejel nagrado za izjemne prispevke k slavistiki od Ameriškega združenja za napredek slavistike.