Kamnito orodje se je uporabljalo skozi vso človeško zgodovino, vendar je najbolj povezano s prazgodovinskimi kulturami, zlasti s tistimi iz kamene dobe. Kamnito orodje je lahko izdelano iz brušenega ali klesanega kamna, slednjega pa je oblikoval obrtnik, imenovan kremenčar. Kamen se je skozi zgodovino uporabljal za izdelavo najrazličnejših orodij, med njimi puščice, sulice, ročne sekire in žrmlje. Klesano kamnito orodje je v družbah pred uporabo kovin skoraj vseprisotno, ker ga je enostavno izdelovati, surovine za orodje je bilo običajno dovolj, poleg tega pa ga je enostavno prevažati in brusiti.
Preučevanje kamnitega orodja je temelj prazgodovinske arheologije, ker je kamnito orodje zelo odporno na naravno degradacijo in je zato vseprisotno v arheološkem zapisu. Etnoarheologija se uporablja za poglobitev razumevanja in raziskovanje kulturnih posledic uporabe in izdelave kamnitega orodja.
Klesano kamnito orodje je izdelano iz kriptokristalnih materialov, kot so roženec, kremen, radiolarit, kalcedon, obsidian, bazalt in kvarcit, s postopkom cepljenja, znanim kot litična redukcija. Ena preprostih oblik redukcije je, da se kamniti odlomki iz kamnitega jedra materiala izbijejo s kamnitim kladivcem ali podobnim trdim materialom. Če je cilj izdelava odlomkov, se lahko preostanek jedra zavrže, ko je premajhen za nadaljnjo proizvodnjo odlomkov. Pri nekaterih strategijah pa kresil iz jedra izdela orodje tako, da ga reducira v grobo enostransko ali dvostransko predobliko, ki se nadalje reducira z mehkim dletom ali s tlačnim luščenjem robov. Bolj kompleksne oblike redukcije lahko ustvarijo visoko standardizirana rezila, ki jih je nato mogoče oblikovati v različna orodja, kot so strgala, noži, srpi in mikroliti.
Evolucija
Arheologi razvrščajo kamnita orodja v industrije (znane tudi kot kompleksi ali tehnokompleksi), ki si delijo značilne tehnološke ali morfološke značilnosti.
Leta 1969 je Grahame Clark v drugi izdaji knjige World Prehistory predlagal evolucijsko napredovanje kovanja kremena, v katerem so se »prevladujoče kamnite tehnologije« pojavljale v fiksnem zaporedju od načina 1 do načina 5. Dodelil jim je relativne datume: načina 1 in 2 v spodnji paleolitik, 3 v srednji paleolitik, 4 v zgornji paleolitik in 5 v mezolitik, čeprav so zunaj teh načinov obstajale še druge kamnite tehnologije. Vsaka regija je imela svoj časovni okvir za zaporedje načinov: na primer, način 1 se je v Evropi uporabljal še dolgo po tem, ko ga je v Afriki nadomestil način 2.
Clarkovo shemo je arheološka skupnost z navdušenjem sprejela. Ena od njenih prednosti je bila preprostost terminologije; na primer prehod načina 1/način 2. Prehodi so trenutno najbolj zanimivi. Zato so v literaturi kamnita orodja, ki so se uporabljala v paleolitiku, razdeljena na štiri mode, od katerih vsak označuje drugačno stopnjo kompleksnosti in v večini primerov sledi grobemu kronološkemu vrstnemu redu.
Pre-Mode I Kenija Kamnita orodja, najdena med letoma 2011 in 2014 na arheološkem najdišču Lomekwi blizu Turkanskega jezera v Keniji, so stara 3,3 milijona let in so za približno 1 milijon let starejša od rodu Homo. Najstarejši znani fosil Homo je star približno 2,4–2,3 milijona let v primerjavi s 3,3 milijona let starim kamnitim orodjem. Kamnita orodja so morda izdelali Australopithecus afarensis, vrsta, katere najboljši fosilni primer je Lucy, ki je naseljevala vzhodno Afriko v istem času kot najstarejša kamnita orodja, še neidentificirana vrsta, ali Kenyanthropus platyops (3,2 do 3,5 milijona let star pliocenski hominidni fosil, odkrit leta 1999). Datiranje orodij je bilo določeno z datiranjem plasti vulkanskega pepela, v katerih so bila orodja najdena, in datiranjem magnetnega podpisa (ki kaže proti severu ali jugu zaradi obrata magnetnih polov) kamnine na najdišču.
Etiopija V Dikiki v Etiopiji, blizu (200 jardov) ostankov Selama, mlade deklice iz vrste Australopithecus afarensis, ki je živela pred približno 3,3 milijona let, so našli fosile živalskih kosti z brazdami, rezanjem in zlomom, narejene s kamnitim orodjem.
Način I: Olduvanska industrija
Najstarejša kamnita orodja v dobi rodu Homo so orodja Mode 1Clarke's "orodje za sekanje in luske" in izvirajo iz tako imenovane industrije Olduvan, poimenovane po vrsti najdišča (pravzaprav veliko najdišč), najdenega v soteski Olduvai v Tanzaniji, kjer so jih odkrili v velikih količinah. Za orodja Olduvan je bila značilna preprosta konstrukcija, pretežno uporaba jedrnih oblik. Ta jedra so bila rečni prodniki ali podobne kamnine, ki so jih udarili s kroglastim kamnom, kar je povzročilo školjkaste zlome, odstranilo luske z ene površine, ustvarilo rob in pogosto ostro konico. Topi konec je proksimalna površina; oster konec je distalna. Olduvan je tolkalna tehnologija. Hominid je prijel proksimalno površino in z distalno površino močno pritisnil na predmet, ki ga je želel odtrgati ali razbiti, na primer na kost ali gomolj. Poskusi s sodobnimi ljudmi so pokazali, da lahko udeleženci, ki niso bili naivni pri klepetu, izumijo vse štiri tehnike klepanja Olduvanov in da so udeleženci poskusa uporabili nastala orodja za dostop do škatle z vabo za denar.
Najstarejša znana orodja Olduvanov so našli v Nyayangi na polotoku Homa v Keniji in so stara približno 2,9 milijona let (Ma), pa tudi z najdišč Gona in Ledi-Geraru v Etiopiji, ki so stara približno 2,6 milijona let, v času spodnjega paleolitika. Po tem datumu se je industrija Olduvanov razširila po večjem delu Afrike, čeprav arheologi trenutno niso prepričani, katera vrsta hominada jih je prva razvila, nekateri ugibajo, da je bil to Australopithecus garhi, drugi pa verjamejo, da je bil to pravzaprav Homo habilis. Homo habilis je bil hominin, ki je orodje uporabljal v večjem delu afriškega ljudstva Olduvan, vendar ga je pred približno 1,9–1,8 milijona let podedoval Homo erectus. Industrija je cvetela v južni in vzhodni Afriki med 2,6 in 1,7 milijona let, vendar so jo potujoče skupine H. erectusa razširile tudi iz Afrike v Evrazijo, ki so jo pred 1,8 milijona let odnesli vse do Jave in pred 1,6 milijona let na severno Kitajsko.
Mode II: Ašeljska industrija
Sčasoma so bila v ašeljski industriji, poimenovani po najdišču Saint-Acheul v Franciji, razvita bolj zapletena orodja Mode II. Za ašeljsko industrijo ni bilo značilno jedro, temveč dvostranska sekira, katere najbolj opazna oblika je bila ročna sekira.Clarke's "bifacialno luščene ročne sekire" Ašeljski narod se v arheoloških najdbah prvič pojavi že pred 1,7 milijona let na območju Zahodne Turkane v Keniji in sočasno v južni Afriki.
Leakeyjevi, izkopavalci v Olduvaiju, so opredelili obdobje »razvitega Olduvana«, v katerem so verjeli, da so našli dokaze o prekrivanju med Olduvanskim in Ašeljskim narodom. V svojem vrstno specifičnem pogledu na obe industriji je Olduvanski narod enačil H. habilis, Ašeljski narod pa H. erectus. Razviti Olduvanski narod je bil pripisan habilisu, Ašelski narod pa erectusu. Kasnejši datumi za H. erectus so fosile potisnili precej pred Ašeljski narod; to pomeni, da je moral H. erectus sprva uporabljati 1. način življenja. Zato ni bilo razloga za domnevo, da mora biti razviti Olduvanski narod habilis; lahko bi bil erectus. Nasprotniki tega stališča delijo razviti Olduvanski narod na Olduvanskega in Ašeljskega. Vendar ni dvoma, da sta habilis in erectus sobivala, saj so fosile habilisa našli že pred 1,4 milijona let. Medtem je afriški H. erectus razvil 2. način. Kakor koli že, val 2. načina se je nato razširil po Evraziji, kar je privedlo do njegovega sprejetja tam. H. erectus morda ni bil edini hominin, ki je zapustil Afriko; evropski fosili so včasih povezani s Homo ergasterjem, sodobnikom H. erectusa v Afriki.
V nasprotju z olduvankim orodjem, ki je rezultat naključnega in verjetno nenačrtovanega postopka za pridobitev enega ostrega roba na kamnu, je ašeljsko orodje načrtovan rezultat proizvodnega procesa. Izdelovalec začne z obdelovancem, bodisi večjim kamnom bodisi ploščo, odbito z večje skale. Iz tega obdelovanca odstranijo velike luske, ki jih uporabijo kot jedra. Stojijo na jedru na nakovalu in udarjajo po izpostavljenem robu s centripetalnimi udarci trdega kamna, da grobo oblikujejo orodje. Nato je treba kos ponovno obdelati ali retuširati z mehkim kladivom iz lesa ali kosti, da se ustvari orodje, ki je po vsej površini fino zgostilo in je sestavljeno iz dveh konveksnih površin, ki se sekata v ostrem robu. Takšno orodje se uporablja za rezanje.
Nekatera orodja Mode II so v obliki diska; druga so jajčasta; ena so v obliki lista in koničasta; spet druga so podolgovata in koničasta na distalnem koncu, s topim proksimalnim koncem, očitno uporabljena za vrtanje. Orodja mode II se uporabljajo za klanje; ker niso sestavljena (nimajo ročaja), niso zelo učinkovita orodja za ubijanje. Ubijanje je moralo biti izvedeno na kakšen drug način. Orodja Mode II so večja od Olduvanskih. Obdelovanec je bil preluknjan, da bi služil kot stalen vir lusk, dokler ni bil končno retuširan v končno orodje. Robovi so bili pogosto naostreni z nadaljnjim retuširanjem.
Mode III: Mousterijska industrija
Sčasoma je ašeljsko obdobje v Evropi nadomestila litinska tehnologija, znana kot mousterijska industrija, ki je dobila ime po najdišču Le Moustier v Franciji, kjer so bili prvi primerki odkriti v 1860-ih. Razvila se je iz ašeljskega obdobja in sprejela levalloiško tehniko za izdelavo manjših in ostrejših orodij, podobnih nožem, ter strgal. Znana tudi kot »tehnika pripravljenih jeder«, se iz obdelanih jeder izsekavajo luskice, ki se nato retuširajo.Clarke's "orodja iz lupinastih materialov iz pripravljenih jeder" Mousterjsko industrijo so razvili in uporabljali predvsem neandertalci, avtohtona evropska in bližnjevzhodna hominidna vrsta, vendar je podobna industrija v istem času razširjena tudi v Afriki.
Mode IV: Aurignacijska industrija
Široko razširjena uporaba dolgih rezil (namesto odlomkov) v zgornjepaleolitskih industrijah Mode IV se je pojavila v zgornjem paleolitiku med 50.000 in 10.000 leti, čeprav so rezila v majhnih količinah proizvajali že veliko prej neandertalci. Zdi se, da je bila aurignacijska kultura prva, ki se je v veliki meri zanašala na rezila.Clarke's "ezila, prebodena s strmo retušo" Uporaba rezil eksponentno poveča učinkovitost uporabe jeder v primerjavi z levalloiško tehniko odlomkov, ki je imela podobno prednost pred acheulejsko tehnologijo, ki je bila izdelana iz jeder.
Širitev v Novi svet
Ko so se ljudje v poznem pleistocenu širili v Ameriko, so paleoindijanci s seboj prinesli kamnito orodje, sorodno tistim, ki so se razvila ločeno od tehnologij starega sveta. Konica Clovis je najpogostejši primer konic iz poznega pleistocena v Ameriki, ki sega v obdobje pred približno 13.000 leti.
Eden najzgodnejših primerov uporabe orodja izvira s Kanalskih otokov (Kalifornija), ki so bili med najzgodnejšimi kraji v Severni Ameriki, kjer se je razvila civilizacija. Najdena orodja so bila svedri, povrtala, strgala, brusilniki, napere, makrorezila, rezalniki in klini za cepljenje lesa. Ta orodja kažejo, da so bili ljudje, ki so tam živeli, spretni v obdelavi lesa.Cassidy, J., Kononenko, N., Robertson, G., & Raab, L. M. (2019). Microscopic use-wear and residue analysis of stone reamers recovered from the early Holocene layer of the Eel Point Site (ca-SCLI-43) on San Clemente Island, California. Journal of Archaeological Science: Reports, 25, 447–459. https://doi.org/10.1016/j.jasrep.2019.05.011
Druga orodja, najdena na Kanalskih otokih, so bila v obliki polmeseca in toplotno obdelana.Jew, N. P., & Erlandson, J. M. (2013). Paleocoastal flaked stone heat treatment practices on Alta California's Northern Channel Islands. California Archaeology, 5(1), 79–104. https://doi.org/10.1179/1947461x13z.0000000007