Dunajska državna opera () je operna hiša in operno podjetje na Dunaju v Avstriji. Prizorišče v neorenesančnem slogu s 1709 sedeži je bila prva večja stavba na dunajski obvoznici (Ringstrasse). Zgrajena je bila med letoma 1861 in 1869 po načrtih Augusta Sicarda von Sicardsburga in Eduarda van der Nülla ter izvedbi Josefa Hlávke. Operna hiša je bila odprta kot Dunajska dvorna opera (Wiener Hofoper) v prisotnosti cesarja Franca Jožefa I. in cesarice Elizabete Avstrijske. Pod sedanjim imenom je postala znana po ustanovitvi Prve avstrijske republike leta 1921. Dunajska državna opera je naslednica stare Dunajske dvorne opere (zgrajene leta 1636 v Hofburgu). Novo lokacijo je izbral in gradnjo financiral cesar Franc Jožef leta 1861.
Člani Dunajske filharmonije so rekrutirani iz orkestra Dunajske državne opere. Stavba je tudi dom Dunajskega državnega baleta in gosti vsakoletni Dunajski operni ples v času karnevala.
Zgodovina
Zgodovina stavbe Gradnja Operna hiša je bila prva večja stavba na dunajski Ringstrasse, ki jo je naročil dunajski sklad za širitev mesta. Dela na hiši so se začela leta 1861 in so bila dokončana leta 1869 po načrtih arhitektov Augusta Sicarda von Sicardsburga in Eduarda van der Nülla. Zgrajena je bila v neorenesančnem slogu po načrtih češkega arhitekta in izvajalca Josefa Hlávke.
Ministrstvo za notranje zadeve je naročilo številna poročila o razpoložljivosti določenih gradbenih materialov, zaradi česar so bili uporabljeni kamni, ki jih na Dunaju že dolgo niso videli, kot je Wöllersdorfer Stein, za podstavke in prostostoječe, preprosto razdeljene opornike, za bolj bujno okrašene dele pa znameniti trdi kamen iz Kaisersteinbrucha, čigar barva je bila primernejša od barve Kelheimersteina. Nekoliko bolj grobozrnati Kelheimerstein (znan tudi kot Solnhof Plattenstein) je bil predviden kot glavni kamen za gradnjo operne hiše, vendar potrebne količine ni bilo mogoče dobaviti. Kot nadomestek za Kelheimerjev kamen je bil predlagan kamen Breitenbrunner, kot cenejša alternativa. Stopnišča so bila zgrajena iz poliranega Kaisersteina, večina preostale notranjosti pa je bila okrašena z različnimi vrstami marmorja.
Odločili so se, da se za zunanjost stavbe uporabi gravirani kamen. Zaradi velikega povpraševanja po kamnu je bil uporabljen tudi kamen iz Sóskúta, ki se je pogosto uporabljal v Budimpešti. Za zagotovitev zadostne količine zidarske delovne sile so najela tri dunajska zidarska podjetja: Eduard Hauser (ki še danes obstaja), Anton Wasserburger in Moritz Pranter. Temeljni kamen je bil položen 20. maja 1863.
Odziv javnosti Vendar stavba ni bila posebej dobro sprejeta s strani javnosti. Prvič, ni imela veličastnosti Heinrichshofa, zasebne rezidence, uničene med drugo svetovno vojno in kasneje leta 1955 nadomeščene z Opernringhofom. Poleg tega je gradnjo operne hiše zasenčila nepričakovana težava: raven ulice Ringstraße pred stavbo so po začetku gradnje dvignili za meter, slednjo so primerjali s 'potopljeno zakladnico' in jo po analogiji z vojaško katastrofo leta 1866 (bitko pri Königgrätzu) poniževalno imenovali »arhitekturni 'Königgrätz'«. Eduard van der Nüll je storil samomor, komaj deset tednov pozneje pa je Sicardsburg umrl zaradi tuberkuloze, tako da noben od arhitektov ni videl dokončanja stavbe. Otvoritvena premiera je bila Mozartova opera Don Giovanni 25. maja 1869. Prisotna sta bila cesar Franc Jožef in cesarica Elizabeta (Sissi).
Gustav Mahler Gustav Mahler je bil umetniški direktor dvorne opere Hofoper od leta 1897 do 1907. Gustav Mahler je bil eden od mnogih dirigentov, ki so delovali na Dunaju. Med svojim mandatom (1897–1907) je Mahler vzgojil novo generacijo pevcev, kot sta Anna Bahr-Mildenburg in Selma Kurz, ter zaposlil scenografa, ki je razkošne zgodovinske odrske dekorje zamenjal z redkimi odrskimi scenografijami, ki so ustrezale modernističnemu, jugendstilskemu okusu. Mahler je uvedel tudi prakso zatemnitve osvetlitve v gledališču med predstavami, kar občinstvo sprva ni cenilo. Vendar so Mahlerjeve reforme ohranili njegovi nasledniki.
Bombardiranje in prenova med drugo svetovno vojno
Proti koncu druge svetovne vojne, 12. marca 1945, je opera požgana v ameriškem bombardiranju. V plamenih je uničil avditorij in oder, pa tudi skoraj celotno dekoracijo in rekvizite za več kot 120 oper z okoli 150.000 kostumi. Sprednji del, ki je bil preventivno zazidan, pa je ostal nedotaknjen, vključno s preddverjem s freskami Moritza von Schwinda, glavnim stopniščem, preddverjem in čajnico. Državna opera je bila začasno nastanjena v gledališču Theater an der Wien in v dunajski Volksoper.
Potekale so dolge razprave o tem, ali naj se operna hiša obnovi v prvotno stanje na prvotnem mestu ali pa naj se popolnoma poruši in ponovno zgradi, bodisi na istem bodisi na drugem mestu. Na koncu je bila sprejeta odločitev, da se operna hiša obnovi v prvotnem stanju, glavna strokovnjaka za obnovo pa sta bila Ernst Kolb (1948–1952) in Udo Illig (1953–1956).
Avstrijski zvezni kancler Leopold Figl se je leta 1946 odločil, da bo do leta 1949 operna hiša ponovno delovala. Razpisan je bil arhitekturni natečaj, ki ga je zmagal Erich Boltenstern. Predlogi so segali od popolne prenove avditorija do replike originalne zasnove; Boltenstern se je odločil za zasnovo, podobno originalu, z nekaj posodobitve v skladu z zasnovo iz 1950-ih. Da bi dosegli dobro akustiko, je bil les prednostni gradbeni material, med drugim po nasvetu Artura Toscaninija. Poleg tega se je zmanjšalo število sedežev v parterju, četrta galerija, ki je bila opremljena s stebri, pa je bila preurejena tako, da stebrov ni bilo treba. Fasada, vhodna dvorana in preddverje Schwind so bili obnovljeni in ostajajo v svojem prvotnem slogu.
Medtem je operna skupina, ki je sprva nastopala v Volksoperi, vaje in predstave preselila v Theater an der Wien, kjer so 1. maja 1945, po osvoboditvi in ponovni osamosvojitvi Avstrije od nacistov, doživele prve predstave. Leta 1947 se je skupina odpravila na turnejo v London.
Zaradi grozljivih razmer v Theater an der Wien si je vodstvo operne skupine prizadevalo zbrati znatne vsote denarja za pospešitev obnove prvotne operne hiše. Prejeli so veliko zasebnih donacij, pa tudi donacije gradbenega materiala od Sovjetov, ki so bili zelo zainteresirani za obnovo opere. Župan Dunaja je na številnih mestih po Dunaju postavil zbiralnike, v katere so ljudje lahko darovali kovance. Tako so lahko vsi na Dunaju rekli, da so sodelovali pri obnovi in bili ponosni, da se imajo za delne lastnike.
Vendar pa je bila leta 1949 na Državni operi le začasna streha, saj so se gradbena dela nadaljevala. Šele 5. novembra 1955, po podpisu avstrijske državne pogodbe, je bila Staatsoper ponovno odprta z izvedbo Beethovnovega Fidelia pod taktirko Karla Böhma.Tim Smith, "Vienna State Opera 50th Anniversary Reopening Gala: An Illustrious History", p. 4, PBS. Retrieved 12 April 2013 Prisoten je bil ameriški državni sekretar John Foster Dulles. Državna radiotelevizija ORF je izkoristila priložnost za svoj prvi prenos v živo, v času, ko je bilo v celotni Avstriji le približno 800 gledalcev. Nova dvorana je imela zmanjšano kapaciteto za približno 2276 gledalcev, vključno s 567 stojišči. Ansambel, ki je ostal enoten do odprtja, se je v naslednjih letih razpadel in počasi se je oblikoval mednarodni ansambel.
Zgodovina skupine po drugi svetovni vojni Leta 1945 je bil ustanovljen Dunajski Mozartov ansambel, ki je gostoval in postal znan predvsem po svoji pevski in igralski kulturi. Ustanovitelj in mentor je bil avstrijski dirigent Josef Krips, ki je nacistično obdobje (zaradi svojega judovskega porekla) preživel le po zaslugi sreče in pomoči kolegov. Ob koncu vojne je Krips začel prenovo Državne opere in uspel udejanjiti svoja estetska načela, vključno z odmikom od romantičnega Mozartovega ideala z obsežnim orkestrskim zvokom. Namesto tega so bile predstavljene lastnosti, ki so bile bolj povezane s komorno glasbo, pa tudi jasnejši, lažji zvok, ki je kasneje postal znan kot »tipično dunajski«. Pevci, ki so v tem času sodelovali s Kripsom, so bili med drugim Erich Kunz, Elisabeth Schwarzkopf in Wilma Lipp.
Že leta 1947 je Mozartov ansambel gostoval v Kraljevi operni hiši v Londonu z Mozartovim Don Giovannijem. Richard Tauber, ki je pobegnil pred nacisti, je pel Dona Ottavia; tri mesece pozneje je umrl in se ga spominjajo po tem, da je pel s »polovico pljuč«, da bi uresničil svoje sanje. Z Mozartovim ansamblom so se povezali številni drugi umetniki, na primer Karl Böhm, vendar je bila njihova vloga še vedno precej obrobna, v preprosti ali pomožni vlogi. To je bil začetek Kripsove svetovne kariere, ki ga je popeljala v najvidnejša gledališča na svetu. Do svoje smrti leta 1974 je Krips veljal za enega najpomembnejših Maestrov (dirigentov/glasbenih direktorjev) Državne opere.
1. julija 1998 je potekal zgodovinski prenos, ko je Avstrija prevzela svoje prvo predsedovanje Evropski uniji. Fidelio je bil v živo predvajan iz Dunajske državne opere v 15 glavnih mest EU.
Danes Družba Dunajska državna opera je tesno povezana z Dunajsko filharmonijo, ki je samostojna korporacija, katere člani so rekrutirani iz orkestra Dunajske državne opere.
Dunajska državna opera je ena najbolj obremenjenih opernih hiš na svetu, ki letno uprizori od 50 do 60 oper v repertoarnem sistemu in deset baletnih produkcij v več kot 350 predstavah.2016/17 season , Vienna State Opera Precej pogosto je, da se vsak dan v tednu uprizori druga opera. Državna opera zaposluje več kot 1000 ljudi. Leta 2008 je letni operativni proračun Državne opere znašal 100 milijonov evrov, od tega nekaj več kot 50 % državne subvencije.
Produkcija opere Orlando Olge Neuwirth leta 2019 je bila prva produkcija opere skladateljice v zgodovini Dunajske državne opere.
Herbert von Karajan Herbert von Karajan je uvedel prakso izvajanja oper izključno v izvirnem jeziku, namesto da bi bile prevedene v nemščino. Okrepil je tudi ansambel in redne glavne pevce ter uvedel politiko pretežno angažiranja gostujočih pevcev. Začel je sodelovanje z milansko La Scala, v okviru katerega so si delili tako produkcije kot orkestracije. To je ustvarilo priložnost za nastope vidnih članov dunajskega ansambla v Milanu, zlasti za izvajanje del Wolfganga Amadeusa Mozarta in Richarda Straussa.
Združitev baletnih skupin Na začetku sezone 2005–2006 sta se baletni skupini Državne opere in Dunajske ljudske opere združili pod vodstvom Gyule Harangozója, kar je privedlo do zmanjšanja števila nastopajočih v nastalem ansamblu. To je povzročilo povečanje števila gostujočih zvezd, angažiranih za delo v baletu. Praksa združevanja obeh baletnih skupin se je izkazala za umetniški neuspeh in Harangozó je odšel, ko mu je leta 2010 potekla pogodba.
Od sezone 2010–2011 je bila ustanovljena nova skupina z imenom Wiener Staatsballet, Dunajski državni balet, pod vodstvom nekdanjega glavnega plesalca baleta Pariške opere Manuela Legrisa. Legris je odpravil Harangozósovo politiko predstavljanja le tradicionalnih pripovednih baletov z gostujočimi umetniki v glavnih vlogah, se osredotočil na vzpostavitev močnega internega ansambla in obnovil večere mešanih programov, v katerih so nastopala dela Georgea Balanchina, Jeromea Robbinsa, Jiříja Kyliána, Williama Forsythea in številnih sodobnih koreografov, pa tudi zmanjšal število klasičnih baletov.
Sezona 140. obletnice