Križarske vojne proti Staufovcem so bile niz vojn proti vladarjem iz dinastije Hohenstaufen, ki so jih med letoma 1240 in 1268 spodbujali in podpirali papeži. Pohodi so se začeli z izobčenjem Friderika II., cesarja Svetega rimskega cesarstva, leta 1239 in se končali s smrtjo njegovega vnuka Konradina, upravičenca do Kraljevine Sicilije.
Papež Gregor IX. je 20. marca 1239 izobčil Friderika II., ki je bil takrat v Padovi in se pripravljal na pohod proti Lombardski ligi. Gregor je skoraj takoj zatem začel napadati cesarja s propagando, usmerjeno zlasti proti Friderikovim sovražnikom. . Papežev legat Gregor iz Montelonga je učinkovito povezal papeštvo z Lombardsko ligo. Omrežje severnoitalijanskih mest, ki so nasprotovala cesarju, se je razširilo na Milano in Piacenzo. Genovska in Beneška republika sta se s papeškim posredovanjem dogovorili za napad na cesarja.
Vojna proti Frideriku II. se je februarja 1240 sprevrgla v križarsko vojno, ko je papež v odgovor na Friderikov pohod na Rim pozval meščane Rima, naj vzamejo znamenje križa in ponudil splošen odpust grehov branilcem mesta. Na papežev poziv h križarski vojni so se takoj odzvali v Genovi in Ferrari in Friderik je svoj pohod na Rim preklical. Marca je izdal okrožnico, v kateri je papeža obtožil, da proti njemu oznanja križarsko vojno.
Križarska vojna je prišla v Nemčijo leta 1241, ko sta kölnski nadškof Konrad in majnški nadškof Siegfried III. napadla domene Staufovcev v Wetterauu. Pomembna prelomnica v vojni je bila odstavitev Friderika II. s položaja cesarja s strani papeža Inocenca IV. na Prvem lyonskem koncilu leta 1245, s čimer se je po maju 1246 začelo obdobje intenzivnih križarskih pohodov v Nemčiji. V Nemčiji sta bila izvoljena dva rivalska kralja, ki sta nadaljevala križarsko vojno proti Staufovcem: Henrik Raspe v letih 1246–1247 in Viljem II. Nizozemski v letih 1247–1251. Raspe je avgusta 1246 v bitki pri Frankfurtu zmagal nad Friderikovim sinom Konradom IV. Friderik je leta 1250 umrl, Konrad IV. pa je oktobra 1251 za vedno zapustil Nemčijo in se odpravil na Sicilijo.
Konrad IV. je leta 1254 umrl in oblast na Siciliji je prevzel njegov polbrat Manfred. Pod papežem Aleksandrom IV. je bila v letih 1254–1255 proti njemu razglašena križarska vojna, ki je pritegnila majhno angleško vojsko v podporo Edmunda Crouchbacka, angleškega kandidata za sicilski prestol. Manfred je angleško vojsko porazil. Papež Urban IV. leta 1261 in papež Klemen IV. leta 1265 sta razglasila križarski vojni v korist novega kandidata, grofa Karla I. Anžujskega. Karel je Manfreda leta 1266 premagal v bitki pri Beneventu. Nova križarska vojna je bila razglašena leta 1268 proti Konradinu, sinu Konrada IV., ko je zahtevaj oblast nad Sicilijo. Konradin je bil ubit v bitki pri Tagliacozzu. Zadnja križarska vojna proti Staufovcem je bila sočasna s križarsko vojno proti muslimanski naselbini Lucera, ki je podpirala Konrada. Lucera je avgusta 1269 padla in prišla pod oblast Karla I. Anžujskega.
Sklici
Viri
Kategorija:Križarske vojne Kategorija:Hohenstaufen Kategorija:13. stoletje