Ivana Zorman, znana tudi kot Ivana Sorman, slovenska ravnateljica sirotišnice in humanitarna delavka * 6. junij, 1836, Žeje, † 22. februar, 1922, Trst.
Zgodnje življenje Ivana se je rodila v slovenski družini 6. junija 1836 v Žejah pri Postojni.Njena mati je bila kmetica Marija Dolenc, njen oče pa kmet Matej Zorman.Kot mlado dekle je odšla v Trst in se tam zaposlila kot služkinja pri premožni judovski družini.Bila je pobožna katoličanka in tretjerednica svetega Frančiška.Kmalu po svojem prihodu v Trst je spoznala, da je v mestu veliko revnih in osirotelih otrok. Začela jim je pomagati, kolikor je mogla.V Trstu je spoznala patre kapucine. Ti so ji pomagali pri njeni skrbi za sirote in jo seznanili z dobrotniki. Od premožnih Tržačank je dobila denar, da je po sedmih letih skrbi za sirote na ulicah lahko najela hišo in v njej ustanovila sirotišnico za deklice.
Humanitarno delo Novoustanovljeno sirotišnico je Ivana izročila v varstvo svetemu Jožefu in jo poimenovala "sirotišnica svetega Jožefa".Prva deklica je prišla v hišo 13. decembra 1877.V sirotišnici je Ivana opravljala službo ravnateljice, kuharice in vzgojiteljice malčic.Za šoloobvezne deklice je zaposlila usposobljene učiteljice.Te so deklice poleg šolskih predmetov učile tudi šivanja, vezenja in gospodinjenja v večji hiši, da so se, ko so odrasle, lahko zaposlile kot šivilje, vezilje, služkinje ali gospodinjske pomočnice.Nekatere nekdanje varovanke so se pozneje zaposlile v sirotišnici kot učiteljice, vzgojiteljice ali gospodinjske pomočnice.Leta 1884 je imela sirotišnica 35 deklic in obstoječa hiša je bila premajhna za toliko stanovalk. Zato je Ivana najela novo stavbo na Istrski ulici v Trstu.Leta 1885 so v sirotišnici odprli javno šolo.Leta 1898 je imela sirotišnica svetega Jožefa kar 150 stanovalk, večina jih obiskovala šolo, najstarejše deklice pa so delale kot šivilje.Ivana je želela sirotišnici zagotoviti varno prihodnost. Želela ustanoviti nov katoliški ženski red "Služabnice svetega Jožefa", za katerega je že napisala prva pravila. Nekaj žensk zaposlenih v sirotišnici se ji je želelo pridružiti.Vendar zaradi spleta različnih okoliščin njena prošnja in želja nista bili uslišani. Leta 1898 je kupila hišo, v katero je ustanovila sirotišnico za malčke. Imenovala ga je Nazareška hiša. V njej so delale in jo vodile laične vzgojiteljice.
Pomoč v Sarajevu Delovanje sirotišnice v Trstu je bilo tako zgledno, da je sarajevski nadškof Josip Stadler leta 1890 prosil Ivano za pomoč pri ustanovitvi sirotišnice po tržaškem vzoru v Sarajevu in pri ustanovitvi ženske redovne kongregacije, ki bi jo vodila. Ivana je odšla v Sarajevo in nadškofu pomagala ustanoviti sirotišnico. V Trstu je navdušila dekleta zaposlena v sirotišnici, naj odidejo v Sarajevo.Leta 1892 so tri dekleta iz Trsta odšle v Sarajevo in začele delati v novoustanovljeni sirotišnici ter se po nekaj letih pridružile novoustanovljeni kongregaciji sester Služabnic Malega Jezusa (hrvaško: Družba sestara Služavki Malog Isusa).Ena od njih je postala ravnateljica novoustanovljene sirotišnice. Vse tri so bile kot otroci varovanke sirotišnice svetega Jožefa.V nekaj letih je v Sarajevsko sirotišnico odšlo vsega skupaj devet žensk, ki so bile prej zaposlene v sirotišnici svetega Jožefa.
Papeževa nagrada Leta 1905 je Ivana od papeža Pija X. prejela papeško odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice za svoje nesebično delo.Ob tej priliki je tržaški Novi list v 284. številki zapisal: "Velecenjeno Ivano Zorman, dosedanjo voditeljico tržaškega sirotišča svetega Jožefa, je Sveti Oče odlikoval s križcem za cerkev in papeža (pro ecclesia et pontifice). Preblaga naša rojakinja je storila toliko v prid sirot, da se komaj da popisati. Vsi so njeno delovanje kar občudovali in zato so jo vsi tudi spoštovali. A ona je ostala vedno ponižna in polna krščanske ljubezni, posebno do zapuščenih otrok. Ker je delovala tako požrtvovalno v smislu Svete Cerkve in Svetega očeta, je dobila tudi omenjeno odlikovanje."
Poznejše življenje in smrt Ivana je leta 1905 zaradi starosti izročila upravljanje sirotišnice svetega Jožefa sestram Svetega Križa iz Gradca.Sama se je preselila v Nazareško hišo in postala njena ravnateljica.V eni od bližnjih hiš je ustanovila še sirotišnico za dečke in postala tudi njena ravnateljica. Leta 1821 je ravnateljstvo Nazareške hiše in sirotišnice za dečke prepustila redovnicam križarkam, ki so delale v sirotišnici svetega Jožefa.Še vedno je ostala v Nazareški hiši in pomagala pri skrbi za malčke. Umrla je 22. februarja 1922 v Trstu.Na nagrobnem spomeniku na tržaškem pokopališču in na spominski plošči ob vhodu v sirotišnico svetega Jožefa je opisana kot "uboga in ponižna mati zapuščenih sirot".
Sklici
Kategorija:Slovenski ravnatelji Kategorija:Slovenski socialni delavci Kategorija:Tržaški Slovenci Kategorija:Umrli leta 1922 Kategorija:Rojeni leta 1836