Vulkan Santa María je velik aktiven vulkan v zahodnem višavju Gvatemale, v departmaju Quetzaltenango, blizu mesta Quetzaltenango. Je del gorskega masiva Sierra Madre de Chiapas.

Pred španskim osvajanjem regije v 16. stoletju je bil vulkan v lokalnem jeziku kʼicheʼ znan kot Gagxanul, kar pomeni »gol vulkan« ali »gola gora«.Recinos 1952, 1986, p.69.

Izbruh vulkana Santa María leta 1902, ki je dosegel stopnjo VEI-6, je bil eden od treh največjih izbruhov 20. stoletja – takoj za izbruhoma vulkanov Novarupta (leta 1912) in Pinatubo (leta 1991). Prav tako sodi med pet največjih izbruhov v zadnjih 200 (in najverjetneje 300) letih.

Geološka zgodovina Vulkan Santa María je del vulkanskega gorovja Sierra Madre, ki poteka vzdolž zahodnega roba Gvatemale in je od Tihega oceana ločeno s široko ravnino. Vulkani so nastali s podrivanjem (subdukcija) Kokosove plošče pod Karibsko ploščo, kar je privedlo do nastanka Srednjeameriškega vulkanskega loka.

Ocenjujejo, da so se izbruhi vulkana Santa María začeli pred približno 103.000 leti. Vulkan se je oblikoval v štirih fazah: pred 103.000–72.000, 72.000, 60.000–46.000 in 35.000–25.000 leti; tako je nastal velik stožec, ki se dviga približno 1400 metrov nad ravnino, na kateri leži bližnje mesto Quetzaltenango. Po fazi nastajanja stožca se je vulkanska dejavnost očitno spremenila v vzorec, za katerega so značilna dolga obdobja mirovanja, ki jim sledijo izlivi manjših tokov lave iz odprtin na gori.

Izbruh leta 1902

Do prvega zabeleženega izbruha vulkana Santa María je prišlo oktobra 1902. Pred letom 1902 je vulkan miroval vsaj 500 let, morda celo več tisočletij, vendar je njegovo prebujanje jasno napovedal niz potresov na tem območju, ki se je začel januarja 1902 in vključeval močan potres aprila 1902. Izbruh se je začel 24. oktobra, najmočnejše eksplozije pa so sledile v naslednjih dveh dneh; pri tem je bilo izbruhanih približno 8 kubičnih kilometrov magme. Šlo je za enega največjih izbruhov v 20. stoletju, ki je bil po obsegu le nekoliko manjši od izbruha vulkana Pinatubo leta 1991. Izbruh je dosegel 6. stopnjo na lestvici vulkanske eksplozivnosti (VEI), kar pomeni, da je bil klasificiran kot »kolosalen«.

Plovec, nastal med vrhuncem izbruha, je padal na območje, veliko približno 273.000 kvadratnih kilometrov, vulkanski pepel pa je dosegel celo San Francisco v Kaliforniji, oddaljen 4000 kilometrov. Izbruh se je zgodil skozi odprtino na jugozahodni strani vulkana in za seboj pustil krater s premerom približno 1 kilometer ter globino okoli 300 metrov, ki se je raztezal od območja tik pod vrhom do nadmorske višine približno 2300 metrov. Prvi znak izbruha je bilo posipanje peska po mestu Quetzaltenango. Nato se je veter obrnil z juga na vzhod in pepel je začel padati na območje plantaže kave Helvetia, ki leži 10 kilometrov jugozahodno. Uničenih je bilo veliko plantaž kave.

Zaradi odsotnosti zabeležene eruptivne dejavnosti vulkana Santa María lokalno prebivalstvo predhodne seizmične aktivnosti ni prepoznalo kot opozorilnih znakov izbruha. Ocenjujejo, da je zaradi izbruha umrlo 6000 ljudi; smrt je nastopila zaradi opeklin ali zadušitve.

Zaradi izbruha je na območju, ki je segalo do 160 km stran od vulkana, kar 53 ur vladala popolna tema. Po izbruhu so prizadeta območja ogrožale tudi tolpe, ki so prihajale plenit, morit in ropat nasade.

Za domorodno prebivalstvo so bile posledice izbruha katastrofalne: ne le da so izgubili sorodnike, prijatelje, domove in pridelek, temveč so bili med sanacijo posledic tudi zasužnjeni, medtem ko so veleposestniki španskega porekla (t. i. criollos) za svojo škodo prejeli nadomestilo v obliki zemljišč, odvzetih domorodnim skupnostim v San Miguel Uspantánu (departma Quiché), Panamu (departma Suchitepéquez) in departmaju Sololá.

Zaporedje dogodkov med izbruhom leta 1902 24. oktober, 17.00: V kraju San Felipe je bilo pet minut slišati zvok, podoben bučanju slapu, ki je prihajal z vulkana; vendar pa megla, ki je obdajala vulkan, ni omogočala neposrednega opazovanja dogajanja. 24. oktober, 18.00: Na mesto Quetzaltenango sta začela padati žlindra in pepel. 24. oktober, 19.00: Priče poročajo o bliskanju in močnem ognjeno rdečem siju, ki je prihajal z vulkana, ter o hrupu, podobnem zvoku industrijske peči. 24. oktober, 20.00: Iz kraja San Felipe je bilo mogoče videti ogromen oblak črnega pepela s številnimi vrtinci, ki so ga prebadali tisoči bliskov in ukrivljene črte rdeče svetlobe. Celotno območje okoli vulkana se je treslo, močne eksplozije pa je bilo slišati celo 160 km daleč; močan veter je pepel in drobce materiala raznašal do 800 km daleč ali celo dlje; del oblaka je več dni lebdel nad severno stranjo vulkanskega stožca, nastala pa je popolna tema. 25. oktober, 1.00: Izbruh se je okrepil; velike skale z vulkana so začele padati tudi do 14 km daleč ter uničevale naselja in kmetije. 26. oktober, 0.00: Vulkan se je umiril. 26. oktober, 15.00: Sledil je nov izbruh, tokrat v obliki belega oblaka, ki je bil verjetno sestavljen iz vodne pare.

Galerija

Santiaguito

Po izbruhu leta 1902 je sledilo 20-letno obdobje mirovanja. Novi izbruhi so se začeli leta 1922 z nastajanjem kompleksa lavinih kupol v kraterju, ki je ostal za izbruhom leta 1902. Kompleks lavinih kupol, imenovan Santiaguito, je aktiven še danes; do zdaj je bilo izbruhanega več kot 1 km³ lave. Kompleks sestavljajo štiri glavne kupole: El Caliente, La Mitad, El Monje in El Brujo. Trenutno aktivno odprtino predstavlja El Caliente.Jeannie A.J. Scott (2013), "The Santiaguito volcanic dome complex, Guatemala," https://vhub.org/resources/2268

Rast kupol je potekala tako endogeno kot eksogeno. Prvi način pomeni širjenje notranjosti kupole zaradi dotoka nove lave, drugi pa se nanaša na kopičenje lave na površju. Dejavnost se je odvijala na več različnih odprtinah, zato je Santiaguito danes videti kot skupek več prekrivajočih se kupol. Na začetku rasti kupol je bila sestava dacitna, enaka sestavi lave pri izbruhu vulkana Santa Maria. Do leta 1990 se je sestava spremenila v manj diferenciran andezit. Domnevajo, da je to posledica stratificirane magmatske komore pod vulkanom.

Zgodnji (pred letom 1990) eksogeni vulkanizem je vključeval nastajanje lavinih stolpičev in lavinih tokov. Danes nastajajo le še lavini tokovi. Vsa vulkanska dejavnost je ciklična, s cikli, daljšimi od desetletja, ki izmenjujejo obdobja intenzivnega vulkanizma z visokimi stopnjami iztoka lave in obdobja šibkejšega vulkanizma z nizkimi stopnjami iztoka.Harris, A. J. L., Rose, W. I., and Flynn, L. P. (2003). "Temporal trends in lava dome extrusion at Santiaguito 1922–2000". Bull. Volcanol. 65, 77–89. Zadnje obdobje z visoko stopnjo iztoka je bilo med letoma 2011 in 2015, ko so nastali štirje novi lavini tokovi. Ves čas rasti kupol so se pojavljali pogosti manjši izbruhi in piroklastični tokovi.

Čeprav je bila večina izbruhov vulkana Santiaguito razmeroma blaga, je prišlo tudi do občasnih močnejših eksplozij. Leta 1929 se je del kupole sesedel, kar je sprožilo piroklastične tokove, ki so terjali od nekaj sto do 5000 življenj.Sapper & Termer, 1930 Občasni podori skal so povzročili manjše piroklastične tokove, pogosti pa so tudi navpični izbruhi pepela, ki dosežejo višino nekaj kilometrov nad kupolo. Santiaguito je zdaj turistična znamenitost, saj redno prihaja do manjših izbruhov, ki jih lahko obiskovalci opazujejo z vrha gore Santa Maria.

Vulkanske nevarnosti na vulkanu Santa María

Območja južno od vulkana Santa María so močno izpostavljena vplivom vulkanske dejavnosti na sosednjem vulkanu Santiaguito. Trenutno so najpogostejša vulkanska nevarnost na tem območju laharji (vulkanski blatni tokovi), ki se v deževnem obdobju pogosto pojavljajo zaradi močnega deževja, ki izpira neustaljene vulkanske nanose. Laharji so še posebej obsežni in pogosti v obdobjih intenzivne vulkanske dejavnosti na Santiaguitu. Kraj El Palmar, ki leži 10 kilometrov od Santiaguita, sta laharja s tega vulkana dvakrat uničila, zaradi česar so naselje preselili na sedanjo lokacijo (Nuevo El Palmar), poleg tega pa je bila večkrat poškodovana tudi infrastruktura, kot so ceste in mostovi. Nanosi laharjev s Santiaguita so vplivali na reke vse do Tihega oceana.

Iz Santiaguita skoraj neprekinjeno iztekajo tokovi lave, ki lahko dosežejo razdaljo do 4 km od vulkanskega žrela. Dejavnost tokov lave poteka ciklično; najdaljši tokovi nastanejo v obdobjih visoke vulkanske aktivnosti, medtem ko v daljših obdobjih nizke aktivnosti nastajajo precej krajši tokovi. Ti tokovi se od žrela pomaknejo le za kratko razdaljo, preden se sesedejo.] Magma na Santiaguitu je bogata s kremenom (siliko), zato je zelo viskozna. Tokovi lave se premikajo počasi in povzročajo predvsem gmotno škodo, čeprav so v preteklosti iz njih nastali tudi katastrofalni piroklastični tokovi, ki so segali več kilometrov proti zahodu.Rose, W. I. (1973). Nuée ardente from Santiaguito Volcano April 1973. Bull. Volcanol. 37, 365–371.

Ena od nevarnosti, ki bi lahko imela uničujoče posledice, je sesedanje samega vulkana Santa María. Krater, nastal leta 1902, je pustil južno pobočje gore nad Santiaguitom zelo strmo in nestabilno; močan potres ali izbruh Santiaguita bi lahko sprožila ogromen plaz, ki bi lahko prekril do 100 kvadratnih kilometrov površine. Vendar pa takšen dogodek v bližnji prihodnosti velja za malo verjetnega.

Zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja za bližnje prebivalstvo, je bil vulkan Santa María uvrščen na seznam »vulkanov desetletja« (Decade Volcanoes); to pomeni, da je predmet posebnega proučevanja vulkanologov, katerih cilj je zmanjšati tveganje za morebitne prihodnje naravne nesreče, povezane s tem vulkanom.

Sklici

Literatura

Bunzendahl, E.; Bluth, G. J.; Rose, W. I.; Reif, S. L.; Matias, O. (2001), Developing a Long-term Hazard Mitigation Plan for Consequent Volcanic Sedimentation Hazards at Santiaguito Dome Complex, Guatemala, American Geophysical Union, Fall Meeting 2001, abstract #V41A-0974 Harris, A. J.; Flynn, L. P.; Rose, W. I.; Matias, O.; Cornejo, J. (2002), The extrusion of lava dome and block lava flow units at Santiaguito, 1922–2002, American Geophysical Union, Fall Meeting 2002, abstract #V12A-1399

Zunanje povezave

Santa María: Pictures and recent activity, from VolcanoWorld Santa María Decade Volcano information Account of a visit to the Santiaguito Volcano Observatory at the Magma Cum Laude blog

Kategorija:Stratovulkani Kategorija:Gore v Gvatemali Kategorija:Aktivni ognjeniki