thumb|Znak organizacije Lehi
Lehi (hebrejsko לח"י, kratica za לוחמי חרות ישראל, Lohamej Herut Jisrael, »Borci za svobodo Izraela«), znan tudi kot Sternova skupina oziroma Sternova tolpa (angleško Stern Gang), je bil radikalno sionistična teroristična organizacija, ki je med letoma 1940 in 1948 delovala v britanski mandatni Palestini. Organizacijo je leta 1940 ustanovil Avraham Stern po odcepitvi od Irguna, ker je nasprotoval njegovi odločitvi, da med drugo svetovno vojno prekine napade na Britance in sodeluje v boju proti nacistični Nemčiji.
Lehi je britansko oblast v Palestini obravnaval kot glavnega sovražnika sionističnega projekta in si prizadeval Britance z oboroženim bojem in terorističnimi napadi prisiliti k umiku ter na območju Palestine ustanoviti judovsko državo. Organizacija je izraz terorizem uporabljala tudi sama. V članku z naslovom »Terror«, objavljenem leta 1943 v njenem podzemnem glasilu HaHazit, je zavrnila moralne pomisleke glede uporabe terorja in ga opredelila kot del političnega boja proti britanski oblasti.
Med drugo svetovno vojno je Lehi skušal vzpostaviti sodelovanje s fašistično Italijo in nacistično Nemčijo. Leta 1941 je nemškim predstavnikom ponudil sodelovanje v vojni proti Veliki Britaniji v zameno za nemško podporo ustanovitvi judovske države v Palestini na »nacionalni in totalitarni podlagi«, povezane z Nemškim rajhom. Nemška stran ponudbe ni sprejela.
Lehi je izvajal atentate, bombne napade, sabotaže, rope in druge nasilne akcije proti britanskim vojakom, policistom in uradnikom, palestinskim Arabcem ter Judom, ki jih je organizacija obravnavala kot sodelavce britanskih oblasti. Med njenimi najbolj znanimi dejanji so bili umor britanskega ministra lorda Moyna leta 1944, sodelovanje z Irgunom pri pokolu v Deir Jasinu aprila 1948 ter umor mediatorja Združenih narodov Folkeja Bernadotta septembra 1948. Po Bernadottovem umoru je izraelska vlada Lehi razglasila za teroristično organizacijo, izvedla množične aretacije njenih pripadnikov in dokončno razbila njeno preostalo organizacijsko strukturo.
Nastanek
Lehi je nastal iz Irguna, sionistične paravojaške organizacije, ki se je sama leta 1931 odcepila od Hagane. Ob izbruhu druge svetovne vojne je vodstvo Irguna pod Davidom Razielom ocenilo, da je nacistična Nemčija pomembnejši sovražnik od britanske mandatne oblasti, zato je ustavilo napade proti Britancem in z njimi začelo sodelovati proti silam osi.
Avraham Stern in njegovi privrženci so takšni usmeritvi nasprotovali. Stern je vztrajal, da je neposredna ovira za ustanovitev judovske države britanska oblast v Palestini, zlasti zaradi Bele knjige iz leta 1939, ki je močno omejila judovsko priseljevanje in nakup zemlje. Menil je, da britanska zmaga v svetovni vojni ne bi odpravila britanske oblasti v Palestini in zato sodelovanje z Britanci ne bi pripeljalo do njegovega cilja.
Po razkolu leta 1940 je Sternova skupina sprva uporabljala ime Irgun Cvaj Leumi be-Jisrael, septembra istega leta pa je postala znana kot Lohamej Herut Jisrael oziroma Lehi.
Organizacija je bila precej manjša od Hagane in Irguna. V različnih obdobjih je štela le nekaj sto pripadnikov, njena struktura pa je temeljila na majhnih tajnih celicah.
Ideologija
thumb|Sternov program »18 načel preporoda«
Ideologija zgodnjega Lehija je izhajala iz radikalnega krila revizionističnega sionizma, vendar se je Stern v nekaterih pogledih oddaljil tudi od Ze'eva Jabotinskega in Irguna. Njegov cilj ni bil zgolj konec britanskega mandata, temveč vzpostavitev suverene judovske oblasti nad Palestino z oboroženim bojem.
Stern je svoje politične cilje povzel v programu, znanem kot »18 načel preporoda«. Med drugim je zahteval osvojitev dežele, vzpostavitev judovske suverenosti, prihod Judov iz diaspore, oživitev hebrejskega jezika in nazadnje gradnjo tretjega templja v Jeruzalemu. Shlomo Shpiro je Sternovo ideologijo opisal kot spoj radikalnega nacionalizma, mesijanskih predstav in političnega terorizma.
Lehijevo pojmovanje političnega nasilja je bilo izrazito. Organizacija terorizma ni zgolj uporabljala, temveč ga je tudi teoretično zagovarjala. Njeno glasilo HaHazit je leta 1943 trdilo, da judovska etika in tradicija ne izključujeta terorizma kot sredstva nacionalnega boja ter da ima ta pomembno politično in propagandno funkcijo.
V publikacijah Lehija so se pojavljali tudi izrazito rasistični opisi Arabcev. Izraelski zgodovinar Yaacov Shavit je zapisal, da so nekateri Lehijevi teksti judovski narod predstavljali kot »raso gospodarjev«, Arabce pa kot »raso sužnjev«.
Lehi kljub temu ni bil ves čas ideološko enoten. Po Sternovi smrti so se zlasti okoli Nathana Yellin-Mora pojavile socialistične in protikolonialne ideje, organizacija pa je skušala združevati skrajni judovski nacionalizem z nekaterimi elementi revolucionarne levice in nacionalboljševizma. Nekateri nekdanji pripadniki, predvsem Yellin-Mor, so se po ustanovitvi Izraela politično premaknili na levico in pozneje zagovarjali sodelovanje med Izraelci in Arabci.
Poskusi sodelovanja s silami osi
thumb|Dokument o predlogu Lehija za sodelovanje z nacistično Nemčijo, januar 1941
Ena najbolj spornih epizod v zgodovini Lehija so bili njegovi poskusi sklenitve sporazuma s silami osi med drugo svetovno vojno. Stern je menil, da je za dosego judovske neodvisnosti mogoče iskati pomoč pri katerikoli sili, ki se je bojevala proti Veliki Britaniji.
Leta 1940 je prek posrednika skušal vzpostaviti stik s fašistično Italijo. Nastal je osnutek sporazuma, po katerem bi Italija podprla judovsko državo, ta pa bi se politično povezala z italijansko sfero vpliva. Posrednik, za katerega je Stern verjel, da zastopa Italijane, je bil v resnici povezan z obveščevalno službo Irguna, zato pogajanja niso imela dejanske italijanske podpore.
Bolj konkreten je bil poskus navezave stikov z nacistično Nemčijo. Konec leta 1940 je Lehijev odposlanec Naftali Lubenchik v Bejrutu vzpostavil stik z nemškimi diplomati. Januarja 1941 je nemški mornariški ataše v Turčiji v Berlin poslal poročilo o Lehijevi ponudbi.
V dokumentu je organizacija ponudila aktivno sodelovanje v vojni na nemški strani proti Veliki Britaniji. V zameno je pričakovala podporo pri ustanovitvi »zgodovinske judovske države na nacionalni in totalitarni podlagi«, ki bi bila s sporazumom povezana z Nemškim rajhom. Lehi je predlagal tudi preselitev evropskih Judov v Palestino.
Nemška vlada na predlog ni odgovorila. Lehi je konec leta 1941 poskusil stik vzpostaviti še enkrat, vendar je bil odposlanec Nathan Yellin-Mor aretiran, preden je lahko izvedel misijo.
Ti poskusi so Lehi dodatno izolirali od večine jišuva. Hagana, Judovska agencija in večji del sionističnega gibanja so se med vojno postavili na stran zaveznikov proti nacistični Nemčiji, številni palestinski Judje pa so služili v britanskih oboroženih silah.
Sternova smrt in reorganizacija
Britanske oblasti so proti Lehiju izvajale intenzivno policijsko kampanjo. Več članov je bilo aretiranih, organizacija pa je zaradi pomanjkanja sredstev izvajala tudi bančne rope in izsiljevanja.
12. februarja 1942 je britanska policija v stanovanju v Tel Avivu odkrila Avrahama Sterna. Policist Geoffrey J. Morton ga je med aretacijo ustrelil in ubil. Okoliščine njegove smrti so pozneje postale predmet različnih interpretacij; Morton je trdil, da je Stern poskusil pobegniti, nekdanji pripadniki Lehija pa so trdili, da je šlo za namerno usmrtitev.
Po Sternovi smrti in aretacijah številnih članov je bila organizacija nekaj časa skoraj ohromljena. Pozneje so jo obnovili Israel Eldad, Nathan Yellin-Mor in Jicak Šamir, ki so oblikovali novo tričlansko vodstvo. Šamir je prevzel pomemben del načrtovanja in izvajanja operacij.
Teroristična kampanja proti britanski oblasti
Lehi je po reorganizaciji izvajal predvsem atentate, bombne napade in sabotaže. Tarče so bili britanski policisti, vojaki, visoki uradniki, prometna infrastruktura in posamezniki, ki jih je organizacija obtožila sodelovanja z oblastmi.
Organizacija je napadala tudi Jude. Raziskovalec Nachman Ben-Yehuda je v svoji študiji judovskih političnih atentatov Lehiju pripisal 42 atentatov; velik del žrtev političnih umorov, ki jih je pripisal skupini, so bili Judje, označeni za izdajalce ali sodelavce britanskih oblasti.
Umor lorda Moyna
6. novembra 1944 sta pripadnika Lehija Eliyahu Hakim in Eliyahu Bet-Zuri v Kairu ustrelila britanskega ministra za Bližnji vzhod lorda Moyna. Pri napadu je bil ubit tudi njegov voznik.
Napadalca so egiptovski policisti ujeli. Priznala sta članstvo v Lehiju in navedla, da sta Moyna ubila po navodilu organizacije zaradi njegove vloge pri britanski politiki na Bližnjem vzhodu. Egiptovsko sodišče ju je obsodilo na smrt in marca 1945 sta bila obešena.
Atentat je povzročil ostro mednarodno in sionistično obsodbo. Winston Churchill, ki je bil dolgo zagovornik sionističnega projekta, je v britanskem parlamentu opozoril, da bi lahko takšno politično nasilje ogrozilo britansko podporo sionizmu.
Po umoru je Hagana sprožila tako imenovano sezono, kampanjo proti Irgunu in Lehiju, v kateri so bili pripadniki podzemnih organizacij ugrabljeni, zasliševani ali predani britanskim oblastem.
Nadaljevanje napadov
Po drugi svetovni vojni je Lehi nadaljeval kampanjo proti britanski oblasti. Leta 1945 se je za nekaj časa skupaj s Hagano in Irgunom vključil v Judovsko odporniško gibanje, ki je izvajalo sabotaže britanske infrastrukture.
31. oktobra 1946 je eksploziv poškodoval britansko veleposlaništvo v Rimu; napad so izvedli pripadniki Lehija. Organizacija je poskušala izvajati akcije tudi zunaj Palestine in britanskim politikom pošiljala pisemske bombe.
Vojna leta 1948
Po sprejetju načrta Združenih narodov za delitev Palestine novembra 1947 se je nasilje med judovskimi in palestinsko-arabskimi silami razvilo v državljansko vojno. Lehi je tedaj vse več napadov usmerjal proti palestinskim Arabcem.
4. januarja 1948 je Lehi z avtomobilom bombo napadel Novo sarajo v Jafi, v kateri je imel sedež lokalni palestinski narodni odbor. Eksplozija je ubila 26 ljudi in ranila več kot sto; večina žrtev ni bila članov odbora.
29. februarja 1948 je Lehi razstrelil del vlaka med Kairom in Haifo, ki ga je uporabljalo britansko vojaško osebje. Ubitih je bilo 28 britanskih vojakov, več deset vojakov in civilistov pa je bilo ranjenih.
Pokol v Deir Jasinu
9. aprila 1948 sta Lehi in Irgun napadla palestinsko vas Deir Jasin zahodno od Jeruzalema. Med zavzetjem vasi je bilo ubitih približno sto palestinskih prebivalcev, med njimi ženske in otroci.
Dogodek je postal znan kot pokol v Deir Jasinu. Judovska agencija in vodstvo Hagane sta poboj javno obsodila. Novice o dogodku so se hitro razširile po Palestini in okrepile strah med palestinskim prebivalstvom; zgodovinarji ga štejejo med pomembne dogodke pri množičnem begu in izgonu Palestincev med nakbo.
Ustanovitev Izraela in razpustitev
Po razglasitvi države Izrael 14. maja 1948 je izraelska vlada zahtevala razpustitev neodvisnih sionističnih oboroženih organizacij in vključitev njihovih članov v novoustanovljene Izraelske obrambne sile. Večina pripadnikov Lehija se je vključila v novo vojsko.
V Jeruzalemu, ki po načrtu ZN formalno ni bil del izraelske države, pa je del organizacije še naprej deloval samostojno. Prav ta struktura je septembra 1948 izvedla najodmevnejši Lehijev atentat po ustanovitvi Izraela.
Umor Folkeja Bernadotta
thumb|Lehijev protest proti posredovanju Folkeja Bernadotta
Folke Bernadotte, švedski diplomat in predsednik Švedskega Rdečega križa, je bil leta 1948 imenovan za mediatorja Združenih narodov v Palestini. Predlagal je spremembe delitvenega načrta, med drugim politično ureditev Jeruzalema in rešitev vprašanja palestinskih beguncev.