Palača Malacañang ( ), uradno znana kot palača Malacañan, je uradna rezidenca in glavno delovno mesto filipinskega predsednika. Stoji v manilskem okrožju San Miguel, ob ulici Jose Laurel, čeprav jo pogosto povezujejo z bližnjo ulico Mendiola. Izraz Malacañang se pogosto uporablja kot metonim za filipinsko vlado. Razprostirajoči se kompleks palače Malacañang vključuje številne dvorce in poslovne stavbe, zasnovane in zgrajene večinoma v slogu bahay na bato in neoklasicističnem slogu. Med predsedniki sedanje Pete republike je le Gloria Macapagal Arroyo dejansko živela v glavni palači kot svoji pisarni in rezidenci, vsi ostali pa so živeli v bližnjih nepremičninah, ki so del večjega kompleksa palače."Malacañan Palace" . Presidential Library and Museum. Retrieved on June 15, 2013. Palača je bila večkrat zasežena zaradi protestov, začenši z ljudsko revolucijo leta 1986, poskusom državnega udara leta 1989 (ko so palačo obstreljevali trojanci T-28), nemiri v Manili leta 2001 in nemiri EDSA III.
Prvotno stavbo je leta 1750 zgradil Don Luis José de la Rocha Camiña, španski zdravnik, ki se je ukvarjal z galeonsko trgovino, kot poletno hišo s svojo ženo Gregorio Tuason de Zaballa, hčerko don Antonia Tuasona in doñe Juste de Zaballa. Stoji v San Miguelu ob reki Pasig. Posestvo Rocha je bilo zgrajeno iz kamna in opisano kot relativno skromna podeželska hiša (čeprav sodobni prebivalci Rocha pravijo, da ni bila majhna in je dejansko imela plesno dvorano) s kopališčem ob reki in vrtovi, vse obdano s kamnito ograjo. Slednja je bila verjetno stavba s streho iz nipe in bambusom, zgrajena na vodi, stran od pogledov mimoidočih čolnov. Iz Intramurosa in Binonda je bila zlahka dostopna z ladjo, kočijo ali konjem. Malacañang je država kupila leta 1825 kot poletno rezidenco španskega generalnega guvernerja po smrti polkovnika Joséja Miguela Formenta.
Po potresu 3. junija 1863, ki je uničil uradno rezidenco generalnega guvernerja, Palacio del Gobernador v obzidanem mestu Intramuros, je Malacañang postala uradni sedež moči španske kolonialne oblasti. Uporaba palače kot uradne državne rezidence kolonialnih vladarjev se je nadaljevala tudi po tem, ko je bila suverenost nad otoki leta 1898 prenesena na Združene države. General Wesley Merritt je bil prvi ameriški guverner, ki je posestvo uporabljal kot svojo rezidenco."Residents of Malacañan Palace and their respective periods of residence" . Presidential Museum & Library (Philippines). Retrieved on June 6, 2013.
Od leta 1863 je palačo zasedalo osemnajst španskih generalnih guvernerjev, štirinajst ameriških vojaških in civilnih guvernerjev ter kasneje predsedniki Filipinov. Palača je bila od leta 1750 večkrat razširjena in prenovljena. Posestvo je bilo razširjeno na sosednja posestva, številne stavbe pa so bile porušene in zgrajene v španskem in ameriškem obdobju. Njeni stebri so bili ojačani, strešniki zamenjani z valovitimi železnimi ploščami, balkoni popravljeni, zunanjost in notranjost pa sta bili polepšani. Med letoma 1978 in 1979 je palačo drastično prenovila in temeljito obnovila prva dama Imelda Marcos med mandatom Ferdinanda Marcosa. Malacañang je bila edina večja vladna stavba v Manili, ki je preživela težko topniško bombardiranje med drugo svetovno vojno. Palača je še vedno osrednji del prestižnega okrožja San Miguel, ki mu je vojna prizanesla.
Ime Etimologija Najzgodnejši dokument, ki obravnava korenine stavbe, je bil Compendio de la Historia de Filipinas, ki ga je leta 1877 napisal španski zgodovinar Felipe de Govantes, v katerem je izjavil, da izraz Malacañán pomeni 'kraj ribiča'. To je bilo ponovno omenjeno v Historia general de Filipinas iz leta 1895 Joséja Montera y Vidala in Historia de Filipinas Manuela Artigasa y Cuerve leta 1916. Leta 1972 je Ileana Maramag v svojem delu o zgodovini Malacañana priskrbela tagaloško besedo: mamalakáya, kar pomeni 'ribič'. Prvotno poimenovanje lokacije naj bi bilo Mamalakáya-han, s tagaloško pripono -han, ki pomeni 'kraj', kasneje pa so ga španske kolonialne oblasti poenostavile kot Malacañán in prilagodile španskemu pravopisu.
Zgodovina Španska kolonialna doba
Španski generalni kapitani (pred osamosvojitvijo Nove Španije, iz katere so bili Filipini neposredno upravljani) in kasnejši generalni guvernerji so prvotno prebivali v Palacio del Gobernador (Guvernerjevi palači) nasproti mestnega trga v obzidanem mestu Intramuros v Manili. Palača Malacañang je bila prvotno zgrajena kot casita (ali podeželska hiša) leta 1750, izdelana iz opeke in lesa, z notranjostjo, obloženo z najfinejšim narra in molave. Stala je na 16 hektarjih velikem zemljišču v lasti španskega aristokrata don Antonia V. Roche. Kasneje je bila 16. novembra 1802 prodana polkovniku Joséju Miguelu Formentu za tisoč pesov. Kasneje je bila po njegovi smrti januarja 1825 prodana vladi. Z obsežnimi vrtovi in lenobno verando s pogledom na mirno reko Pasig je Malacañang postala začasna poletna rezidenca generalnih guvernerjev, ki so se izognili vrvežu in neznosni vročini Intramurosa.De Carlos, Abelardo (1896). "La Ilustracion española y americana, Part 2", pg. 171. Madrid.
Potres 3. junija 1863 je uničil Palacio del Gobernador, nato pa je Malacañang postala uradna rezidenca generalnega guvernerja. Rafaél de Echagüe y Bermingham, prej guverner Portorika, je postal prvi španski generalni guverner, ki je prebival v palači. Ker se mu je prostor zdel premajhen, je posestvo razširil z lesenim dvonadstropnim prizidkom na zadnji strani prvotne stavbe. Dodal je tudi hleve, kočijaške lope, pristanišče za čolne za obiskovalce, ki so prihajali po reki in manjše stavbe za pomočnike, stražarje in nosače.
Potres leta 1869 je zahteval hitra popravila z obsežnejšo rekonstrukcijo in širitev, ki sta se nadaljevala med letoma 1875 in 1879, potem ko so poznejši potresi, tajfuni in požar povzročili večjo strukturno škodo. Stebri in oporniki so bili popravljeni ali zamenjani. Balkoni so bili ojačani. Streha je bila zamenjana s pocinkanim železom, da bi se zmanjšala strukturna obremenitev, za dodaten sijaj pa so bili dodani venci. Prenovljena je bila tudi notranjost.
Leta 1880 je prišlo do potresa, ki je zahteval nadaljnja popravila. Tokrat so na fasado dodali portike, da bi zaščitili čakajoče kočije. Leta 1885 so pred palačo postavili drog za zastavo. Razpadajoče leseno pohištvo, zataknjena okna, puščajoče strehe, ohlapne kuhinjske ploščice in povešeni hlevi so bili nekateri od preostalih propadanj zaradi številnih naravnih pojavov. Dodatnih 22.000 pesov je bilo porabljenih za obnovo in rekonstrukcijo.
Do konca španske vladavine leta 1898 je bila palača Malacañang razpotegnjen kompleks večinoma lesenih stavb z drsnimi okni capiz, terasami in azoteami.
Ameriška kolonialna oblast
Ko so Filipini po špansko-ameriški vojni prišli pod ameriško suverenost, je palača Malacañang postala rezidenca ameriških generalnih guvernerjev, začenši z generalom Wesleyjem Merrittom, prvim ameriškim vojaškim guvernerjem, ki je leta 1898 prebival v palači. William Howard Taft je leta 1901 postal prvi civilni guverner, ki je tam prebival. Oni in naslednji generalni guvernerji so palačo še naprej izboljševali in širili, kupovali več zemljišč in si povrnili več reke Pasig. Dodali so levo in desno krilo. Obstoječi azotei je bila priključena azotea, obrnjena proti reki. Stopnišče je bilo prestavljeno v središče preddverja, okoli stopnišča pa so bile zgrajene galerije, kjer se je javnost lahko gibala med množičnimi sprejemi. Pritličje je bilo dvignjeno nad poplavno črto, delavci pa so les zamenjali z betonom, notranjost polepšali z oblogami iz trdega lesa in dodali zapletene lestence.
Obdobje Commonwealtha
Kompleks je postal uradna rezidenca filipinskega predsednika ob ustanovitvi Filipinske zveze 15. novembra 1935. Predsednik Manuel L. Quezon je postal prvi filipinski prebivalec palače. Od takrat je uradna rezidenca filipinskega predsednika. Ena večjih izboljšav, ki so jih uvedli v ameriškem obdobju, je bil nadzor poplav. Quezon se je s problemom poplav okoli Malacañanga spopadel tako, da je saniral 4,5 metra brega reke Pasig in zgradil betonski zid. Pritličje (bodego) je preuredil tudi v družabno dvorano. Poleg tega so Američani uporabili polkna, podobna japonskim šodžijem (izdelanim iz opalescentne školjke), da bi ublažili intenzivnost tropske sončne svetlobe.
Emilio Aguinaldo, ki je bil priznan kot prvi filipinski predsednik revolucionarne vlade, Prve filipinske republike, ustanovljene med špansko vladavino, ni prebival v palači, a so ga Američani leta 1901 po ujetju v Palananu v Isabeli za nekaj tednov odpeljali v palačo kot političnega zapornika. Kot predsednik je živel v svojem zasebnem domu, zdaj svetišču Aguinaldo, v Kawitu v Caviteju.
Palača Malacañang je preživela drugo svetovno vojno in je edina večja vladna stavba, ki je ostala stoječa po bombardiranju Manile. Le jugozahodna stran palače – ki bi bila državna jedilnica in njen servisni prostor – je bila poškodovana zaradi obstreljevanja. Med drugo svetovno vojno so Japonci leta 1942 Malacañang spremenili v pozlačen zapor, ki je služil kot uradna rezidenca japonskega predsednika Druge filipinske republike Joseja P. Laurela. Quezon je sedež vlade preselil v Corregidor, sedež generala Douglasa MacArthurja.
Prizadevanja Macapagala Ko se je predsednik Diosdado Macapagal preselil v palačo, je bila potrebna obsežna popravila in restavratorska dela. Njegova žena Eva Macapagal je začela obsežen projekt olepševanja, ki je pregnal prodajalce na pločnikih stran od posestva in blatna območja spremenil v urejene vrtove.
Kasnejša leta Najdlje sta v palači živela predsednik Ferdinand Marcos in njegova žena Imelda, ki sta tam živela od decembra 1965 do februarja 1986.
30. januarja 1970, štiri dni po petem govoru o stanju naroda (SONA) predsednika Marcosa, so študentski aktivisti z zaseženim gasilskim vozilom vdrli skozi vrata št. 4 palače ter v stavbe in na posestvo palače metali kamenje in molotovke, preden je predsedniški gardijski bataljon prišel v polni sili in odbil militante. Kasnejša poročila so navajala, da je škoda na premoženju dosegla med 500.000 in 1 milijonom pesov. Zaradi naraščajočih državljanskih nemirov je bilo leta 1972 razglašeno vojno stanje, palačni kompleks in okolica pa sta bila zaprta za javnost.
Reka Pasig je do 1970-ih razvila neprijeten vonj in postala gojišče komarjev. Med letoma 1978 in 1979 je Imelda Marcos nadzorovala obnovo palače. Palača je bila razširjena, fasade na vseh štirih straneh pa so bile premaknjene naprej. Predsedniške prostore so povečali na pročelju vzdolž ulice J.P. Laurel, s čimer so uničili majhen vrt in dovoz, ki je vodil do zasebnega vhoda, medtem ko so na glavni vhodni pročelji zgradili novo jedilnico in razširjene apartmaje za goste. Na strani, obrnjeni proti reki, so zgradili slovesno dvorano, ki je nadomestila azoteje, verando in paviljon. Na preostali strani so zgradili večjo predsedniško spalnico z diskoteko na strehi. Razporeditev starih sob je bila ohranjena, čeprav so bile same sobe povečane in v nekdanji del vrta vstavljene nove spalnice.
Stara palača je bila skoraj v celoti porušena, ne le zaradi potreb predsedniške družine, ampak tudi zato, ker so bile stavbe oslabljene zaradi stoletnih prenov, ki so povzročile nestabilna tla in puščajoče strehe. Stavba je bila zdaj zgrajena iz litega betona, betonskih plošč, jeklenih nosilcev in rešetk, vse skrito pod okrašenimi lesenimi tlemi, ploščami in stropi. Bila je popolnoma neprebojna, hlajena s centralno klimatsko napravo s filtri in imela je neodvisen vir energije. Arhitekt Jorge Ramos je nadzoroval obnovo, ki jo je skrbno vodila Imelda Marcos. Prenovljena palača je bila odprta 1. maja 1979 – na srebrno obletnico poroke Marcosovih.