Don Miguel López de Legazpi () (12. junij 1502 – 20. avgust 1572), znan tudi kot El Adelantado in El Viejo (Starejši), je bil španski konkvistador, ki je sredi 16. stoletja financiral in vodil odpravo za osvojitev Filipinskih otokov. Na odpravi so se mu pridružili Guido de Lavezares, sorodnik Martin de Goiti, brat Andrés de Urdaneta ter njegova vnuka Juan in Felipe de Salcedo. Legazpi je po prečkanju Tihega oceana ustanovil prvo špansko naselbino v Vzhodni Indiji in leta 1565 prispel v Cebu.
Postal je prvi generalni guverner Španske Vzhodne Indije, ki je bila pod špansko krono upravljana iz Nove Španije. Obsegala je tudi druge pacifiške otoke, in sicer Guam, Marijansko otočje, Palav in Karoline. Potem ko je dosegel mir z različnimi avtohtonimi plemeni in kraljestvi, je leta 1565 mesto Cebu razglasil za prestolnico Španskih Vzhodnih Indij in ga kasneje leta 1571 prenesel v Manilo. Glavno mesto province Albay nosi njegovo ime. Po naključju je bil njegov rojstni dan, 12. junij, kasneje dan filipinske deklaracije o neodvisnosti od Španije leta 1898 med mandatom Diega de los Riosa, zadnjega španskega generalnega guvernerja Filipinov.
Zgodnja leta
Miguel López de Legazpi se je rodil 12. junija 1502 v mestu Zumarraga v baskovski provinci Guipúzcoa v Španiji. Njegova družina je bila bogata in je imela pomembne položaje v vojski in občinski upravi. Njegov oče, Juan de Legazpi, je bil vojak, ki se je boril pod poveljstvom Gonzala Fernándeza de Córdobe v italijanskih vojnah. Kasneje je vodil čete proti francoski vojski v španski provinci Guipúzcoa. Tudi njegova mati, Elvira de Gurruchátegui, je pripadala ugledni provincialni družini.
Podrobnosti o njegovi izobrazbi niso znane, vendar se glede na njegovo poznejše delo in upravne položaje zdi verjetno, da se je izobraževal iz prava. Ko je bil njegov oče še živ, je López de Legazpi delal kot svetnik v občinski upravi svojega mesta. Po očetovi smrti leta 1527 je njegov starejši brat podedoval družinsko bogastvo in vodstvene položaje.
Nova Španija Okoli leta 1528 se je Legazpi naselil v Novi Španiji, španski koloniji, ki je bila nedavno ustvarjena z osvajanji Hernána Cortésa v Mehiki. Verjetno je zapustil dom, da bi poiskal nove priložnosti, vendar natančne okoliščine njegove selitve niso jasne. Morda je bil del spremstva Juana de Zumárrage, baskovskega rojaka, ki ga je Karel V. Habsburški imenoval za prvega škofa in inkvizitorja v Novi Španiji.
Po prihodu je Legazpi opravljal številne civilne in cerkvene funkcije. Nekaj časa je bil uradnik kovnice. Nato je bil tajnik občinskega sveta in leta 1559 postal alcalde župan mesta Ciudad de Mexico. Služil je tudi na inkvizicijskem sodišču in bil vključen v več inkvizitorskih procesov med letoma 1536 in 1543. V priznanje za svoje zasluge je prejel več zemljiških posesti in zasebno pridobil dodatno posest v prestolnici in na ozemlju Michoacána.
Leta 1532 se je poročil z Isabel Garcés, sestro Juliána Garcésa, prvega škofa Tlaxcale. Par je imel devet otrok, štiri fante in pet deklet. Nekje pred letom 1559 je umrla njegova žena. Njegova najstarejša hči Teresa je imela dva otroka, Felipeja in Juana, ki sta skupaj z dedkom sodelovala pri osvajanju Filipinov.
Ekspedicija na Filipine
Leta 1564 je podkralj Luís de Velasco naročil Lópezu de Legazpiju, naj vodi ekspedicijo v Tihem oceanu, da bi našel Otoke začimb, kjer sta leta 1521 oziroma 1543 pristala prejšnja raziskovalca Ferdinand Magellan in Ruy López de Villalobos. Ekspedicijo je odredil španski kralj Filip II. Podkralj je umrl julija 1564, vendar sta Audiencia in López de Legazpi dokončala priprave na ekspedicijo.
19. ali 20. novembra 1564 je iz pristanišča Barra de Navidad v Novi Španiji, ki je v današnji zvezni državi Jalisco v Mehiki, izplulo pet ladij s 500 vojaki, od katerih je bila več kot polovica Mehičanov (Criollos, Mestizos in Indios),Schurz, Manila Galleon, 22; Carlos Quirino, "Mexican Connection," 933–934. preostali pa Španci (drugi viri navajajo datum 1. november 1564 in omenjajo »štiri ladje in 379 mož«), vodilna ladja karak San Pabló, almiranta San Pedro ter ladji pinasa San Juan in San Lucas. Med člani odprave je bilo poleg p. Andrés de Urdaneta, ki je služil kot navigator in duhovni svetovalec, Melchor de Legazpi (sin Miguela Lópeza de Legazpija), Felipe de Salcedo (eden od vnukov Miguela Lópeza de Legazpija) in Guido de Lavezaris (preživeli odprave Ruya Lópeza de Villalobosa).
López de Legazpi in njegovi možje so 93 dni pluli po Tihem oceanu. Leta 1565 so pristali na Marijanskih otokih, kjer so se za kratek čas zasidrali in dopolnili svoje zaloge. Tam so se spopadli s plemeni Chamorro in požgali več koč.
Prihod na Filipine Poglavar otoka Bohol po imenu Sikatuna je Miguelu Lópezu posredoval informacije o Cebuju in spremljal Lópeza kot vodnik. Lópeza de Legazpija odprava se je 13. februarja 1565 zasidrala ob indijanskem radžanatu Cebu, vendar se zaradi nasprotovanja domačinov ni izkrcala.
22. februarja 1565 je odprava dosegla otok Samar in sklenila krvni pakt z njegovim poglavarjem Datujem Urraom. Španci so se nato odpravili v Limasavo, kjer jih je sprejel Datu Bankav, nato pa v Bohol, kjer so se spoprijateljili z Datujem Sikatuno (ali Catunaom) in radža Sigalo. 16. marca 1565 je López de Legazpi sklenil krvni pakt z Datujem Sikatuno.
27. aprila 1565 se je odprava vrnila v Cebu in tam pristala. Rajah Tupas je izzval Špance, a je bil premagan. Španci so ustanovili kolonijo in naselja poimenovali Villa del Santisimo Nombre de Jesús (Mesto najsvetejšega Jezusovega imena) po podobi sv. Ninja v eni od domačih hiš.
Leta 1568 so Portugalci poskušali z blokado Cebuja izgnati Špance. Španska kolonija se je izkazala za odporno na blokado in portugalska flota se je umaknila, ker je trpela zaradi izbruha tifusa.
Panay in Mindoro Leta 1569 se je López de Legazpi zaradi pomanjkanja hrane v Cebuju preselil v mesto Panay na otoku Panay. Nato sta ustanovila drugo naselje, takrat imenovano Capiz, danes pa mesto Roxas v provinci Capiz, ki je na bregu reke Panay. Leta 1570 je López de Legazpi poslal Juana de Salceda, svojega vnuka, ki je leta 1567 prišel iz Mehike, na Mindoro, da bi se boril proti muslimanskim Morom. Salcedo je uničil tudi utrdbe na otokih Ilin in Lubang, južno oziroma severozahodno od Mindora.
Luzon in zavzetje Manile
Leta 1570 je López de Legazpi, ko je slišal za bogate vire na Luzonu, poslal Martína de Goitija, da razišče severno regijo. De Goiti se je s 120 Španci izkrcal v Batangasu in raziskal reko Pansipit, ki izliva jezero Taal. 8. maja so prispeli v sodobni Manilski zaliv. Tam so jih sprejeli domačini. Goitijevi vojaki so tam nekaj tednov taborili, medtem ko so sklepali zavezništvo z muslimanskim voditeljem Radžem Achejem (bolj znanim kot Radža Matanda), ki je bil vazal pod sultanom Bruneja. López de Legazpi je želel uporabiti Majnilino pristanišče kot izhodišče za trgovino s Kitajsko. Vendar pa je radžin zaveznik na severnih obalah zaliva, zgodovinsko znan kot mladi Bambalito iz Macabebeja, prosil Radža Solimana (Stari Ache), naj prekliče zavezništvo s Španci. Radža Matanda je to zavrnil zaradi častne besede Špancev. Radža Soliman je Bambalitu postavil pogoje, da če jim uspe ubiti vsaj 50 Špancev, prekliče zavezništvo z Lópezom de Legazpijem, Old Ache pa pomaga izgnati osvajalce. Bambalito se je vrnil v Macabebe in oblikoval floto 2500 morov, sestavljeno iz vojakov iz vasi vzdolž zaliva Majnila, zlasti iz Macabebeja in Hagonoya. 30. maja 1570 je Bambalito s Caracoasom odplul v Tondo in 3. junija 1571 pri Bangkusayskem kanalu srečal Špance, ki jih je vodil Martin de Goiti. Bambalito in njegova flota sta izgubila bitko in Španci so zasedli islamizirani državi Tondo in Majnila. Goiti je pripravil Majnilo za Lópeza de Legazpija, ki je zapustil Panay.
Istega leta so na Filipine prispele še okrepitve, zaradi česar je López de Legazpi zapustil Cebu in se nato odpravil na Panay in nato na Luzon. Za raziskovanje regij Leyte in Panay je rekrutiral 250 španskih vojakov in 600 domačih bojevnikov. Naslednje leto je sledil Goitiju in Salcedu v Maynili, potem ko je izvedel, da so vasi osvojene.
V zgodnji fazi raziskovanja severnega dela Filipinov je López de Legazpi ostal v Cebuju in zaradi zdravstvenih težav in visoke starosti ni spremljal svojih mož med osvajanjem Majnile.
V Majnili je López de Legazpi sklenil mirovni pakt z domačimi sveti in lokalnima vladarjema, Radžem Sulajmanom in Lakanom Dulo. Obe skupini sta se dogovorili, da bosta organizirali mestni svet, ki ga sestavljata dva župana, dvanajst svetnikov in tajnik. López de Legazpi je tam 24. junija 1571 ustanovil naselbino in odredil tudi gradnjo obzidanega mesta Intramuros. Za glavno mesto otoka je razglasil mesto Manila.
Po porazu Bambalita je López de Legazpi ukazal raziskovanje vasi severno od Manile. Septembra 1571 je Goiti pomiril Lubao in Betis z uporabo rečnih pritokov Rio Chica, nato pa je 14. novembra 1571 dosegel naselji v Calumpitu in Malolosu ter druge stare vasi večinoma vzdolž Manilskega zaliva. López de Legazpi je ustanovil vlado na otokih in postal prvi španski generalni guverner Filipinov.
Zadnja leta López de Legazpi je Filipinom vladal eno leto, preden je 20. avgusta 1572 v Manili nenadoma umrl zaradi kapi, potem ko je oštel pomočnika.ref></ref>Stanley Karnow, In our Image: America's Empire in the Philippines, pg 47. Umrl je v bankrotu in za seboj pustil nekaj pesov, ker je večino svojega osebnega premoženja porabil med osvajanjem. Pokopan je bil v cerkvi sv. Avguština v Intramurosu.
Do Lópeza de Legazpijeve smrti so deli Visaje prešli pod špansko oblast. Španci so naleteli na močan odpor muslimanskih sultanatov na otoku Mindanao, plemen Zambales iz Zambalesa in Igorotov iz Kordiljer, pa tudi nekaterih piratov Wokou iz Kitajske in Japonske.
Pisma španskemu kralju V zadnjih letih je López de Legazpi napisal več pisem španskemu kralju Filipu II. o svojem potovanju v Vzhodno Indijo in osvojitvi, ki jo je dosegel. Ta so bila skupaj znana kot Cartas al Rey Don Felipe II: sobre la expedición, conquistas y progresos de las islas Felipinas (Pisma kralju lordu Filipu II: o odpravi, osvajanjih in napredku Filipinskih otokov). Pisma so shranjena v Splošnem arhivu Indije v Sevilli v Španiji.
Vloga religije na odpravi Ob prihodu Lópeza de Legazpija so domačini na otočju prakticirali islam, hinduizem, budizem in animizem. Del motivacije Špancev je bila evangelizacija prebivalstva in spreobrnitev ljudi v rimskokatoliško vero.
Z avguštinci, frančiškani in drugimi menihi, ki so mu pomagali vzpostaviti vlado na otokih, si je López de Legazpi prizadeval spreobrniti domačine v krščansko vero. Leta 1609 je Antonio de Morga, Alkald za kazenske zadeve, v kraljevi avdienciji Nove Španije zapisal:
Zapuščina Odprava Lópeza de Legazpija in Urdanete na Filipine je dejansko ustvarila transpacifiško trgovino z manilskimi galeoni, v kateri so srebro, pridobljeno iz Mehike in Potosija, menjali za kitajsko svilo, porcelan, indonezijske začimbe, indijske dragulje in drugo blago, ki je bilo takrat dragoceno za Evropo. Trgovska pot je tvorila pomembno trgovinsko povezavo med Latinsko Ameriko in azijsko-pacifiško regijo, pri čemer so se trgovski izdelki celo prenašali v Evropo prek havanskih galeon, hkrati pa so močno financirali Španski imperij. Uvedba zahodnih sestavin, blaga in imperializma je povzročila »hispanizacijo« otokov.
Naslednjih 333 let, od leta 1565, ko se je Španija prvič naselila v državi in ji vladala iz Ciudad de Merxica in Madrida, do Pariške pogodbe 10. decembra 1898, so bili Filipini španska posest (vključno z leti 1762–1764, ko so Britanci nadzorovali Manilo in pristaniško mesto Cavite, ne pa celotne države).
Medijske upodobitve Upodobil ga je Mark Gil v televizijski seriji Indio iz leta 2013.
Pojavi se v Civilization VII kot konkvistador za Španski imperij v obdobju raziskovanj.
Galerija
Opombe
Sklici
Literatura