sličica|Zemljevid blokiranega območja Gaze z mejami pod izraelskim in egiptovskim nadzorom ter omejenim ribolovnim območjem, september 2023. Blokada Gaze je sistem omejitev gibanja ljudi in pretoka blaga v Gazo in iz nje, ki ga je Izrael v sedanji obsežni obliki uvedel junija 2007. Izraelske omejitve gibanja so obstajale že od začetka 1990. let, po prevzemu oblasti v Gazi s strani Hamasa junija 2007 pa so bile močno zaostrene v kopensko, pomorsko in zračno blokado. Hkrati je Egipt zaprl oziroma močno omejil prehod Rafa na meji z Gazo.
Blokada je Gazo skoraj povsem izolirala od preostalega palestinskega ozemlja in zunanjega sveta ter omejila izvoz in uvoz blaga, potovanja, dostop do zdravstvenega zdravljenja zunaj Gaze, kmetijskih zemljišč in ribolovnih območij. Združeni narodi so njene dolgoročne posledice povezali z visoko brezposelnostjo, prehransko negotovostjo, odvisnostjo od pomoči ter slabšanjem dostopa do osnovnih storitev in stanovanj.
Izraelske oblasti so blokado utemeljevale z varnostnimi razlogi in potrebo po preprečevanju dotoka orožja ter pritisku na Hamas. Mednarodni odbor Rdečega križa je leta 2010 poudaril, da je zaradi dejanj, za katera ni odgovorno, kaznovano celotno civilno prebivalstvo Gaze, in zaprtje označil za kolektivno kaznovanje v jasnem nasprotju z obveznostmi Izraela po mednarodnem humanitarnem pravu. OCHA je leta 2016 prav tako navedel, da blokada krši prepoved kolektivnega kaznovanja iz 33. člena Četrte ženevske konvencije in pozval k njeni popolni odpravi. sličica|Odsek meje med Gazo in Izraelom, ki prikazuje omejitve, september 2023. Po začetku vojne v Gazi oktobra 2023 so bile omejitve ponovno močno zaostrene. Izrael je prekinil tudi oskrbo Gaze z električno energijo in gorivom; Gaza je bila od 11. oktobra 2023 brez dobave električne energije iz Izraela, njena edina elektrarna pa je zaradi pomanjkanja goriva prenehala delovati.
Blokada, ki jo je Mednarodni odbor Rdečega križa označil za nezakonito kolektivno kaznovanje civilnega prebivalstva Gaze, je bila po oktobru 2023 še dodatno zaostrena; omejevanje dostopa do hrane, vode, goriva in humanitarne pomoči je postalo tudi eden od elementov očitkov o genocidu v Gazi. Južna Afrika je v postopku proti Izraelu pred Meddržavnim sodiščem med drugim zatrjevala namerno odvzemanje osnovnih življenjskih potrebščin Palestincem v Gazi, Mednarodno kazensko sodišče pa je v nalogu za prijetje izraelskega predsednika vlade Benjamina Netanjahuja med očitanimi vojnimi zločini navedlo stradanje civilistov kot metodo vojskovanja.
Ozadje
Izraelske omejitve gibanja prebivalcev Gaze niso nastale šele leta 2007. Leta 1991 so izraelske oblasti odpravile dotedanjo splošno možnost izstopa Palestincev z zasedenih palestinskih ozemelj in uvedle sistem osebnih dovoljenj. Istega leta so bile popolne zapore območij uvedene skupno 62 dni, kar je omejilo palestinsko gospodarsko in družbeno življenje ter dostop do Izraela in sosednjih držav.
V naslednjih letih so se omejitve še utrjevale. Po podatkih OCHA izvirajo številne poznejše omejitve gibanja ljudi in blaga v Gazo in iz nje prav iz začetka 1990. let. Zaradi sistema dovoljenj, zapiranja prehodov in drugih administrativnih ukrepov sta bila Gaza in Zahodni breg postopoma vse bolj ločena drug od drugega.
Novembra 2005 sta Izrael in Palestinska narodna uprava sklenila Sporazum o gibanju in dostopu, katerega izrecni namen je bil olajšati gibanje ljudi in blaga na palestinskih ozemljih ter izboljšati humanitarne in gospodarske razmere. Sporazum je med drugim predvideval stalnejše delovanje prehodov in povečanje izvoza iz Gaze. Kljub temu so se zapiranja prehodov in omejitve nadaljevali. Svetovna banka je maja 2007 ugotavljala, da dogovorjeni cilj olajšanja gibanja ni bil dosežen in da je Izrael tudi po umiku iz Gaze ohranil nadzor nad palestinskim registrom prebivalstva, ki je vplival tudi na možnost prebivalcev Gaze, da uporabljajo prehod Rafa in potujejo med Gazo in Zahodnim bregom.
Sankcije po palestinskih volitvah leta 2006
Po zmagi Hamasa na palestinskih parlamentarnih volitvah januarja 2006 in oblikovanju nove vlade dva meseca pozneje so Izrael, Združene države in druge države OECD uvedli finančne ukrepe proti palestinski vladi, Izrael pa je dodatno zaostril omejitve trgovine in gibanja. Izrael je marca 2006 prenehal nakazovati palestinske davčne in carinske prihodke, ki jih je pobiral v imenu Palestinske narodne uprave; po analizi, pripravljeni za OCHA, je s tem palestinsko upravo prikrajšal za približno dve tretjini njenih mesečnih davčnih prihodkov.
Finančni pritisk je prizadel delovanje javnih ustanov in sposobnost Palestinske narodne uprave za redno izplačevanje plač in zagotavljanje osnovnih storitev. Ista analiza je ocenila, da sta zamrznitev prihodkov in zaostrovanje omejitev trgovine ter gibanja prispevala k močnemu gospodarskemu nazadovanju in hudim humanitarnim posledicam, ki so se razširile na velik del palestinskega prebivalstva.
Leta 2006 so bile močno omejene tudi možnosti prebivalcev Gaze za delo in trgovino prek izraelskih prehodov. OCHA je poročal, da palestinski delavci in trgovci z veljavnimi dovoljenji od marca 2006 niso več smeli prehajati prek prehoda Erez v Izrael.
Uvedba blokade leta 2007
Junija 2007 je Hamas po oboroženih spopadih s Fatahom prevzel nadzor nad Gazo. Izrael je nato bistveno zaostril že obstoječe omejitve ter uvedel kopensko, pomorsko in zračno blokado območja. Egipt je zaprl prehod Rafa, kar je skupaj z izraelskimi omejitvami skoraj povsem zaprlo prebivalstvo Gaze pred preostalim palestinskim ozemljem in zunanjim svetom.
Posledice so bile vidne že v prvih tednih. Julija 2007 je OCHA poročal, da je bil prehod Rafa zaprt več kot mesec dni, zaprtje glavnega tovornega prehoda Karni pa je povzročalo znatno gospodarsko škodo. Pojavljala so se pomanjkanja nekaterih osnovnih živil, zapiranje prehodov pa je povzročalo tudi težave pri oskrbi z električno energijo.
Septembra 2007 je Izrael Gazo razglasil za »sovražno ozemlje« ter napovedal dodatne omejitve pretoka blaga in goriva. V izraelski odločitvi so bili kot razlog navedeni varnostni pomisleki in namen izvajanja pritiska na Hamasovo oblast. Omejitve dobave goriva so bile naslednji mesec dodatno zaostrene.
OCHA je pozneje ocenil, da je blokada v prvih letih močno zmanjšala gibanje ljudi in blaga. V prvih sedmih letih po njeni uvedbi je bilo prek izraelskih prehodov mesečno zabeleženih nekaj več kot 4.000 izhodov ljudi iz Gaze, medtem ko jih je bilo pred drugo intifado leta 2000 v posameznem mesecu tudi do približno pol milijona. Izvoz komercialnega blaga je leta 2009 padel na povprečno le dve tovornjaški pošiljki mesečno.
Razvoj blokade 2008–2013
Preboj meje z Egiptom leta 2008
Januarja 2008 je bila blokada za kratek čas prebita na meji z Egiptom. Mejni prehod Rafa je bil takrat za gibanje ljudi na splošno zaprt že 227 dni. 23. januarja so oboroženi Palestinci prebili dele mejnega zidu, skozi nastale odprtine pa je v Egipt prešlo več tisoč prebivalcev Gaze. Preboj je prebivalcem omogočil dostop do hrane, goriva in drugega blaga v Egiptu, vendar ni pomenil ponovne vzpostavitve običajnega delovanja mejnega prehoda; uradni prehodi za ljudi in blago so še naprej ostajali močno omejeni.
Vojna 2008–2009 in ovirana obnova
sličica|Uničene stavbe v Gazi med izraelsko vojaško operacijo Liti svinec januarja 2009
Med izraelsko vojaško operacijo Liti svinec, ki je trajala od 27. decembra 2008 do 18. januarja 2009, so bile meje Gaze dejansko zaprte. OCHA je ugotovil, da civilno prebivalstvo zaradi tega med intenzivnimi zračnimi napadi, topniškim obstreljevanjem in kopenskimi operacijami ni imelo možnosti zapustiti območja in poiskati varnejšega zatočišča.
Po koncu vojaške operacije je blokada močno ovirala obnovo uničenih in poškodovanih domov ter infrastrukture. OCHA je novembra 2009 poročal, da je bila obnova zaradi nadaljnje prepovedi vnosa osnovnih gradbenih materialov zanemarljiva; na tisoče družin je pred zimo še vedno živelo v poškodovanih stanovanjih, pri katerih zaradi prepovedi uvoza stekla ni bilo mogoče zamenjati niti razbitih oken. Maja 2010 je OCHA ocenil, da so izraelske omejitve uvoza od leta 2007 preprečile izvedbo ali povzročile velike zamude pri številnih humanitarnih projektih; zaradi omejitev pri uvozu cementa med drugim ni bilo mogoče obnoviti približno 12.000 palestinskih domov, poškodovanih ali uničenih v izraelskih vojaških operacijah v predhodnih letih.
Flotila za Gazo in delna omilitev leta 2010
sličica|levo|Ladja Mavi Marmara, del flotile za Gazo, maja 2010
31. maja 2010 so izraelske sile 72 navtičnih milj od kopnega prestregle in prevzele šest plovil mednarodne flotile, ki je proti Gazi prevažala ljudi in humanitarne zaloge. Med uporabo sile pri zavzetju plovil je bilo ubitih devet potnikov, številni drugi pa so bili ranjeni. Vse smrtne žrtve so bile na ladji Mavi Marmara. Panel, ki ga je imenoval generalni sekretar Združenih narodov, je pozneje ocenil, da je bila odločitev Izraela za zavzetje plovil s tako veliko silo, tako daleč od območja blokade in brez neposrednega zadnjega opozorila, »pretirana in nerazumna«, izgubo življenj in poškodbe na Mavi Marmari pa je označil za nesprejemljive.
Junija 2010 je Izrael po incidentu napovedal sveženj ukrepov za omilitev blokade. Omejitve uvoza običajnega civilnega blaga so bile zmanjšane, vendar so omejitve za gradbene materiale, izvoz blaga ter gibanje ljudi v Gazo in iz nje večinoma ostale v veljavi. OCHA je marca 2011 po preučitvi učinkov teh sprememb ugotovil, da omilitev zaradi ohranitve ključnih omejitev ni prinesla pomembnega izboljšanja življenjskih razmer prebivalstva. Zaradi omejevanja gradbenih materialov je bilo mogoče zgraditi le majhen del potrebnih stanovanj.
Tudi Egipt je junija 2010 po obdobju občasnega odpiranja znova začel redneje odpirati mejni prehod Rafa. To je nekaterim prebivalcem Gaze, predvsem bolnikom, študentom in imetnikom tujih potnih listov, olajšalo dostop do zunanjega sveta. OCHA pa je opozoril, da odprtje ni omogočilo prostega gibanja med Gazo in Zahodnim bregom, medtem ko je prehajanje prek izraelsko nadzorovanega prehoda Erez za večino prebivalstva še naprej ostajalo prepovedano oziroma omejeno na ozko določene izjeme.
Razmere med letoma 2011 in 2013
Kljub delni omilitvi je Gaza ostala dejansko izolirana. OCHA je za leto 2011 ugotovil, da je bilo gibanje ljudi in blaga še naprej močno omejeno, zlasti med Gazo in Zahodnim bregom. Izvoz je ostajal omejen, osnovni gradbeni materiali pa so bili še naprej predmet posebnih omejitev in dovoljenj.
Omejitve na uradnih prehodih so prispevale tudi k vse večji odvisnosti gospodarstva in prebivalstva od predorov pod mejo z Egiptom. OCHA je leta 2013 zapisal, da je ta odvisnost v veliki meri izvirala iz dolgotrajnih izraelskih omejitev gibanja ljudi in blaga skozi izraelsko nadzorovane prehode. Prehod Rafa je medtem postal glavni potniški izhod in vhod za prebivalce Gaze.
Po političnih spremembah v Egiptu leta 2013 so egiptovske oblasti zaradi varnostnih razmer na Sinaju zaprle velik del predorov in omejile delovanje prehoda Rafa. Ker so bile omilitve omejitev na izraelskih prehodih le omejene, je OCHA poročal o poslabšanju že tako krhkih humanitarnih razmer. Do avgusta 2013 naj bi od več sto predorov, ki so delovali pred egiptovskimi ukrepi, ostalo dejavnih največ približno deset, količina blaga, ki je po njih prihajala v Gazo, pa je padla z okoli 200 na 20–30 tovornjakov na dan. V istem poročilu je OCHA navedel, da je prehranska negotovost v Gazi dosegla 57 odstotkov prebivalstva.
Razvoj blokade 2014–2022
Vojna leta 2014 in obnova