Velika mošeja v Kairouanu

Velika mošeja v Kairouanu (), znana tudi kot mošeja Ukba (), je mošeja v mestu Kairouan v Tuniziji, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, in je eden največjih islamskih spomenikov v Severni Afriki. || Géotunis 2009 :: Kairouan ||

Mošeja, ki jo je leta 50 po hidžri (670/671 n. št.) ustanovil arabski general Ukba ibn Nafi ob ustanovitvi mesta Kairouan, zavzema površino več kot 9000 kvadratnih metrov. Je eno najstarejših bogoslužnih mest v islamskem svetu in je model za vse poznejše mošeje v Magrebu. Njen obseg, približno 405 metrov, vsebuje hipostilno molilnico, marmorno tlakovano dvorišče in kvadratni minaret. Poleg duhovnega prestiža je mošeja Uqba ena od mojstrovin islamske arhitekture,The Great Mosque (kairouan-cci2009.nat.tn) med drugim znana po prvi islamski uporabi podkvastega loka.

Obsežna dela pod Aglabidi dve stoletji pozneje (9. stoletje n. št.) so mošeji dala sedanjo podobo. M’hamed Hassine Fantar, De Carthage à Kairouan: 2000 ans d’art et d’histoire en Tunisie, éd. Agence française d’action artistique, Paris, 1982, p. 23 Slava mošeje Uqba in drugih svetih krajev v Kairouanu je mestu pomagala pri razvoju in širitvi. Univerza, ki so jo sestavljali učenjaki, ki so poučevali v mošeji, je bila središče izobraževanja tako v islamski misli kot v posvetnih znanostih. Wilfrid Knapp and Nevill Barbour, North West Africa : a political and economic survey, Editions Oxford University Press, Oxford, 1977, page 404 Njeno vlogo v tistem času lahko primerjamo z vlogo pariške univerze v srednjem veku. Henri Saladin, Tunis et Kairouan, Editions Henri Laurens, Paris, 1908, page 118 Z upadom mesta od sredine 11. stoletja se je središče intelektualne misli preselilo na univerzo Ez-Zitouna v Tunisu. Mahmud Abd al-Mawla, L’université zaytounienne et la société tunisienne, éditions Maison Tiers-Monde, Tunis, 1984, page 33

Lega

Mošeja stoji na severovzhodu medine Kairouana v intramuralnem okrožju Houmat al-Džami (dobesedno 'območje Velike mošeje'). Ta lokacija je prvotno ustrezala središču urbanega tkiva mesta, ki ga je ustanovil Uqba ibn Nafi. Vendar pa se je zaradi naravne lege zemljišča, ki ga prečka več pritokov vadijev, urbani razvoj mesta razširil proti jugu. Človeški dejavniki, vključno s Hilalianovimi vdori leta 449 po hidžri (1057 n. št.), so privedli do propada mesta in ustavili razvoj. Zaradi vseh teh razlogov je mošeja, ki je nekoč zasedala središče medine, ko je bila prvič zgrajena leta 670, zdaj na skrajnem vzhodnem delu, ki meji na mestno obzidje.

Zgodovina Razvoj

Ob ustanovitvi Kairouana leta 670 je arabski general in osvajalec Uqba ibn Nafi (sam ustanovitelj mesta) izbral lokacijo za svojo mošejo v središču mesta, blizu sedeža guvernerja. Okoli leta 690, kmalu po izgradnji, je bila mošeja, med berbersko okupacijo Kairouana, ki jo je prvotno vodil Kusaila, uničenaAmédée Guiraud, Histoire de la Tunisie : les expéditions militaires arabes du VIIe au IXe siècle, éd. SAPI, Tunis, 1937, p. 48. Leta 703 jo je obnovil gassanidski general Hasan ibn al-Nu'man.Jack Finegan, The archeology of world religions, vol. III, ed. Princeton University Press, Princeton, 1965, p. 522 Z postopnim povečevanjem prebivalstva Kairouana in posledičnim povečanjem števila vernikov je Hisham ibn Abd al-Malik, omajadski kalif v Damasku, naročil svojemu guvernerju Bišrju ibn Safvanu, naj izvede razvojna dela v mestu, ki so vključevala obnovo in širitev mošeje okoli let 724–728.Paul Sebag, La Grande Mosquée de Kairouan, éd. Robert Delpire, Paris, 1963, p. 25 Med to širitvijo je mošejo podrl in jo obnovil, razen mihraba. Pod njegovim pokroviteljstvom se je začela gradnja minareta. Leta 774 je pod vodstvom abasidskega guvernerja Jazida ibn Hatima potekala nova rekonstrukcija, ki jo je spremljala predelava in olepševanje.

Pod vladavino dinastije Aglabidov je Kairouan dosegel svoj vrhunec, mošeja pa je imela koristi od tega obdobja stabilnosti in blaginje. Leta 836 je emir Zijadat Allah I. mošejo ponovno rekonstruiral:Razia Grover Mosques, p. 52, New Holland, 2007 , . takrat je stavba vsaj v celoti dobila sedanjo podobo.Alexandre Papadopoulo, Islam and Muslim art, ed. Harry N. Abrams, New York, 1979, p. 507 Hkrati je bila na trompah postavljena rebrasta kupola mihraba. Okoli leta 862–863 je emir Abu Ibrahim razširil oratorij s tremi polji na severu in dodal kupolo nad obokanim portikom, ki stoji pred molitveno dvorano. Leta 875 je emir Ibrahim II. zgradil še tri dodatne ladje, s čimer je zmanjšal velikost dvorišča, ki je bilo na treh drugih straneh dodatno omejeno z dodatkom dvojnih galerij.Georges Marçais, L’architecture : Tunisie, Algérie, Maroc, Espagne, Sicile, vol. I, éd. Picard, Paris, 1927, p. 12

Trenutno stanje mošeje lahko zasledimo v obdobju Aglabidov – noben element ni starejši od 9. stoletja razen mihraba – razen nekaj delnih restavracij in nekaj kasnejših dodatkov, narejenih leta 1025 v obdobju Ziridov, 1248 in 1293–1294 pod vladavino Hafsidov, leta 1618 v času muradskih begov, ter v poznem 19. in začetku 20. stoletja. Leta 1967 so bila na celotnem spomeniku izvedena večja restavratorska dela, ki so se izvajala pet let pod vodstvom Nacionalnega inštituta za arheologijo in umetnost, in so se zaključila z uradnim ponovnim odprtjem mošeje med praznovanjem mevlida leta 1972. 

Zgodbe gostiteljev

Nekaj ​​stoletij po ustanovitvi je Velika mošeja v Kairouanu predmet številnih opisov arabskih zgodovinarjev in geografov v srednjem veku. Zgodbe se nanašajo predvsem na različne faze gradnje in širitve svetišča ter zaporedne prispevke številnih knezov k notranji dekoraciji (mihrab, minbar, stropi itd.). Med avtorji, ki so pisali o tej temi in katerih zgodbe so se ohranile, so Al-Bakri (andaluzijski geograf in zgodovinar, ki je umrl leta 1094 in je v svoji knjigi Opis septentrijske Afrike posvetil dovolj podroben opis zgodovine mošeje), Al-Nuvajri (zgodovinar, ki je umrl v Egiptu leta 1332) in Ibn Nagi (učenjak in zgodovinar iz Kairouana, ki je umrl okoli leta 1435). O dodatkih in okraskih, ki jih je stavbi naredil aglabidski emir Abu Ibrahim, Ibn Nagi poroča naslednje:

Med zahodnimi popotniki, pesniki in pisatelji, ki so obiskali Kairouan, so nekateri pustili vtise in pričevanja, včasih obarvana s čustvi ali občudovanjem, o mošeji. Iz 18. stoletja francoski zdravnik in naravoslovec John Andrew Peyssonnel na študijskem potovanju v leto 1724, v času vladavine suverena Al-Husajn Bega I., poudarja sloves mošeje kot središča verskih in posvetnih študij:

Hkrati je zdravnik in anglikanski duhovnik Thomas Shaw (1692–1751), ki je leta 1727 potoval po tuniškem regentstvu in skozi Kairouan, mošejo opisal kot »ki velja za najlepše in najsvetejše od berberskih ozemelj«, pri čemer je na primer omenil »skoraj neverjetno število granitnih stebrov«. Kairouan n’était pas une ville interdite (Capitale de la culture islamique 2009)

Konec 19. stoletja je francoski pisatelj Guy de Maupassant v svoji knjigi La vie errante (Potujoče življenje) izrazil svojo fascinacijo nad veličastno arhitekturo Velike mošeje v Kairouanu in nad učinkom, ki ga ustvarjajo nešteti stebri: »Edinstvena harmonija tega templja je v razmerju in številu teh vitkih stebrov, ki podpirajo stavbo, jo polnijo, naseljujejo in jo delajo takšno, kot je, ustvarjajo njeno milino in veličino. Njihova barvita množica daje očesu vtis neomejenosti.«Mohamed Bergaoui, Tourisme et voyages en Tunisie : les années régence, éd. Simpact, Tunis, 1996, p. 231 V začetku 20. stoletja je avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke opisal svoje občudovanje minareta:

Arhitektura Splošna postavitev Stavba je obsežen rahlo nepravilni štirikotnik, ki pokriva približno 9000 m2. Na vzhodni strani je daljša (127,60 metra) kot na zahodni (125,20 metra) in na severni strani krajša (72,70 metra) kot na južni (78 metrov). Sestavljena je predvsem iz notranje molilnice na jugu, pred njo je veliko dvorišče (sahn) na severu. Glavni minaret je na severni strani dvorišča.

Zunanjost Ograjen prostor Od zunaj je Velika mošeja v Kairouanu trdnjava z 1,90 metra debelimi masivnimi oker zidovi, sestavljenimi iz dobro obdelanih kamnov z vmesnimi sloji lomljenega kamna in žgane opeke. Vogalni stolpi, ki merijo 4,25 metra na vsaki strani, so podprti z masivnimi štrlečimi nosilci. Glede na mehka tla, ki so podvržena posedanju, so podprti stolpi dodali stabilnost celotni mošeji.Néji Djelloul, op. cit., p. 8 Kljub strogim fasadam ritmični vzorci opornikov in visokih verand, nekatere s kupolami, dajejo svetišču občutek presenetljive trezne veličine. Henri Saladin, Tunis et Kairouan, coll. Les Villes d’art célèbres, éd. Henri Laurens, Paris, 1908, p. 120

Danes ograjo Velike mošeje v Kairouanu prebada devet vrat (šest se jih odpira na dvorišče, dvoje se odpirajo v molilnico, deveta pa omogočajo dostop do maksure). Nekatera od njih, kot je Bab Al-Ma (vodna vrata) na zahodni fasadi, imajo pred seboj izstopajoče verande, obdane s oporniki in na vrhu z rebrastimi kupolami, ki temeljijo na kvadratnem tamburju in so prekriti s tremi oboki.Néji Djelloul, op. cit., p. 9 Vendar pa sta arabska geografi in zgodovinarja srednjega veka Al-Mukadasi in Al-Bakri poročala o obstoju približno desetih vrat, ki so bila okoli 10. in 11. stoletja poimenovana drugače kot danes. To odraža dejstvo, da je bil ograja, za razliko od preostalega dela mošeje, deležna znatnih sprememb, da bi zagotovili stabilnost stavbe (dodali so številne opornike). Tako so bili nekateri vhodi zapečateni, drugi pa ohranjeni.

V 13. stoletju so odprli nova vrata, najbolj izjemna, Bab Lalla Rihana iz leta 1293, se nahajajo na vzhodni steni ograjenega prostora. Monumentalni vhod, delo hafsidskega vladarja Abu Hafsa `Umarja ibn Jahje (vladal od 1284 do 1295), se vstopa na izstopajočem trgu, ki ga obdajajo starodavni stebri, ki podpirajo podkvaste loke, in ga pokriva kupola na tamburju. Sprednja fasada verande ima velik podkvasti lok, ki se opira na dva marmorna stebra in ga krasi friz, okrašen s slepo arkado, vse pa je okronano z nazobčanimi cinami (v žagasti razporeditvi).Néji Djelloul, op. cit., p. 10 Kljub temu, da je bila zgrajena konec 13. stoletja, se Bab Lalla Rihana dobro zliva z vsemi stavbami, ki večinoma izvirajo iz devetega stoletja.

Dvorišče

Dvorišče je prostrano trapezoidno območje, katerega notranje dimenzije so približno 67 x 52 metrov.Paul Sebag, op. cit., p. 85 Na vseh štirih straneh ga obdaja portik z dvojnimi vrstami lokov, ki jih odpirajo rahlo podkvasti loki, podprti s stebri iz različnih vrst marmorja, granita ali porfirja, ponovno uporabljeni iz rimskih, zgodnjekrščanskih ali bizantinskih spomenikov, zlasti iz Kartagine. Dostop do dvorišča je preko šestih stranskih vhodov iz 9. in 13. stoletja.

Portik na južni strani dvorišča, blizu molilnice, ima na sredini velik obdelan kamnit koničast podkvasti lok, ki stoji na starodavnih stebrih iz belega žilastega marmorja s korintskimi kapiteli. Ta sedem metrov visok portik ima kvadratno podlago, na kateri stoji polkroglasta rebrasta kupola; slednja je rebrasta z ostrimi robovi. Vmesni prostor, dvanajstkotni boben kupole, prebada šestnajst majhnih pravokotnih oken, vstavljenih v zaobljene niše.ref> Henri Saladin, Tunis et Kairouan, p. 122</ref> Veliki osrednji lok južnega portika je na vsaki strani obdan s šestimi ritmično razporejenimi podkvastimi loki, ki ležijo na dveh stebrih, podprtih s stebri. Na splošno razmerja in splošna postavitev fasade južnega portika s trinajstimi loki, od katerih srednji tvori nekakšen zmagoslavni lok, okronan s kupolo, tvorijo celoto z "močnim pridihom veličastnosti", kot pravi francoski zgodovinar in sociolog Paul Sebag (1919–2004).Paul Sebag, op. cit., p. 102

Podrobnosti dvorišča