thumb|Samarkandski rokopis Korana, ki se zdaj hrani v Taškentu thumb|right|alt=Manuscript page with twelve lines of script in a simple hand|Folij iz Halilijeve zbirke islamske umetnosti
Samarkandski Koran (uzbeško Samarqand Kufiy Qur'oni) znan tudi kot Mušaraf Utmani, Samarkandski kodeks, Taškentski Koran in Osmanov Koran, je eden najstarejših ohranjenih rokopisov Korana na svetu.
Njegovo natančno datiranje je negotovo. Izročilo pravi, da je kalif Osman ibn Afan osebno nadziral sestavljanje prve kanonične različice koranskega besedila in ukazal sežig vseh drugačnih rokopisov. Samarkandski kodeks naj bi bil kopija, ki jo je Osman obdržal za svojo osebno rabo in bil zaradi nje mučen, pri čemer je nekaj listov rokopisa omadeževal s svojo krvjo. Sodobne študije kažejo na različne datume njegovega nastanka, ki segajo od 7. do 10. stoletja.
Leta 1868 je bil Koran med ruskim osvajanjem Srednje Azije odnešen iz medrese Hodže Ahrarja v Samarkandu v Cesarsko javno knjižnico v Sankt Peterburgu. Po oktobrski revoluciji je nova sovjetska oblast Koran vrnila islamskim organizacijam, leta 1917 v Ufi in nato leta 1923 v Taškentu. Vrnitev je eden najzgodnejših primerov v svetovni zgodovini, da so koloniziranemu ljudstvu vrnili kulturno dobrino, odvzeto med kolonizacijo. Zdaj se približno tretjina rokopisa hrani v Centru za islamsko civilizacijo v Taškentu, druga tretjina pa v različnih zbirkah po svetu.
Datiranje rokopisa Na podlagi ortografskih in paleografskih študij rokopis izvira verjetno iz 8. ali 9. stoletja. Radiokarbonsko datiranje je v 95,4-odstotnem interval zaupanja pokazalo datum med letoma 775 in 995. Eden od listov iz drugega rokopisa, ki se hrani v Verski upravi muslimanov v Taškentu, je z verjetnostjo 95 % datiran v obdobje med letoma 595 in 855. Druga študija listov iz Muzeja islamske umetnosti v Dohi kaže, da je bil rokopis napisan v času vladavine abasidskega kalifa Al-Mahdija (vladal 775–785).
Zgodovina Izročilo Za Samarkandski Koran velja, da je bil osebni izvod Korana tretjega rašidunskega kalifa Osmana ibn Afana in eden iz zbirke, ki jih je ukazal napisati. Po islamskem izročilu je Osman leta 651, 19 let po smrti islamskega preroka Mohameda, naročil odboru, naj izdela standardni izvod besedila Korana. Po enem od poročil je bilo napisanih šest overjenih izvodov, od katerih jih je bilo pet poslanih v različne dele islamskega sveta, šesti pa je bil namenjen Osmanovi osebni rabi v Medini. Ta izvod je bil kasneje med atentatom nanj obarvan z njegovo krvjo. Vsak poslani izvod je spremljal recitator. Recitatorji so bili Zaid ibn Tabit, poslan v Medino, Abdulah ibn al-Saib, poslam v Meko, al-Mugirah ibn Šihab, poslan v Sirijo, Amir ibn Abd Kajs poslan v Basro in Abdul Rahman al-Sulami, poslan v Kufo. Edini drugi ohranjeni izvod naj bi bil tisti, ki se hrani v palači Topkapi v Istanbulu. Analize slednjega so pokazale, da ni iz 7. stoletja, ampak je veliko mlajši. Po nasprotujočih si pripovedih, ki so krožile v Turkestanu v 19. stoletju, so Samarkandski Koran iz Istanbula v Samarkand prinesli muridi Hodže Ahrarja, nakšbandskega sufijskega mojstra, ali pa Timurlenk kot vojno trofejo z njegovih osvajanj Bližnjega vzhoda.
Potrjena zgodovina Ko so Rusi leta 1868 osvojili Samarkand, je ruski generalmajor Abramov kljub poskusu lokalnih ulem, da bi to preprečili z evakuacijo rokopisa v Buharo, na silo zasegel Koran iz medrese Hodže Ahrarja in ga poslal v Cesarsko knjižnico v Sankt Peterburgu, današnjo Rusko nacionalno knjižnico. Konstantin Petrovič von Kaufmann, prvi generalni guverner ruskega Turkestana, je na način, značilen za evropske imperialiste v 19. stoletju, trdil, da prebivalci Samarkanda niti ne cenijo Korana niti ne razumejo njegove izjemne redkosti in zgodovinskosti. Ruski časopisi so selitev Korana v Sankt Peterburg slavili kot rešitev velike "starine, neprecenljive za znanost".
V času, ko je bil v Imperialni knjižnici, je Samarkandski Koran, prej priznan le lokalno kot srednjeazijska relikvija, postal znan in priznan kot verodostojen. Pritegnil je pozornost ruskih orientalistov in sčasoma sta trgovec Semen Pisarev in akademik Vasilij Uspenski leta 1905 izdelala petdeset litografskih faksimilov v polni velikosti. Kopije so bile podarjene ruskemu ministru za zunanje zadeve grofu Vladimirju Nikolajeviču Lamsdorfu, osmanskemu sultanu Abdulu Hamidu II., perzijskemu šahu Muzafarjudinu in carju Nikolaju II. Pisarev in Uspenski sta poskušala tudi s svežim črnilom restavrirati obledele liste, s čimer sta v besedilo vnesla nenamerne nepopravljive spremembe.
Po februarski revoluciji je Narodna skupščina muslimanov notranje Rusije in Sibirije neuspešno zaprosila začasno vlado za vrnitav Korana. Po oktobrski revoluciji so se predstavniki skupščine sestali z Josifom Stalinom, ki se je strinjal, da jim relikvijo vrne. Odločitev sta decembra 1917 odobrila Vladimir Lenin in Anatolij Lunačarski. Januarja 1918 je bil Koran prenesen v glavno mesto Narodne skupščine muslimanov v Ufo, dolgoletni sedež Orenburške muslimanske duhovne skupščine. Leta 1921 je Vseruski centralni izvršni odbor pregledal prošnjo Komisariata za narodnosti, ki so jo sponzorirale organizacije v Taškentu, povezane z islamskim razsvetljenskim gibanjem džadidov, in julija 1923 odredil "prenos Korana, ki ga je carska vlada izvlekla iz Turkestana, v last muslimanov Turkestana". Koran je v Taškent prispel 9. avgusta 1923 in bil do leta 1927 shranjen v Muslimanskem muzeju starega mestnega jedra Taškenta in ni bil na vpogled javnosti. Leta 1941 je bil Koran prenesen v Muzej zgodovine ljudstev Uzbekistana in bil deponiran. Razstavljene so bile faksimile Korana. Marca 1989 je bil Koran predan Duhovni upravi muslimanov Srednje Azije in Kazahstana in prenešen v kompleks Hazrati Imam. Novembra 2025 je bil preseljen v novi Center za islamsko civilizacijo v namensko zgrajeni sosednji stavbi.
Priznanje Leta 1997 je UNESCO del rokopisa, ki se hrani v Taškentu, dodal v svoj mednarodni Register Spomina sveta in ga tako priznal kot dokument svetovnega pomena. V nominacijski izjavi je bil poudarjen status Korana kot zelo vplivnega verskega besedila in dela klasične arabske književnosti.
Trenutno stanje thumb|right|List Taškentskega Korana v Metropolitanskem muzeju umetnosti
Poleg kodeksa, ki ga hrani Center za islamsko civilizacijo v Taškentu v Uzbekistanu, se posamezni ohranjeni listi rokopisa hranijo v zbirkah in muzejih po vsem svetu. Vsaj en list z besedilom iz sure 21 (el-Enbija, Božji poslanci) hrani Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku. Drug list z besedilom iz iste sure je del Halilijeve zbirke islamske umetnosti. Najmanj en list je razstavljen v Muzeju Aga Kana v Torontu. Nekaj listov je shranjenih v Muzeju islamske umetnosti v Dohi.
Opis Rokopis je največji ali vsaj eden največjih znanih rokopisov Korana, napisanih na pergamentu. Iz rokopisa sta se ohranila dva ilustrirana lista, ki se hranita v zbirkah v Parizu in Gothi. Vsi preostali listi niso ilustrirani. V rokopisu manjkajo samoglasniški diakritiki, ki so v kasnejših rokopisih v pomoč bralcem pri izgovorjavi. Koran je pisan v zgodnji različici kufske pisave z nekaterimi podrobnostmi, ki spominjajo na še starejšo hidžazijsko pisavo. Na posamezni strani je dvanajst vrstic besedila. Kakovost kaligrafije kaže, da je šlo za pomembno ali drago naročilo.
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Register svetovnega spomina Kategorija:Koran Kategorija:Taškent