Besarabska gubernija (rusko: Бессарабская губерния, latinizirano: Bessarabskaja gubernija, romunsko: Gubernia Basarabia) je bila gubernija (provinca) Ruskega carstva z upravnim središčem v Kišinjevu (romunsko: Chișinău). Obsegala je površino 45.632,42 kvadratnih kilometrov in imela 1.935.412 prebivalcev. Na severu je mejila na Podolsko gubernijo, na vzhodu na Hersonsko gubernijo, na jugu na Črno morje, na zahodu na Romunijo in na severozahodu na Avstro-Ogrsko. Gubernija je približno ustrezala večjemu delu današnje Moldavije in nekaterim delom Černivške in Odeške oblasti v Ukrajini.
Vključevala je vzhodni del Kneževine Moldavije skupaj s sosednjimi ozemlji pod osmansko oblastjo, ki jih je Rusija priključila z Bukareškim mirovnim sporazumom, sklenjenim po rusko-turški vojni (1806–1812). Gubernija je bila razpuščena leta 1917 z ustanovitvijo Sfatul Ţării, nacionalne skupščine, ki je decembra 1917 razglasila Moldavsko demokratično republiko. Slednja se je aprila 1918 združila z Romunijo.
Približno 65 % ozemlja nekdanje gubernije zdaj pripada Republiki Moldaviji (vključno z odcepljeno regijo Pridnestrje). Približno 35 % ozemlja zdaj pripada Ukrajini.
Zgodovina Priključitev k Rusiji Rusko carstvo je izkoristilo šibkost Osmanskega cesarstva in zasedlo vzhodno polovico avtonomne Kneževine Moldavije med rekama Prut in Dnester. Sledilo je šest let vojskovanja, ki se je zaključilo z Bukareškim sporazumom leta 1812, s katerim je Osmansko cesarstvo priznalo rusko priključitev osvojenega ozemlja.King, str. 19
Leta 1829 je Turčija v skladu z Odrinskim sporazumom Rusiji odstopila delto Donave, ki je postala del Besarabske oblasti. Pred rusko priključitvijo ozemlje ni imelo posebnega imena, sicer pa je bila Modavija tradicionalno razdeljena na Ţara de Sus (Zgornje dežele, območje Karpatov) in Ţara de Jos (Spodnje dežele, ravnine, ki so vključevale to ozemlje). Besarabija je bila južni del tega ozemlja, danes znanega kot Budžak. Domneva se, da je regija dobila ime po vlaški vladarski rodbini Basarab, ki ji je morda vladala v 14. stoletju. Rusi so ime Besarabija uporabljali za celotno regijo in ne le za njen južni del.
Besarabija je imela površino 45.630 km², torej več kot preostala Moldavija, in imela 240.000 in 360.000 prebivalcev, večinoma Romunov. Besarabski bojarji so protestirali proti priključitvi k Carski Rusiji in trdili, da Osmansko cesarstvo nima pravice odstopiti ozemlja, ki sploh ni njihovo. Moldavija je bila namreč osmanski vazal in ne provinca, kar sultana pri podpisu sporazuma ni oviralo.
Oblast in gubernija Po priključitvi so lokalni bojarji pod vodstvom kišinjevskega in hotinskega metropolita Gavrila Bănulescu-Bodonija zaprosili za samoupravo in vzpostavitev civilne vlade, ki bi temeljila na tradicionalnih moldavskih zakonih. Leta 1818 je bila ustanovljena posebna avtonomna regija, v kateri sta se v lokalni upravi uporabljala tako romunščina kot ruščina. Bănulescu-Bodoni je dobil tudi dovoljenje za odprtje semenišča in tiskarne, besarabska cerkev pa je postala eparhija Ruske pravoslavne cerkve.King, str. 21–22
Po Bănulescu-Bodonijevi smrti leta 1821 Besarabija ni imela močnega voditelja. Ker so se Rusi bali nacionalizma, ki je leta 1821 sprožil protiosmansko revolucijo v sosednji Vlaški, so lokalne oblasti začele postopno pridobivati številne svoboščine.
Nikolaj I. Ruski, kronan leta 1825, je začel kampanjo reform, katerih cilj je bil pridobiti večji nadzor nad zahodnimi provincami. Avtonomija regije je bila leta 1829 ukinjena. Novo ustavo je napisal guverner Nove Rusije (južna Ukrajina) in Besarabije Mihail Semjonovič Voroncov. Leta 1834 je bila romunščina prepovedana v šolah in vladnih ustanovah, kmalu pa tudi v knjigah, tisku in cerkvah, kljub temu, da je bilo 80 % prebivalcev Romunov. Tisti, ki so se borili proti spremembam, so lahko bili izgnani v Sibirijo. Ustava ni več predpisovala obvezne uporabe romunščine za javne objave in leta 1854 je ruščina postala uradni jezik. Približno takrat je bila romunščina ukinjena tudi v šolah, uvoz knjig iz Moldavije in Vlaške pa je bil prepovedan.
Integracija v Rusko carstvo se je nadaljevala z uvedbo zemstva (vrsta lokalne samouprave) leta 1869. Sistem je bil namenjen povečanju sodelovanja lokalnega prebivalstva v civilnih zadevah, vendar so ga vodili Rusi in drugi nemoldavski funkcionarji, pripeljani iz vsega carstva.King, str. 24; Hitchins, str. 239
Moldavski bojarji so protestirali proti reformam, ki so zmanjšale njihovo oblast, vendar njihovi protesti niso bili dobro organizirani in so bili zato večinoma prezrti. Nekatere moldavske bojarske družine so bile sicer vključene v rusko plemstvo, vendar je bila večina plemičev Besarabije tujcev. Leta 1911 je bilo v Besarabiji 468 plemiških družin, od tega le 138 moldavskih. V začetku 20. stoletja je judovsko prebivalstvo predstavljalo do 40 % prebivalcev Kišinjeva.
Romunija je postala neodvisna leta 1878. Ker je več milijonov etničnih Romunov živelo zunaj njenih meja, je imela Romunija apetite po Transilvaniji in Besarabiji.Hitchins, str. 53, 202
Vrnitev južne Besarabije Moldaviji Leta 1856 je bila Rusija v skladu s Pariško pogodbo prisiljena vrniti Moldaviji znatno ozemlje v južni Besarabiji, organizirano kot okrožji Cahul in Ismail, od katerega se je kasneje odcepil Bolgrad. Moldavija se je leta 1859 pridružila Vlaški in tako ustanovila Romunijo.King, str. 22–23; Hitchins, str. 41 Leta 1877 sta Rusko cesarstvo in Romunija podpisali sporazum, s katerim sta postali zaveznici proti Osmanskemu cesarstvu. Rusija pa je po vojni priznala neodvisnost Romunije in zagotovila njeno ozemeljsko celovitost. Rusija je ob koncu rusko-turške vojne (1877–1878) prevzela južno Besarabijo, kar je Aleksander Gorčakov utemeljil kot "stvar ruske nacionalne časti" in trdil, da je bilo ozemlje leta 1856 odstopljeno Moldaviji, ne Romuniji, in da je bilo rusko jamstvo za ozemeljsko celovitost usmerjeno proti turškim zahtevam.
Romunske politike in javnost je njegovo dejanje razjezilo. Romunski politik Mihail Kogălniceanu je Rusijo obtožil prevare in ravnanja z zaveznico kot z osvojeno provinco. Začel je celo pisati memorandum proti Rusiji, da bi poskušal vplivati na zahodne vlade. Vmemorandumu je obsodil ne le priključitev Južne Besarabije, temveč tudi priključitev Besarabije leta 1812.Hitchins, str. 47–48 Nobena od evropskih sil ni želela tvegati konflikta z Rusijo.Hitchins, str. 49
Po sklenitvi Berlinskega sporazuma leta 1878 je Romunija dobila Dobrudžo kot nadomestilo za izgubo Južne Besarabije. Čeprav je bilo to ozemlje večje od besarabskega, so imeli Romuni zamenjavo za nepošteno, a so je nejevoljno sprejeli, ker niso imeli druge možnosti.Hitchins, str. 52
Kultura Zaradi politike rusifikacije je bila Besarabija najbolj zaostala zahodna provinca Ruskega carstva. Leta 1897 je bila pismenost v Besarabiji le 15,4 %. Pismenih je bilo le 6 % etničnih Moldavcev. Glavni razlog nepismenosti je bil, da je bila ruščina edini učni jezik. Leta 1920 je po ocenah znalo brati in pisati deset odstotkov moških in en odstotek žensk.
Vladavina Aleksandra II. je prinesla politiko ustanavljanja šol v vsaki župniji in v 60. letih 19. stoletja je bilo v Besarabiji ustanovljenih 400 podeželskih šol. Ruska pravoslavna cerkev je vztrajala, da ves pouk poteka v ruščini, čeprav niti vsi duhovniki, ki so bili učitelji v večini vasi, niti učenci niso govorili rusko. Do 80. let 19. stoletja je zato ostalo le še 23 šol.
Posledično sta književnost in kulturno življenje stagnirala. Iz Besarabije je prišlo le nekaj pomembnih književnikov, med njimi Alexandru Hasdeu (1811–1872), Constantin Stamati (1786–1869) in Teodor Vârnav (1801–1860). V drugi polovici 19. stoletja so bile prekinjene vse povezave z romunsko književnostjo in v Besarabiji se ni razvil noben literarni tok ali šola kritike. Leta 1899 obiskovalec v javni knjižnici v Kišinjevu ni našel niti ene knjige v romunskem jeziku.
Kišinjevska pogroma Prvi pogrom proti Judom v Kišinjevu, takratnem glavnem mestu Besarabske gubernije, se je dogajal 19. in 20. aprila 1903. Naslednji pogrom je izbruhnil oktobra 1905. V prvem valu nasilja, ki je bil povezan z Veliko nočjo, je bilo ubitih 49 Judov, veliko število judovskih žensk je bilo posiljenih, poškodovanih je bilo 1500 domov. Ameriški Judje so organizirali obsežno finančno pomoč besarabskim Judom in jim pomagali pri emigraciji. Incident je usmeril negativno pozornost svetovnega prebivalstva na preganjanje Judov v Rusiji.
Politika V Besarabiji ni bilo do leta 1905 nobene moldavske politične stranke ali gibanja. Tisto leto sta bili ustanovljeni dve glavni politični skupini. Zmerna, ki jo je vodil posestnik Pavel Dicescu, se je organizirala okoli Societatea pentru Cultură Naţională ("Društvo za nacionalno kulturo"), se je zavzemali za rabo romunščine kot učnega jezika v šolah, a je bila hkrati proti socialnim reformam. Leta 1909 jim je v zemstvu uspelo sprejeti resolucijo o rabi romunščine v šolah.
Radikali nacionalni demokrati, večinoma študenti, ki so se izobraževali na ruskih univerzah in so bili pod vplivom socialističnih revolucionarjev, so si želeli resničnega narodnega prebujenja in socialne pravičnosti. Ustanovili so časopis Basarabia, ki ga je vodil Constantin Stere in ki je pozival k avtonomiji Besarabije in večjim pravicam za zaščito njihovega jezika in kulture, hkrati pa je jasno povedal, da si ne želijo odcepitve od Ruskega carstva. Prva številka časopisa je izšla 24. maja 1906. Njihovo gibanje ni imelo velikega uspeha, saj je leta 1907 na volitvah za drugo dumo zmagala skrajna desnica. Marca 1907 je časopis objavil romunsko domoljubno pesem Deşteaptă-te, române! (Zbudi se, Romun!), zaradi katere je guverner Besarabije Haruzin le devet mesecev po prvi številki odredil zaprtje časopisa. Večina sodelavcev časopisa je pobegnila v Iaşi.
Ko se je leta 1917 v Petrogradu zgodila februarska revolucija, je guverner Besarabije Mihail Mihail Voronovici 13. marca odstopil in svoja zakonska pooblastila prenesel na Constantina Mimija, predsednika gubernijskega zemstva. Mimi je bil imenovan za komisarja začasne vlade v Besarabiji, njegov namestnik pa je bil Vladimir Criste. Podobni postopki so potekali v vseh regijah carstva. Vodje carskih uprav so svoja zakonska pooblastila prenesli na vodje okrožnih in gubernijskih zemstev, ki so se takrat imenovali okrožni/gubernijski komisarji. Demografija thumb|250px| Etnične skupine v evropskem delu Ruskega imperija pred prvo svetovno vojno
Po besedah besarabskega zgodovinarja Řstefana Ciobanuja je bil leta 1810 delež etničnih Romunov (Moldavcev) v guberniji približno 95 %. V tem podatku niso bila upoštevana ozemlja, ki so bila prej pod neposredno turško upravo, se pravi Budžak in Hotin, kjer so prav tako živeli Romuni. Ruska vladavina je povzročila pomembne spremembe v etnični strukturi Besarabije, zlasti zaradi ruske politike priseljevanja iz sosednjih provinc in rusifikacije. Priseljevanje ni bilo enotno. V nekaterih okrožjih v severnih in južnih delih Besarabije, na primer v Hotinu in Akkermanu, je priseljevanje povzročilo, da je bilo Ukrajincev več kot Romunov, medtem ko so bila podeželska območja večinoma romunska.
Ruska kolonizacijska politika sprva ni bila povezana z etnično sestavo. Njen cilj je bil povečati prebivalstvo na precej redko poseljenem ozemlju, da bi se bolje izkoristili tamkajšnji viri. Kolonizacija je bila del širše kampanje kolonizacije Nove Rusije (južne Ukrajine) v katero je Rusija pritegnila vse, ki so želeli delati in živeti pod njeno oblastjo, ne glede na to, ali so prihajali iz Ruskega imperija ali od drugod.
CenzusPrebivalstvoRomuni (Moldavci)Ukrajinci in RusiJudje1817482.63086% (ocena)6,5% (ocena)4,2% (ocena)1856990.00074%12%8%18971.935.41256%18,9%11,7%