thumb|300px|Konstantin Trutovski (1868): Zasedanje provincijskega zemstva Zemstvo (rusko: земство, latinizirano: zemstvo) je bila institucija lokalne samouprave, ustanovljena v Ruskem imperiju leta 1861 kot posledica emancipacijske reforme ruskega carja Aleksandra II. Idejo o zemstvu je razvil Nikolaj Miljutin, prvi zemski zakoni pa so začeli veljati leta 1864. Po oktobrski revoluciji leta 1917 so boljševiki sistem zemstva ukinili in ga nadomestili z večstopenjskim sistemom delavskih in kmečkih svetov (sovjetov).
Zgodovina Zemstva so bila ustanovljena kot del širših in obsežnih reform s ciljem ustvarjanja organov izvoljene lokalne samouprave. Obstoječi sistem lokalne samouprave v Ruskem carstvu je na najnižji ravni predstavljal mir (občina) na regionalni ravni pa volost (oblast). Ti instituciji sta se nadaljevali tudi v obdobju zemstev, vendar sta bili zaradi pomanjkanja neodvisne oblasti obravnavani kot nezadostni. Leta 1864 je car sprejel prvi zakon o zemstvih, ki je opredelil njihove pristojnosti. Zemstva so imela upravna pooblastila in bila osredotočena na lokalna vprašanja, ki jih obstoječe institucije niso obravnavale.
Leta 1865 so bila zemstva ustanovljena v devetnajstih gubernijah v evropskem delu Rusije in v Besarabiji, med letoma 1866 in 1876 pa še v šestnajstih. V treh baltskih gubernijah, devetih zahodnih gubernijah, ki jih je na račun Poljske priključila carica Katarina Velika, v večjem delu Kavkaza in na Finskem se zemstva niso ustanovila. Zemstva Donske vojske, ustanovljena leta 1875 po obsežnih posvetovanjih s kozaškimi uradniki, so bila po šestih letih delovanja razpuščena. Do leta 1913 so bila zemstva ustanovljena v 43 gubernijah.
Med letoma 1902 in 1905 so se pojavljala številna poročila o popolni izgubi neodvisnosti kmečkih članov zemstev, ker so se njihova pooblastila prenesla na deželne kapitane. V tem času se je lokalna uprava tesneje povezala s centralno birokracijo, kot so bili guvernerjevi uradi, ministri za finance in ministri za notranje zadeve. V zadeve zemstev se je vse bolj vpletala posebna policija. Slednje ni bilo po volji uradnikov zemstev, med katerimi je bilo veliko naklonjenih liberalnemu ustavnemu političnemu gibanju. K povečanju napetosti so prispevala tudi finančna in praktična bremena zaradi rusko-japonske vojne.
Naraščajoče nezaupanje med centralno birokracijo in zemstvi je car prepoznal v svojem manifestu o pokrajinski upravi iz leta 1903. Njegov manifest je podprl reforme, ki jih je vodil notranji minister Vjačeslav von Plehve. Cilj Plehvejevih reform je bil prek guvernerjev vzpostaviti strožji nadzor nad zemstvi. Reforme so naletele na velik odpor zemstev, finančnih ministrov in tudi več guvernerjev. V Sankt Peterburgu je Plehve prisilil k odstopu guvernerja, ki je nasprotoval reformam. Plehve je tesno sodeloval z oddelkom ruske policije, ki ga je prej sam vodil, in z njegovo pomočjo odstavil številne člane zemstva.
Po ruski kmečki vstaji leta 1905–1906 so zemstva postala zelo konservativna. Georgij Lvov je bil izključen iz zemstva, ker je bil "nevaren liberalec". Zemske skupščine, v katerih je še vedno prevladovalo plemstvo, so se od leta 1905 bale nasilja in zemstva so se vse bolj osredotočala na zaščito interesov plemstva in ne na reševanje težav iz leta 1905.
Zemstva so sprva dobila precejšnjo moč pri uvajanju davkov in nadzoru nad šolstvom, zdravstveno oskrbo, javnim blagostanjem, oskrbo s hrano in vzdrževanjem cest v svojih krajih. Radikalci, kot so bili Socialistična revolucionarna stranka in nihilisti, so sprva nasprotovali zemstvom, saj so menili, da so reforme premalo obsežne. Lenin se je v svojem članku "Kaj je treba storiti", objavljenem leta 1901, kljub temu zavzemal za kratkoročno zavezništvo z zemstvi proti carskemu terorju.
Pjotr Stolipin je kot predsednik vlade zemstvom podelil proračun in pooblastila, potrebna za izvedbo številnih projektov v okviru njegovih agrarnih reform. Njegova administracija je tudi povečala število zemstev s 34 na 43. Nova volilna zakonodaja je privedla do tega, da je 30 % članov tretje in četrte dume prihajalo iz zemstev. V obdobju pred revolucijo leta 1905 in skozi celotno Stolipinovo vladavino se je slog razprav med plemiči v zemstvu spremenil: tisto, kar se je začelo kot doseganje soglasja za izkazovanje uslug prijateljem in družini, se je spremenilo v strankarsko parlamentarno politiko, ki je bila že nekoliko podobna vladavini v 20. stoletju.
Vseruska zemska zveza je bila ustanovljena avgusta 1914, da bi poenotila politiko zemstev. Zveza je bila liberalna organizacija in je po letu 1915 delovala skupaj z Zvezo mest.
Med rusko revolucijo so zemstva izgubila vso avtoriteto. Edina resnična avtoriteta, ki je ostala v Rusiji, so bili sovjeti. Volitve v zemstva so bile bojkotirane, ker so ljudje za avtoriteto sprejeli sovjete. Mnogo uradnikov zemstev je prenehalo opravljati svojo službo in začelo delati za sovjete. Po oktobrski revoluciji je bil sistem zemstev razpuščen. Ponekod, na primer v Ukrajini, se je institucija ohranila in prevzela bolj nacionalistične oblike.
Pristojnosti Zemstva prvotno niso bila pristojna za sprejemanje predpisov, zavezujočih za vse državljane znotraj njihove pristojnosti. Leta 1873 so lahko objavljala predpise, zavezujoče za vse državljane, vendar le v zvezi s preprečevanjem požarov. Njihova pooblastila so bila leta 1879 razširjena na predpise za preprečevanje širjenja epidemij in živalskih bolezni.
Sčasoma je bil nad zemstvi uveden dodaten guvernerjev nadzor. Od leta 1867 zemstva niso smela več objavljati zapisnikov ali razprav brez posebnega dovoljenja guvernerja. Leta 1879 so guvernerji dobili pooblastilo, da lahko po lastni presoji odpustijo katerega koli zaposlenega v zemstvu. Največja sprememba v pooblastilih zemstev je nastala z zakonom Aleksandra III. z dne 25. junija, po gregorijanskem koledarju 12. junija 1890. Zakon iz leta 1890 je kot dodaten nadzor ustanovil Urad za zemske zadeve. Uradnike urada je imenoval car, od lokalnih vladnih uradnikov pa maršal plemstva, okrožni tožilec in okrožna sodišča. Urad je med letoma 1891 in 1892 razveljavil 116 zemskih zakonov, od katerih jih je 51 izdala samo Vladimirska deželna skupščina. Kulikov, Vladimir V. (3. julij 2014). "Local Self-Government and Administrative Oversight: The Historical Experience of the Zemstvo". Russian Studies in History. 53 (3): 56–69. doi:10.1080/10611983.2014.1020228.
Reforme iz leta 1890 so zemskim skupnostim dale pooblastilo za izdajanje predpisov o najrazličnejših vprašanjih, ki so bili zavezujoči za vse državljane zunaj mestnih občin. V zameno so državljani pridobili pravico do pritožbe senatu na zemske zakone. V naslednjih 15 letih, je senat obravnaval 226 pritožb, ki so se nanašale predvsem na davčne spore. Reforme so spremenile pravni status moških, zaposlenih v zemstvu – iz zasebnikov so postali vladni uradniki. Zemski uradniki so lahko svoje predpise uveljavljali tako, da so kršitelje privedli pred kazenska sodišča. Pred letom 1890 so bile seje zemstva pogosto prekinjene zaradi nesklepčnosti, ki je bila delno posledica tega, da uradniki za seje niso dobili plače ali kakšnega drugega nadomestila.
Med letoma 1897 in 1899 se je resno razpravljalo o vprašanju ukinitve okrožnih zemstev in centralizaciji vseh funkcij znotraj pokrajinskega zemstva. Razprava je bila še posebej pomembna v Moskvi, kjer je Dmitrij Šipov, predsednik pokrajinskega zemstva, odstopil v znak protesta, da bi opozoril na razpravo.
Leta 1902 so voditelji zemstev vložili peticijo pri carju Nikolaju II., da bi se zemstvo lahko pritožilo neposredno nanj, kar je cesar zavrnil. Minister za notranje zadeve je uradnikom zemstev iz Tverja izrecno prepovedal stike z drugimi pokrajinami glede katerega koli vprašanja nacionalne politike.
Skupščina zemstva Glavni organ zemstva je bila skupščina, katere člani so bili izvoljeni. Skupščina se je običajno sestajala enkrat letno, da bi obravnavala svoj program in imenovala namestnike za izvajanje odlokov, izdanih v odgovor na vprašanja, ki jih je zemstvo obravnavalo.
Z odlokom Aleksandra II. iz leta 1864 je bilo ustanovljenih 33 pokrajinskih zemstev, ki so ustrezala obstoječim gubernijam. Vsaka gubernija je bila razdeljena na več okrožij, pri čemer je vsako okrožje imelo svoje okrožno zemstvo. Zakon o ustanovitvi zemstev je opredelil 14 ciljev, ki jih mora vsako zemstvo doseči: Upravljanje premoženja in prihodkov zemstva Vzdrževanje premoženja zemstva Javna prehranska varnost Upravljanje filantropije, javne blaginje in vzdrževanje cerkvenih stavb Vzajemno zavarovanje premoženja Nadzor nad razvojem trgovine in industrije Gospodarski nadzor nad javnim šolstvom, javnim zdravjem in zaporniškim sistemom Spodbujanje sodelovanja pri preprečevanju bolezni goveda in pridelkov Izpolnjevanje civilnih, vojaških in poštnih zahtev Razdelitev državnih davčnih sredstev, izplačanih zemstvu Določitev, pobiranje in razdelitev lokalnih davkov Obveščanje javnosti o lokalnih možnostih socialnega varstva in državljanskih pravicah Izvedba volitev Posebne listine
Volitve thumb|250px|Dvorana Poltavskega zemstva na začetku 20. stoletja
Zemstvo je bilo sestavljeno iz predstavniškega sveta (zemskoje sobranje) in izvršnega odbora (zemskaja uprava), ki ga je imenoval predstavniški svet. Člane odbora je sestavljalo pet skupin:
veliki zemljiški posestniki, se pravi plemiči, ki so imeli v lasti vsaj 590 akrov (2,4 km²) zemlje in so se srečanj udeleževali osebno, pooblaščenci malih zemljiških posestnikov, vključno z duhovščino v njihovi vlogi zemljiških posestnikov, pooblaščenci bogatejših meščanov, pooblaščenci manj bogatih mestnih slojev in pooblaščenci kmetov, ki jih je po zakonu z dne 12. (25.) junija 1890 imenoval guverner pokrajine, ali so jih izvolile oblasti.
Glasovi plemičev so imeli pri glasovanju večjo težo, čeprav so predstavljali le majhno manjšino prebivalstva. Okrožna zemstva so morala imeti 40 % članov skupščine izvoljenih s strani kmetov, medtem ko za deželne skupščine, izvoljene iz okrožij, ta zahteva ni veljala. Na pokrajinski ravni je bila zato zastopanost kmetov precej nižja.
Reforme Aleksandra III. iz leta 1890 so povečale zastopanost plemstva v zemstvih s 55 % leta 1886 na 72 % do leta 1903. Nekateri zgodovinarji predstavljajo neenakost glede na količino zemlje, ki jo je predstavljal en član zemstva. Leta 1877 je vsak član kmečke skupščine predstavljal 1,76-kratnik zemlje, ki jo je predstavljal plemič. Do leta 1905 je vsak član kmečke skupščine predstavljal 6,47-kratnik zemlje, ki jo je predstavljal plemič.
Osebe, mlajše od 25 let, osebe v kazenski preiskavi, obsojeni kriminalci in tujci niso smeli biti v zemstvu. Ženske, ki so imele dovolj premoženja za sedež v zemstvu, same niso mogle glasovati, a so lahko imenovale moškega pooblaščenca, ki je glasoval v njihovem imenu. Do leta 1913 je bilo 20–40 % volilnih upravičencev v Tulski oblasti žensk, vendar niso imele pravice do opravljanja funkcije poslank, kar je bilo de iure potrjeno z zakonom leta 1903.
Pred vsakimi volitvami so bili objavljeni seznami volilnih upravičencev in dani v javno obravnavo. Zemstvo je lahko na podlagi javne obravnave volivce odstranilo ali dodalo na seznam. Volivci so morali voliti osebno. Volilni organi niso smeli dajati navodil, kako naj kandidati ravnajo po izvolitvi. Guverner je lahko ugovarjal postopku in začasno ustavil volilne odločitve. Volilna reforma leta 1890 je privedla do ločenih volilnih organov za plemiče in navadne volivce. V tem času duhovniki, Judje in kmetje brez zemlje niso imeli volilne pravice na volitvah v zemstvo. Sledila je volilna reforma, delno motivirana z upadom števila plemiških lastnikov zemlje, kar je pomenilo, da so njim namenjena mesta v skupščini ostala prezna. Volilne reforme so zmanjšale velikost skupščin in število poslancev za 20–30 %.