Alfonz III. Asturijski, imenovan "Veliki" (, ) (okoli 852 - Zamora, 20. december 910), je bil kralj Asturije od leta 866 do malo pred svojo smrtjo leta 910. Sin in naslednik Ordoña I. in njegove žene, kraljice Nune. Alfonzo III. je bil zadnji asturijski kralj oziroma prvi leónski, saj je v tem mestu prebival dolgo časa in tam je imel svoj dvorni svet in sodišče.
Od vzpona na oblast se je moral soočiti z vrsto notranjih težav: upori plemičev, poskusi uporov znotraj lastne dinastije, kot je bil upor njegovega brata, infanta Bermuda Ordóñeza. Izvedel je veliko aktivnosti za ponovno naselitev doline reke Duero, sprejel veliko mozarabsko priseljensko prebivalstvo. Kot južno mejo kraljevstva je utrdil reko Duero trdnjavama Toro in Zamora. Odločno se je boril proti muslimanom, ki jih je premagal pri kraju Polvorarija. Odbil je džihad omajadskega upornika Ibn al-Kitta in sklenil pakt z Ibn Marwanom al-Yalliqijem, guvernerjem Méride.
Med majem in decembrom 873 se je poročil z Himeno Garcés, katere rodovnik je še vedno predmet razprav, čeprav je bila verjetno hči Garsije Íñigueza Pamplonskega. V zakonu so se rodili prvi trije pravi leonski kralji, Garsija, Ordoño in Fruela, ki so v času očetovega življenja vladali osrednjevzhodni meji (bodoči Kastilji), Galiciji in Portugalski oziroma Asturiji.
Kralj Alfonz III. Asturijski je v 9. stoletju sprožil cesarsko idejo. Leta 867 je potrjen kot Adefonsus totius Hispaniae imperator. Leta 877 se pojavi kot Adefonsus Hispaniae imperator in leta 906 kot Adefonsus... Hispaniae rex. Več njegovih potomcev je nosilo tudi cesarski naziv.
Njegova zadnja leta kot kralj so zavita v skrivnost. Iz neznanih razlogov ga je njegov najstarejši sin Garsija poskušal strmoglaviti, kar mu je s pomočjo bratov na koncu tudi uspelo. Alfonz III. je abdiciral, čeprav je obdržal kraljevi naziv, in umrl v Zamori, očitno po zadnjem vdoru na muslimansko ozemlje.
Biografija
Zgodnja leta Njegovo zgodnje življenje ni znano. Na prestol je stopil leta 853 in je vladal Galiciji. Po očetovi smrti se je moral soočiti s Fruelo Bermúdezom, grofom Luga, ki je oporekal njegovi pravici do krone. Morda se je celo prisvojil prestol in prisilil Alfonza, da se je zatekel v Álavo. Monarhija je bila do tistega časa volilna, še vedno so obstajali tisti, ki so zavračali dinastično nasledstvo. Vendar je leto kasneje Alfonz III. ponovno pridobil krono po zaslugi pomoči grofa Rodriga Kastiljskega, ki se je leta 866 soočil s Fruelovimi podporniki. Po Sampirovi kroniki so oviedski magnati ubili uporniškega grofa Fruelo, Alfonza pa so "vsi mirno priznali za naslednika njegovega očeta Ordoña I."
Rekonkvista sličica|255x255_pik|Miniatura kralja Alfonza v Tumbi A, ki se hrani v knjižnici Katedrale de Santiago Naslednje leto, 867, se je moral spopasti z uporom v vzhodnem delu kraljestva, v Alavi, med Baski po Albeldenski kroniki in Alavezi po Sampirovi kroniki, ki so se uprli pod vodstvom grofa Eyla. Sampiro opisuje te dogodke takole:
"Iz Álave je prispel sel in sporočil, da so se njihova srca razjezila proti kralju: Ko je to slišal, se je monarh odločil, da bo odkorakal tja. Zaradi groze, ki jo je v njih vzbujal njegov prihod, so hitro priznali svoje obveznosti in se v ponižnih molitvah sklonili pred njim ter obljubili, da bodo ostali zvesti njegovemu kraljestvu in njegovi oblasti ter storili vse, kar jim bo ukazal. Tako je Álavo, ki je ležala pred njim, podredil svoji oblasti, Eyla, ki se je predstavil kot njen grof, pa je pripeljal v Oviedo vklenjenega v železne okove."
Njegov oče Ordoño je začel s ponovnim naseljevanjem obmejnih ozemelj, Alfonso pa je to delo nadaljeval. Prve uspehe je dosegel na portugalskih ozemljih, kjer so kraljeve čete uspele vzpostaviti jugozahodno mejo na reki Mondego. Grof Vimara Pérez je leta 868 osvojil Porto in ponovno naselil območje. Leta 878 se je vojska kralja Alfonza III. pod poveljstvom grofa Hermenegilda Gutiérreza soočila z muslimanskimi silami pod vodstvom kordovskega emirja Mohameda I., ki je sprožil napad na Porto. Potem ko so premagale emirjevo vojsko in izgnale muslimanske prebivalce Coimbre in Porta, so krščanske čete pod vodstvom Hermenegilda zasedle in ponovno naselile obe mesti z možmi, ki so jih pripeljali iz Galicije, drugih mest kot je Braga, Viseo in Lamego. Koimbro, Lamego in Viseo je leta 987 ponovno osvojil Almanzor in šele leta 1064 jih je končno ponovno osvojil kralj Fernando I. Leonski.
Alfonz III. se je moral soočiti z napadi omajadskega princa al-Mundirja, sina kordovskega emirja Mohameda I. Boji so bili med letoma 875 in 883 skoraj nenehni. Prvi vdori Omejadov so bili usmerjeni v León in El Bierzo, vendar niso bili uspešni. Krščanska protiofenziva je privedla do zavzetja Deze in Atienze.
Abd al-Rahman Ibn Marwan, Galicijec, gospodar Méride in upornik proti kordovskemu emirju, je poslal svojega ministra Hašima ibn Abd al-Aziza, da bi si poskušal pridobiti njegovo naklonjenost. Zaradi tega je Al-Mundir leta 878 svoje sile ponovno usmeril proti Leónu in Astorgi, medtem ko je Salid ben Ganim dosegel reko Órbigo. Da bi preprečil združitev obeh vojsk, se je Alfonz odpravil proti slednjemu in ga porazil v bitki pri Polvorariji na sotočju rek Órbigo in Esla. Al-Mundir se je nato začel umikati, toda Alfonz III. ga je prestregel v dolini Valdemora, kjer ga je premagal. Emir Muhamed je bil prisiljen plačati odkupnino in podpisati triletno premirje. To je bilo prvič, da je Kordova zaprosila za mir.
Oba kralja sta premirje smatrala za začasen premor in se pripravljala na naslednji spopad. Mohamed je zbral floto za napad na Galicijo po morju, a jo je uničila nevihta. Alfonz in Ibn Marwan sta se spustila po dolini Tagus in premagala kordovsko vojsko pri gori Oxifer blizu reke Guadiane .
V povračilo je Mohamed leta 882 napadel kraljestvo Zaragoza, kamor je Alfonzo poslal svojega sina Ordoña na izobraževanje k Banu Kasi, Musovim sinom, in napredoval po stari rimski cesti vse do Leóna. Prišlo je do izmenjave ujetnikov in Kordovčani so se umaknili. Kampanjo so ponovili leta 883 z enakim izidom. Leta 884 sta Mohamed I. in Alfonz III. podpisala mirovno pogodbo, potem ko so se na obeh straneh začele pojavljati resne notranje težave. Kralj Alfonz Veliki se je soočil z uporom, ki so ga vodili njegovi bratje Fruela, Odoario in Bermudo, ki so se utrdili v Astorgi, podprti s strani več grofov, a so bili hitro poraženi in usmrčeni. sličica|260x260_pik|Cerkev San Salvador de Valdediós, ki jo je ustanovil kralj Alfonz III. Leta 901 je omajadski upornik Ibn al-Kit razglasil Mahdija, pridigal sveto vojno in napadel Zamoro – »obnovljeno in ponovno naseljeno s strani Mozaracev iz Toleda [...] najpomembnejšo postojanko asturijskega kraljestva« – ki se je uspela upreti. Mesijanski voditelj, ki so ga zapustili njegovi lastni ljudje, je bil poražen in ubit v bitki v tako imenovanem Zamorovem dnevu. V teh letih je Kordovski emirat trpel zaradi državljanskih uporov in tako ni več ogrožal Asturijskega kraljestva, ki se je kljub temu soočilo s svojimi nekdanjimi zavezniki v Méridi in dolini Ebro. V zavezništvu z grofom Pallarsom je izvedel državni udar, v katerem mu je uspelo premagati Banu Kasija in postaviti Navarca Sanča Garcésa I. na prestolu Pamplone.
Konec njegove vladavine Proti koncu življenja se je njegov sin Garsija uprl, potem ko se je poročil z Nuño, hčerko grofa Munija Núñeza Kastiljskega, ki je sprožil zaroto proti kralju. Garsijo je ujel njegov oče, njegov tast Nuño pa je izzval upor, ki so ga podprli Himena, Ordoño in Fruela. Po Splošni kroniki Španije Alfonza X. Modrega, je kraljica Himena "oskrbela te gradove v deželah León, Alba, Gordón, Arbolio in Luna ter jih dala svojemu sinu, infantu Don Garsiji." Grad Luna je bil še posebej pomemben, saj je v njem hranil kraljevo zakladnico. Alfonz III. je bil po Sampirovih besedah premeščen v Boides, vas blizu San Salvadorja de Valdediósa, nato pa je romal v Santiago, izvedel "vojaško odpravo, ki jo je odobril Garsija, skozi dežele Méride", in umrl 20. decembra 910 opolnoči v Zamori po vrnitvi z napada, kar potrjujejo tudi kronike Ibn Hajjana.
Od takrat je kraljestvo Asturije, razširjeno z obsežnimi ozemlji, preselilo prestolnico iz Ovieda v León in se začelo imenovati kraljestvo León. Od takrat naprej so se novi vladarji imenovali reges Legionis, torej kralji Leóna, z občasnimi delitvami asturijsko-leonskega kraljestva med Asturijo, Galicijo in León. Ko so se meje razširile do rek Duero in Mondego, so začeli prihajati Mozarabi. Kraljestvo je bilo nekaj let razdeljeno med njegove tri sinove: Garsija je vladal Leónu; Ordoño Galiciji in Portugalski; Fruelo pa Asturiji.
Smrt in pokop sličica|260x260_pik|Sarkofag iz Astorge, v katerem so bili posmrtni ostanki Alfonza III. Velikega. Narodni arheološki muzej, Madrid Alfonz III. je umrl v mestu Zamora . decembra leta 910 opolnoči. Njegovo truplo so prepeljali v mesto Astorga in pokopali v katedrali tega mesta, kjer je bila kasneje pokopana tudi njegova žena, kraljica Himena Asturijska, ki je umrla dve leti pozneje, leta 912. Njeni posmrtni ostanki so bili položeni v sarkofag Astorga, ki so ga našli v leonski občini San Justo de la Vega in je od leta 1869 na ogled v Narodnem arheološkem muzeju v Madridu.
Kasneje, leta 986, so bili posmrtni ostanki Alfonza III. in njegove žene po ukazu kralja Bermuda II. Leonskega premestili v mesto Oviedo, saj se je leonski monarh bal, da bi muslimanske čete pod vodstvom Almanzorja, ki so takrat napredovale proti kraljestvu León, oskrunile posmrtne ostanke obeh Položili so jih v panteon kraljev kapele Gospe Čiste Kraljice v katedrali v Oviedu, kjer so bili pokopani številni člani asturijsko-leonske kraljeve družine.
Poroka in potomci sličica|280x280_pik|Napis iz leta 875 v trdnjavi Alfonza III. Poročil se je z Himeno Asturijsko, katere poreklo ni potrjeno, čeprav nekateri zgodovinarji menijo, da je hči kralja Garsije Íñigueza Pamplonskega in sestra kralja Fortúna Garsésa. Poroka naj bi se zgodila med 28. majem in 20. decembrom 873. Leta 874 sta oba podpisala darovalno pogodbo za zlati križ cerkvi v Santiagu.
Iz njunega zakona so se rodili naslednji otroci:
Garsija I. Leonski (875–914), prvorojenec, kralj Leona. Ordoño II. Leonski (876–924). Kralj Galicije in kasneje Leóna, potem ko je po smrti starejšega brata podedoval leonski prestol. Gonzalo (umrl 920). Potrdil je številne privilegije tistega časa, ki so mu jih izdali starši in bratje, in je bil naddiakon katedrale v Oviedu. Nekateri avtorji navajajo, da je bil verjetno pokopan v kraljevem panteonu katedrale v Oviedu. Fruela II. Leonski (okoli 877-925). Kralj Asturije in kasneje Leona. Ramiro (umrl 929). Lahko bi podedoval prestol kraljestva Asturija, ko bi njegov brat Fruela nasledil njunega brata Ordoña II. v leonskem kraljestvu. Po mnenju Jaimeja de Salazarja y Ache je možno, da se je poročil s kraljico Urako, vdovo svojega brata Fruele. Manuel Carriedo Tejedo se s tem mnenjem ne strinja in pravi, da je ta zmeda posledica napačne razlage Pelagija, oviedskega škofa. Glede na napis na njegovi grobnici v panteonu kraljev v oviedski katedrali je umrl 31. marca 929.
Kultura desno|sličica|130x130_pik|Školjka pokrovače ali pokrovača svetega Jakoba.
Leta 893 je sklical drugi koncil v Oviedu. Naročil je Križ zmage, ki je na sedanji zastavi Asturije in je postal simbol kneževine. Dragulj so izdelali zlatarji iz Frankovskega kraljestva. Naročil ga je izdelati v začetku 10. stoletja kot donacija katedrali San Salvador. Danes ga hranijo v sveti sobi katedrale v Oviedu, kopija pa visi z mostu v Cangas de Onís. Odkritje grobnice svetega Jakoba je Compostelo spremenilo v drugo najpomembnejšo apostolsko središče za Rimom, z avtoriteto nad duhovščino v drugih krščanskih kraljestvih in grofijah. Santiago je postal cilj romarjev, ki so bili pravi prenašalci kulture.