Red treh zlatih run (francosko: Ordre des Trois-Toisons d'Or ) je bil viteški red, ki ga je Napoleon Bonaparte ustanovil v Schönbrunnu z odlokom 15. avgusta 1809. Nikoli ni bil podeljen, Napoleon pa ga je 27. septembra 1813 razpustil.
Ustvarjanje Potem ko je 6. junija 1808 v Madridu na španski prestol postavil svojega brata Jožefa in 6. julija 1809 premagal Avstrijo pri Wagramu, se je Napoleonu porodila ideja o združitvi obeh redov zlatega runa, španskega in avstrijskega, z dodajanjem francoske veje.
Redovska nadarbina je bila oblikovana iz določenih posesti, odvzetih Papeški državi in idrijskim rudnikom, njegovi člani pa so bili upravičeni do prejemanja rente v skladu s svojim rangom.
4000 frankov za poveljnike; 1000 frankov za viteze.
Seznam članov, ki so sodelovali v velikih bitkah Velike armade (Grande Armée), ki ji je poveljeval sam Napoleon I., je bil že sestavljen. Vse delo je bilo pripravljeno in napredovanja so se ravno začela, ko je Napoleonova poroka z nadvojvodinjo Marijo Luizo pomenila, da bi ustanovitev takšnega reda, ki bi razburil tasta cesarja Franca I. Avstrijskega, povzročila, da bi projekt miroval.
Podpis schönbrunnske pogodbe 14. oktobra 1809, ki je končala Peto koalicijo, in še bolj njegova poroka z Marijo Luizo Avstrijsko leta 1810, sta Napoleona spodbudila, da je prizanesel svojemu tastu Francu I., ki je odločno nasprotoval razpustitvi avstrijske veje Reda zlatega runa.
V Franciji je Napoleon naletel tudi na nasprotovanje članov častne legije, ki so se bali, da bo njihov red razvrednoten.
Cesar se je 27. septembra 1813 odločil razpustiti ta mrtvorojeni red in združiti njegovo premoženje s premoženjem Legije časti.
Organizacija Red naj bi vodil svet, ki ga sestavljajo:
veliki mojster: Napoleon; Veliki kancler: Bernard-Germain de Lacépède, veliki kancler častne legije od 14. avgusta 1803, je bil začasno imenovan za velikega kanclerja Reda treh zlatih run. Nato ga je 14. oktobra 1810 zamenjal grof Andréossy; veliki blagajnik: grof Schimmelpenninck in pripadnik vojske, princ Neuchâtelski in Valanginski
Čini Napoleon je predvidel ustanovitev naslednjih činov:
100 velikih vitezov; 400 poveljnikov in 1000 vitezov
Člani Red treh zlatih run je bil namenjen nagrajevanju :
Najbolj zaslužnih vojakov; Orlov, ki krasijo zastave in standarde polkov, ki so sodelovali v osmih največjih bitkah: Ulm, Austerlitz, Auerstaedt, Iéna, Eylau, Friedland, Eckmühl in Wagram; Krvni princi; Veliki dostojanstveniki cesarstva; Predsedniki senata; ministri in Državni ministri.
Po besedah vojvode Reggijskega je bil glavni namen tega reda nagraditi dolgoletno vojaško službo, ki pa je kljub temu zamudila priložnost, da bi se odlikovala z briljantnimi dejanji.
Merila za upravičenost Z izjemo knezov, velikih dostojanstvenikov cesarstva, predsednika senata, ministrov in državnih ministrov se je red podeljeval le v času vojne najbolj zaslužnim vojakom.
Samo francoski cesarski knez je upravičen do odlikovanja ob rojstvu: »knezi krvi« ga lahko prejmejo šele po končani vojni kampanji ali po dveh letih služenja. Veliki dostojanstveniki in ministri so lahko sprejeti v Red treh zlatih run, ko so svoj portfelj obdržali deset let; Državni ministri so lahko sprejeti v red po dvajsetih letih prakse. Predsedniki senata, ko so senatu predsedovali tri leta. Neposredni potomci maršalov, ki so poveljevali korpusu Velike armade, so lahko sprejeti v ta red, če so se odlikovali v karieri, ki so jo opravljali.
Nihče drug razen zgoraj navedenih ni bil moral biti sprejet, razen če je bil udeležen v vojni in je bil trikrat ranjen.
Da bi bil nekdo veliki vitez, je moral poveljevati vrhovno, bodisi v bitki, obleganju ali vojaškem korpusu v Veliki armadi.
Odlikovanje poveljnika bo podeljeno stotniku, poročniku ali drugemu poročniku vsakega polka, ki je bil del Velike armade, in bo označen za najpogumnejšega v polku.
Viteško odlikovanje bo podeljeno podčastniku ali vojaku vsakega od teh polkov, ki je bil v boju vsaj trikrat ranjen in bo označen za najpogumnejšega v polku. Imenovanje poveljnikov ali vitezov polkov bo opravil cesar na predstavitvi, ki jo bo polkovnik, zapečateno, naslovil na velikega kanclerja reda, hkrati pa jo bodo podali tudi vsi poveljniki bataljonov pehotnih polkov. Cesar se bo o teh predstavitvah izrekel na srečanju velikih vitezov reda, ki bo potekalo vsako leto 15. avgusta, na dan, ko bodo objavljena vsa napredovanja.
Pismo družbe General Compans z dne 29. septembra 1809 pojasnjuje načelo: Poveljniki in vitezi niso mogli več zapustiti svojega polka, »in so morali umreti pod zastavami«.
Potencialni člani
Junija 1811 je brigadni general François Goullus zaprosil za sprejem v Red treh zlatih run, njegova prošnja pa je bila ugodno sprejeta in posredovana velikemu kanclerju. Hamski vikont je bil predlagan in prisežen.
Insignije Baron Lejeune je izdelal osnutek značke po Napoleonovih željah, ki je določal:"Moj orel bo z razprtimi krili, ki bo v krempljih držal eno od starodavnih run, ki jih je odstranil, in bo v zraku, v kljunu, ponosno razkazoval runo, ki ga bom ustanovil."Več medalistov in zlatarjev je ustvarilo modele; vendar je bil proizvajalec Coudray, ki ga je izbral svet reda in ga predstavil cesarju. Ta dokončna dvostranska insignija v zlati barvi, ki je v širšem smislu spominjala na obesek Reda zlatega runa, je predstavljala tri ovne, obešene na osrednji motiv, ki je obsegal moder kamen, od katerega so na vsaki strani izhajale oranžne iskre. Ta motiv je bil na vrhu okronanega orla z razprtimi krili. Odlikovanje so morali veliki vitezi nositi na klobuku, poveljniki in vitezi pa na gumbnici.
Trak Značka je bila obešena na rdeč trak z dvema zlatima črtama na vsaki strani. mm od roba.
Uniforma Člani Reda treh zlatih run so morali nositi uniformo z zlatim oklepom in čelado.
Sklici
Kategorija:Nosilci reda zlatega runa Kategorija:Napoleon Bonaparte Kategorija:Ustanovitve leta 1809 Kategorija:Ukinitve leta 1813