Emilija Bucik Razman, slovenska slikarka in ilustratorka, * 16. julij 1935, Gorica, † 28. junij 2024, Palm Harbor, Florida. Slikarstvo je študirala na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Sprva je kot slikarka sakralnih motivov delovala na Primorskem, leta 1969 pa se je preselila v Združene države Amerike in se naselila v Chicagu, kjer je nadaljevala slikarsko delo in se dejavno vključila v slovensko izseljensko skupnost. Znana je bila predvsem po krajinah s slovenskimi motivi ter po ilustracijah za Zarjo, glasilo Slovenske ženske zveze Amerike.
sličica|263x263_pik|Emilija Bucik Razman v mladosti.
Otroštvo
Rodila se je 16. julija 1935 v Gorici kot drugi otrok pobožne katoliške slovenske družine. Njena mati je bila kmetica Emilija Makarovič (1909–2000), njen oče pa kmet Ivan Bucik (1902–1992), oba iz Kanalskega Vrha. Imela je osem bratov in sester, od katerih je pet bratov in ena sestra dočakalo odraslost. Odraščala je na domači kmetiji v Kanalskem Vrhu. Študirala je slikarstvo na Akademiji upodobljajočih umetnosti (sedaj Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani).
Delo
Na slovenskih tleh Po študiju se je vrnila na Primorsko, kjer se je ukvarjala predvsem s sakralno umetnostjo in slikanjem krajin. Še mlada se je poročila. V zakonu je med letoma 1964 in 1967 rodila tri hčere. V teh letih je naslikala več stropnih fresk v frančiškanskem samostanu Kostanjevica pri Novi Gorici. Poslikala je tudi več kapelic na Goriškem. Slikala je tudi krajine Goriške in slovenske obale Jadranskega morja.
V ZDA Leta 1969 se je skupaj s hčerkami kot samohranilka preselila v ZDA. Odšla je v Chicago, kjer sta že živela njena mlajša sestra, ki je v ZDA prišla kot hišna pomočnica, in kasneje postala prva voznica avtobusa v Chicagu, ter starejši brat Janko Bucik, ki je delal kot oblikovalec pod imenom John Bucci. Kasneje so se v ZDA preselili tudi njeni starši. V Chicagu se je zaposlila kot kuharica, se čimer se je preživljala do upokojitve. Leta 1990 je postala ameriška državljanka. Poleg službe je še naprej slikala. Upodabljala je predvsem krajine, tihožitja in prizore z divjimi živalmi, pa tudi nekaj portretov. Med drugimi je leta 1977 portretirala Marie Černe Prisland, publicistko, urednico in soustonaviteljico Slovenske ženske zveze Amerike, ter naslikala sliko Friderika Barage za cerkev svetega Jožefa v Jolietu, Illinois leta 1976. Emilijine krajine, ki so prikazovale slovensko pokrajino, so bile zelo priljubljene med Ameriškimi Slovenci. Februarja 1971 je imela uspešno razstavo svojih del v Slovenskem domu Bled v Chicagu. Maja 1971 je imela razstavo svojih del v Clevelandu. Novembra 1971 je razstavljala tihožitja, krajine in portrete v kulturnem paviljonu mednarodne razstave na Navy Pieru v Chicagu. Sodelovala je še na mnogih drugih razstavah v ZDA. Aktivno se je vključila v slovensko skupnost v Chicagu. Za skupnost je za praznovanje Slovenskega dne v naslednjih letih izdelala odrske dekoracije in scenografijo, kot na primer sliko Bleda s cerkvico na otoku. Zelo priljubljene so bile njene razglednice s slovenskimi motivi.
SWUA in Zarja Aprila 1971 je skupaj z sestro postala članica druge podružnice Slovenske ženske zveze Amerike (Slovenian Women's Union of America, na kratko SWUA, kasnejša Slovenian Union of America) v Chicagu. S tem se je začelo njeno več kot tridesetletno sodelovanje z časopisom Zarja (The Dawn), ki ga je izdajala zveza, pod uredništvom Corinne Novak-Leskovar. Prva številka Zarje, ki jo je opremila s svojimi ilustracijami je bila majska številka leta 1971 (43. letnik, 5. številka), posvečena materinskemu dnevu. Poznejše življenje in smrt
Leta 2003 je še zadnjič sodelovala z Zarjo. Naslednje leto se je upokojila in se preselila v Palm Harbor na Floridi, kjer je že živela njena najstarejša hči, pediatrinja. Umrla je za 28. junija 2024 v Palm Harborju za rakom. Tam je bila tudi pokopana.
Sklici
Opombe
Kategorija:Slovenski slikarji Kategorija:Slovenske umetnice Kategorija:Slovenski kuharji Kategorija:Ameriški slikarji Kategorija:Ameriški kuharji Kategorija:Rojeni leta 1935 Kategorija:Umrli leta 2024