Zaklad iz Hoxneja () je največji zaklad poznorimskega srebra in zlata, odkrit v Veliki Britaniji in največja zbirka zlatih in srebrnih kovancev iz 4. in 5. stoletja, najdena kjerkoli v nekdanjem Rimskem cesarstvu. Našel ga je Eric Lawes z detektorjem kovin v vasi Hoxne v Suffolku v Angliji leta 1992. Zaklad sestavlja 14.865 rimskih zlatih, srebrnih in bronastih kovancev ter približno 200 kosov srebrne namizne posode in zlatega nakita. Predmeti so zdaj v Britanskem muzeju v Londonu, kjer so najpomembnejši kosi in izbor preostalih stalno razstavljeni. Leta 1993 je Odbor za vrednotenje zaklada ocenil zaklad na 1,75 milijona funtov (približno 4,5 milijona funtov leta 2023).
Zaklad je bil zakopan v hrastovi škatli ali majhni skrinji, napolnjeni s predmeti iz plemenitih kovin, razvrščenimi večinoma po vrsti, nekateri v manjših lesenih škatlah, drugi pa v vrečah ali zavitih v tkanino. Med izkopavanji so bili najdeni ostanki skrinje in okovja, kot so tečaji in ključavnice. Kovanci iz zaklada ga datirajo po letu 407 n. št., kar sovpada s koncem Britanije kot rimske province. Lastniki in razlogi za zakop zaklada niso znani, vendar je bil skrbno zapakiran in vsebina je videti skladna s tem, kar je lahko imela v lasti ena sama zelo bogata družina. Verjetno je, da zaklad predstavlja le del bogastva njegovega lastnika, glede na pomanjkanje velikih srebrnih posod za serviranje in nekaterih najpogostejših vrst nakita.
Zaklad iz Hoxneja vsebuje več redkih in pomembnih predmetov, kot so zlata verižica za telo in pozlačene srebrne poprnice (piperatoria), vključno s poprnico cesarice. Zaklad je posebnega arheološkega pomena tudi zato, ker so ga izkopali profesionalni arheologi, predmeti pa so bili večinoma nedotaknjeni in nepoškodovani. Najdba je pripomogla k izboljšanju odnosa med iskalci kovin in arheologi ter vplivala na spremembo angleške zakonodaje glede najdb zakladov.
Arheološka zgodovina Odkritje in začetna izkopavanja Zaklad so odkrili na kmetijskem polju jugozahodno od vasi Hoxne v Suffolku 16. novembra 1992. Najemnik Peter Whatling je izgubil kladivo in prosil svojega prijatelja Erica Lawesa, upokojenega vrtnarja in amaterskega iskalca kovin, naj mu pomaga pri iskanju. Med iskanjem na polju z detektorjem kovin je Lawes odkril srebrne žlice, zlat nakit in številne zlate in srebrne kovance. Potem ko sta našla nekaj predmetov, sta z Whatlingom obvestila lastnike zemljišč (okrožni svet Suffolk) in policijo, ne da bi poskušala izkopati še kakšne predmete.
Naslednji dan je ekipa arheologov iz arheološke enote Suffolk izvedla nujno izkopavanje najdišča. Celoten zaklad je bil izkopan v enem samem dnevu, pri čemer je bilo odstranjenih več velikih blokov nepoškodovanega materiala za laboratorijska izkopavanja. Območje je bilo preiskano z detektorji kovin v radiju 30 metrov od mesta najdbe. Najdeno je bilo tudi pogrešano kladivo Petra Whatlinga in podarjeno Britanskemu muzeju.
Zaklad je bil skoncentriran na enem mestu, v popolnoma razpadajočih ostankih lesene skrinje. Predmeti so bili združeni v skrinji; na primer, kosi, kot so zajemalke in sklede, so bili zloženi drug v drugega, drugi predmeti pa so bili združeni na način, ki je ustrezal shranjevanju v notranji škatli. Nekatere predmete so motile živali, ki so se rile in oranje, vendar je bila skupna količina motenj majhna. Prvotno postavitev artefaktov v posodi in obstoj same posode je bilo mogoče določiti zaradi Lawesovega hitrega obvestila o najdbi, kar je omogočilo, da so jo profesionalni arheologi izkopali na kraju samem.
Izkopani zaklad so odpeljali v Britanski muzej. Odkritje je pricurljalo v medije, časopis Sun pa je 19. novembra objavil članek na naslovnici, skupaj s sliko Lawesa z detektorjem kovin. Celotna vsebina zaklada in njegova vrednost še vedno nista bili znani, vendar je časopisni članek trdil, da je vreden 10 milijonov funtov. Britanski muzej je v odgovor na nepričakovano publiciteto 20. novembra v muzeju organiziral tiskovno konferenco, na kateri je objavil odkritje. Časopisi so hitro izgubili zanimanje za zaklad, kar je kustosom Britanskega muzeja omogočilo, da so ga razvrstili, očistili in stabilizirali brez nadaljnjih motenj s strani medijev. Začetno čiščenje in osnovno konserviranje sta bila opravljena v enem mesecu po odkritju.
Preiskava in vrednotenje
Preiskava mrliškega oglednika je bila v Lowestoftu opravljena 3. septembra 1993, zaklad pa je bil razglašen za zaklad, kar pomeni, da je bil skrit z namenom, da bi bil pozneje odkrit. Po angleškem običajnem pravu vse, kar je bilo razglašeno za tako, pripada kroni, če nihče ne zahteva lastništva nad tem. Običajna praksa v tistem času je bila, da se vsakogar, ki je našel in takoj prijavil zaklad, nagradi z denarjem, ki je enak njegovi tržni vrednosti, denar pa je zagotovila nacionalna institucija, ki je želela pridobiti zaklad. Novembra 1993 je Odbor za pregled zakladov ocenil zaklad na 1,75 milijona funtov (približno 4,5 milijona funtov leta 2023), kar je bilo plačano Lawesu kot najditelju zaklada, ki ga je delil s kmetom Petrom Whatlingom. Kasneje je bil sprejet Zakon o zakladu iz leta 1996, ki je najditelju, najemniku in lastniku zemljišča omogočil delitev morebitne nagrade.
Nadaljnje arheološke raziskave Arheološka služba okrožnega sveta Suffolk je septembra 1993 po oranju polja pregledala štiri zlate kovance in 81 srebrnikov, ki so vsi veljali za del istega zaklada.Frend, p. 389 Odkriti so bili tudi materiali iz starejše železne dobe in poznejšega srednjega veka, vendar ni bilo dokazov o rimski naselbini v bližini.
Arheološka služba okrožnega sveta Suffolk je leta 1994 izvedla nadaljnja izkopavanja polja kot odgovor na nezakonito odkrivanje kovin v bližini najdbe zaklada. Jama zakopanega zaklada je bila ponovno izkopana in v jugozahodnem vogalu je bila odkrita ena sama luknja za steber; to je morda bila lokacija označevalnega stebra, ki je polagateljem zaklada omogočil, da ga v prihodnosti najdejo in odkrijejo. Zemlja je bila odstranjena v 10 cm velikih jarkih za analizo na območju 1000 kvadratnih metrov okoli mesta najdbe, za iskanje kovinskih artefaktov pa so bili uporabljeni detektorji kovin. Med temi izkopavanji so odkrili 335 predmetov iz rimskega obdobja, večinoma kovance, pa tudi nekaj okovja za škatle. Najdena je bila vrsta lukenj za stebre iz pozne bronaste ali zgodnje železne dobe, ki so morda tvorile strukturo. Vendar pa niso odkrili nobenih strukturnih značilnosti rimskega obdobja.
Kovanci, odkriti med preiskavo leta 1994, so bili razporejeni v elipsi s središčem na mestu najdbe zaklada, ki je potekala od vzhoda proti zahodu do razdalje 20 metrov na vsaki strani. To porazdelitev je mogoče pojasniti z dejstvom, da je kmet leta 1990 na delu polja, kjer je bil najden zaklad, izvedel globoko oranje v smeri vzhod-zahod. Kmet je oral v smeri sever-jug od leta 1967 ali 1968, ko je bilo zemljišče očiščeno za kmetijsko uporabo, vendar odsotnost kovancev severno in južno od mesta najdbe kaže, da oranje pred letom 1990 ni motilo zaklada.
Odkriti predmeti Zaklad je sestavljen predvsem iz zlatih in srebrnih kovancev ter nakita, ki skupaj tehta 3,5 kilograma zlata in 23,75 kilograma srebra. Bil je shranjen v leseni skrinji, izdelani večinoma ali v celoti iz hrasta, ki je merila približno 60 × 45 × 30 cm. V skrinji so bili nekateri predmeti očitno shranjeni v manjših škatlah iz tisovega in češnjevega lesa, drugi pa so bili zapakirani v volneno tkanino ali seno. Skrinja in notranje škatle so od časa pokopa skoraj popolnoma razpadle, vendar so med izkopavanji našli delce skrinje in njene opreme. Glavni najdeni predmeti so: 569 zlatih kovancev (solidus) 14.272 srebrnih kovancev, od tega 60 miliarenov in 14.212 silikvov 24 bronastih kovancev (numijev) 29 kosov zlatega nakita 98 srebrnih žlic in zajemalk Srebrna tigrica, izdelana kot ročaj za posodo 4 srebrne sklede in majhna skleda 1 srebrn vrč 1 srebrna vaza ali vrček 4 poprnice, vključno s poprnico "Cesarica" Toaletni predmeti, kot so zobotrebci 2 srebrni ključavnici iz razpadajočih ostankov lesenih ali usnjenih skrinjic Sledi različnih organskih materialov, vključno z majhno slonokoščeno piksido
Kovanci
Zaklad iz Hoxneja vsebuje 569 zlatih solidov, kovanih med vladavinama Valentinijana I. (364–75) in Honorija (393–423); 14.272 srebrnih kovancev, vključno s 60 miliarensi in 14.212 silikvami, kovanimi med vladavinama Konstantina II. (337–40) in Honorija; in 24 bronastih nummijev. To je najpomembnejša najdba kovancev s konca Rimske Britanije in vsebuje vse glavne apoene kovancev iz tistega časa, pa tudi številne primerke obrezanih srebrnih kovancev, značilnih za pozno Rimsko Britanijo. Edina najdba iz Rimske Britanije z večjim številom zlatih kovancev je bil eye hoard, najden leta 1780 ali 1781, za katerega obstaja malo zapisov. Največji posamezni rimsko-britanski zaklad je bil zaklad iz Cunetia s 54.951 kovanci iz 3.a stoletja, vendar so bili to razvrednoteni radiati z malo vsebnosti plemenitih kovin. Zaklad Frome je bil odkrit v Somersetu aprila 2010 in je vseboval 52.503 kovance, kovane med letoma 253 in 305, večinoma razvrednotenega srebra ali brona. Večje zaloge rimskih kovancev so našli v Misrati v Libiji in domnevno tudi v Evreuxu v Franciji (100.000 kovancev) in Kominu na Hrvaškem (300.000 kovancev).
Zlati solidusi so vsi blizu svoji teoretični teži 4,48 g (1⁄72 rimskega funta). Čistost solidusa v tem obdobju je bila 99 % zlata. Skupna teža solidusov v zakladu je skoraj natanko 8 rimskih funtov, kar kaže na to, da so bili kovanci merjeni po teži in ne po številu. Analiza silikvov kaže na razpon čistosti med 95 % in 99 % srebra, pri čemer je bil najvišji odstotek srebra najden tik po reformi kovancev leta 368. Od silikvov jih je 428 lokalno izdelanih imitacij, običajno visoke kakovosti in z enako količino srebra kot uradne silikve tistega obdobja. Vendar pa je peščica klišejskih ponaredkov, kjer je jedro iz navadne kovine zavito v srebrno folijo.
Zgodovinska razširjenost in kovanje
Kovanci so edini predmeti v zakladu iz Hoxneja, za katere je mogoče določiti določen datum in kraj izdelave. Vsi zlati kovanci in mnogi srebrni kovanci nosijo imena in portrete cesarja, v čigar vladavini so bili kovani. Večina jih je ohranila tudi originalne oznake kovnice, ki označujejo kraj kovanja, kar ponazarja rimski sistem regionalnih kovnic, ki so proizvajale kovance po enotni podobi. Izdelava kovancev izvira iz skupno 14 virov: Trier, Arles in Lyon (v Galiji), Ravena, Milano, Oglej, Rim (v sodobni Italiji); Siscia (sodobna Hrvaška), Sirmium (sodobna Srbija), Solun (Grčija), Konstantinopel, Kizik, Nikomedija in Antiohija (sodobna Turčija).
Kovanci so bili kovani pod tremi dinastijami rimskih cesarjev. Najzgodnejši so nasledniki Konstantinove dinastije, sledili so jim Valentinovi cesarji in nazadnje Teodozijevi cesarji. Kolegijski sistem vladanja (ali Consortium imperii) je pomenil, da so cesarski partnerji kovali kovance drug na ime drugega v kovnicah pod svojo jurisdikcijo. Prekrivajoče se vladavine vzhodnih in zahodnih cesarjev pogosto omogočajo datiranje sprememb vrste znotraj dela vladavine. Tako je mogoče dokazati, da najnovejši kovanci v zakladu, kovanci zahodnega vladarja Honorija (393–423) in njegovega izzivalca Konstantina III. (407–11), pripadajo zgodnejšim obdobjem njunih vladavin, saj ustrezajo življenju vzhodnega cesarja Arkadija, ki je umrl leta 408. Tako kovanci zagotavljajo terminus post quem ali najzgodnejši možni datum za odlaganje zaklada leta 408.British Museum collection database, "coin", , accessed 21 July 2010
Silikve v zakladu so bile kovane predvsem v zahodnih kovnicah v Galiji in Italiji. Ni znano, ali je to zato, ker so kovanci z daljnega vzhoda redko dosegli Britanijo prek trgovine, ali ker so vzhodne kovnice redko kovale silikve. Zdi se, da je proizvodnja kovancev sledila lokaciji cesarskega dvora v tistem času; na primer, koncentracija trierskih kovancev je po letu 367 veliko večja, kar je morda povezano z Gracijanovo selitvijo dvora v Trier.
Rezanje srebrnikov