Rifampicin, tudi rifampin, je polsintetični antibiotik, derivat rifamicina. Uporablja se za zdravljenje različnih bakterijskih okužb, vključno s tuberkulozo (TB), okužbo z Mycobacterium avium-intracellulare, gobavostjo in legionarsko boleznijo. Večinoma se uporablja v kombinaciji z drugimi antibiotiki, razen kot priporočeno samostojno zdravljenje latentne tuberkuloze in kot poizpostavitveno zdravljenje za preprečevanje okužbe s Haemophilus influenzae tipa b ali meningokokne bolezni pri posameznikih, ki so bili izpostavljeni povzročitelju. Pred dolgotrajnim zdravljenjem z rifampicinom se pri bolniku priporočajo preiskave za določitev jetrnih encimov in števila krvnih celic. Rifampicin se uporablja skozi usta ali intravensko.
Med pogoste neželene učinke spadajo slabost, bruhanje, driska in izguba teka. Pogosto povzroči oranžno ali rdeče obarvanje seča, znoja in solz. Pojavijo se lahko težave z jetri in alergijske reakcije. Je sestavina priporočene sheme zdravljenja tuberkuloze pri nosečnicah, vendar pa njegova varnost med nosečnostjo ni potrjena. Spada v skupino rifamicinskih antibiotikov. Deluje tako, da zavira sintezo bakterijske RNK.
Rifampicin so odkrili leta 1965, na trg v Italiji je prišel leta 1968, v ZDA pa so zdravilo odobrili leta 1971. Uvrščen je na seznam osnovnih zdravil Svetovne zdravstvene organizacije, torej med najpomembnejša učinkovita in varna zdravila, potrebna za normalno zagotavljanje zdravstvene oskrbe. Svetovna zdravstvena organizacija ga uvršča tudi med antibiotike kritičnega pomena za humano medicino. Na trgu so generična zdravila. Rifampicin sintetizira bakterija Amycolatopsis rifamycinica, ki se nahaja v prsti.
Sklici
Kategorija:Antibiotiki Kategorija:Antituberkulotiki Kategorija:Osnovna zdravila Svetovne zdravstvene organizacije