Caesarea Maritima tudi Caesarea Palaestinae ali Caesarea Stratonis, je bilo starodavno in srednjeveško pristaniško mesto na obali vzhodnega Sredozemlja, kasneje pa majhna ribiška vas. Približno 650 let je bila prestolnica rimske Judeje, Palestinske Sirije in Palaestine Prime ter pomembno intelektualno središče Sredozemlja. Danes je to območje del narodnega parka Cezareja na zahodnem robu Šaronske planote v Izraelu.

Naselje je bilo prvič naseljeno v 4. stoletju pr. n. št. kot feničanska kolonija in trgovska vas, znana kot Stratonov stolp po vladarju Sidona. V 1. stoletju pr. n. št. je bilo pod hasmonejsko oblastjo razširjeno in postalo judovska vas; leta 63 pr. n. št., ko je Rimska republika priključila regijo, je bilo razglašeno za avtonomno mesto. V rimskem obdobju ga je nato znatno razširil judovski kralj Herod Veliki, ki je ustanovil pristanišče in mesto skupaj s pristaniščem posvetil cesarju Avgustu kot Caesarea.

V zgodnjem rimskem obdobju je Caesarea postala sedež rimskih prokuratorjev v regiji."Founded in the years 22-10 or 9 B.C. by Herod the Great, close to the ruins of a small Phoenician naval station named Strato's Tower (Stratonos Pyrgos, Turns Stratonis), which flourished during the 3d to 1st c. B.C. This small harbor was situated on the N part of the site. Herod dedicated the new town and its port (limen Sebastos) to Caesar Augustus. During the Early Roman period, Caesarea was the seat of the Roman procurators of the province of Judea. Vespasian, proclaimed emperor at Caesarea, raised it to the rank of Colonia Prima Flavia Augusta, and later Alexander Severus raised it to the rank of Metropolis Provinciae Syriae Palestinae." A. Negev, "CAESAREA MARITIMA Palestine, Israel" in: Richard Stillwell et al. (eds.), The Princeton Encyclopedia of Classical Sites (1976).Isaac, B.H., The Near East Under Roman Rule: Selected Papers (Brill, 1997), p. 15 Mesto je bilo naseljeno od 1. do 6. stoletja n. št. in je v bizantinskem obdobju postalo pomembno zgodnje središče krščanstva. Njegov pomen je morda upadel po muslimanski osvojitvi leta 640, ko je mesto, takrat v arabščini znano kot Qisarya (), izgubilo status glavnega mesta province. Potem ko so ga v 11. stoletju muslimanski vladarji ponovno utrdili, so ga osvojili križarji, ki so ga okrepili in spremenili v pomembno pristanišče, ki so ga Mameluki dokončno zavzeli leta 1265.

Kisarija je bila v zgodnjem novem veku majhna ribiška vas. Februarja 1948, med palestinsko vojno in Nakbo leta 1948, je del njenega prebivalstva pobegnil po napadu sionistične militantne skupine Lehi na avtobus, preostale pa so izgnali Palmahi, ki so nato porušili njihove hiše.: »Kot smo videli, politika Hagane do konca marca ni bila izgonska. Vendar je bila ena ali dve lokalni, nepooblaščeni pobudi ... In ena pooblaščena izgon. Prebivalci Qisarye, južno od Haife, so živeli in obdelovali zemljišča judovske (PICA) in grške pravoslavne cerkve. Ena vodilna družina je vas 10. januarja evakuirala. Večina prebivalstva je odšla – očitno v sosednjo Tanturo – takoj po zasedi LHI avtobusa, ki je pravkar odpeljal iz Qisarye, v kateri sta umrla dva Arabca in osem je bilo ranjenih (eden od mrtvih in več ranjenih je bilo iz vasi). Hagana se je odločila zasesti lokacijo, ker je bilo zemljišče v lasti PICA. Toda po vselitvi je Hagana se je bala, da bi jih Britanci lahko izgnali. Poveljniki so zaprosili poveljstvo za dovoljenje, da vas zravnajo z tlemi. Jicak Rabin, vodja operacij Palmaha, je nasprotoval uničenju, vendar je bil njegov predlog preglasovan. 19. in 20. februarja je četrti bataljon Palmaha porušil hiše. Približno 20 prebivalcev, ki so jih našli na mestu, so premestili na varno, nekateri vojaki pa so izropali zapuščene domove. Mesec dni pozneje so se Arabci še vedno pritoževali lokalnim judovskim muhtarjem, da jim ukradeni denar in dragocenosti niso bili vrnjeni. Arabci iz Qisarye so po besedah ​​Aharona Cohena »storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi ohranili mir ... Vaščani so judovski Haifi in Haderi dobavljali kmetijske pridelke ... Napad so v Qisaryi – in ne samo tam – dojeli kot poskus Judov, da bi jih (Arabce), ki živijo na judovskem območju, prisilili, da odidejo ...« Ruševine starodavnega mesta pod izpraznjeno vasjo so bile izkopane v 1950-ih in 1960-ih za arheološke namene.Raban and Holum, 1996, p. 54

Ime Čeprav se je ime Caesarea pogosto uporabljalo samostojno za temo tega članka, so se za razlikovanje lokacije od teh drugih lokacij uporabljali različni označevalci; med njimi so Palestina, Maritima ('ob morju'; Paralios), Sebaste in Stratonis. Palestina je najpogostejši izraz, ki se uporablja v antičnih virih, vendar zgodovinarji na Zahodu od ustanovitve Izraela leta 1948 izraz uporabljajo manj pogosto.

Latinsko ime Caesarea se je nanašalo tudi na več drugih mest v regiji, zlasti na Caesareo blizu gore Hermon in Caesareo, glavno mesto Kapadokije.

Zgodovina Klasična antika Stratonos pyrgos (Stratonov stolp) je v 4. stoletju pr. n. št. ustanovil Abdaštart I. oziroma Straton I., kralj Sidona. Sprva je bila ustanovljena kot feničanska kolonija in trgovska vas. Leta 90 pr. n. št. je judovski vladar Aleksander Janej zavzel Stratonov stolp kot del svoje politike razvoja ladjedelniške industrije in širitve Hasmonejskega kraljestva. Stratonov stolp je ostal judovsko naselje še dve generaciji, dokler leta 63 pr. n. št. niso območje zavzeli Rimljani, ko so ga razglasili za avtonomno mesto.

Herodova Caesarea

Caesarea je bila zgrajena v rimski Judeji pod judovskim kraljem Herodom Velikim med letoma 22 in 10/9 pr. n. št. v bližini ruševin majhne pomorske postaje Stratonov stolp. Rim je območje skupaj z vso Judejo leta 30 pr. n. št. podelil Herodu.Leta 30 pr. n. št. je bila (feničanska) vas dodeljena Herodu, ki je na tem mestu zgradil veliko pristaniško mesto in ga v čast svojega zavetnika Oktavijana Avgusta Cezarja poimenoval "Cezareja" ... Mesto se je hitro preobrazilo v veliko trgovsko središče in do leta 6 pr. n. št. postalo sedež rimske vlade v Palestini. Ker Cezareja ni imela rek ali izvirov, so pitno vodo za cvetoče rimsko in bizantinsko mesto dovajali po edinstvenem visokonadstropnem akvaduktu, ki je izviral iz bližnjih izvirov Šuni, približno 7,5 km severovzhodno od Cezareje. [...] Cezareja je služila kot oporišče rimskim legijam, ki so zadušile veliki upor, ki je izbruhnil leta 66 pr. n. št. [sic], in prav tu je bil njihov poveljnik Vespazijan razglašen za cezarja. Po uničenju Jeruzalema je Cezareja postala najpomembnejše mesto v državi: v tretjem in četrtem stoletju so tu živeli pogani, Samarijani, Judje in kristjani."UNESCO tentative list:Caesarea</ref> Pogansko mesto je pod Herodom doživelo velike spremembe, ki ga je preimenoval v Caesareo v čast rimskega cesarja cesarja Avgusta. Caesarea je bila od takrat znana kot upravna, gospodarska in kulturna prestolnica province Judeje.

Leta 22 pr. n. št. je Herod začel graditi globokomorsko pristanišče Sebastos in zgradil skladišča, tržnice, široke ceste, kopališča, tempelj boginje Romi in cesarja Avgusta ter impozantne javne stavbe.Crossan, 1999, p. 232 Herod je zgradil svojo palačo na rtu, ki štrli v morje, z okrasnim bazenom, obdanim s stoami. Vsakih pet let je mesto v svojem gledališču s pogledom na Sredozemsko morje gostilo večja športna tekmovanja, gladiatorske igre in gledališke predstave.

Pristanišče Sebastos

Herod je med letoma 22 in 15 pr. n. št. zgradil dva pomola pristanišča,Votruba, G., 2007, Imported building materials of Sebastos Harbour, Israel, International Journal of Nautical Archaeology 36: 325-335. leta 10/9 pr. n. št. pa je mesto in pristanišče posvetil cesarju Avgustu (sebastos je grško za 'avgust').Raban, A., 1992. Sebastos: the royal harbour at Caesarea Maritima - a short-lived giant, International Journal of Nautical Archaeology 21: 111-124. Tempo gradnje je bil impresiven glede na velikost in kompleksnost projekta. Na svojem vrhuncu je bil Sebastos eno najimpresivnejših pristanišč svojega časa. Zgrajen je bil na obali, ki ni imela naravnih pristanišč, in je v antiki služil kot pomembno trgovsko pristanišče, ki se je kosalo s Kleopatrinim pristaniščem v Aleksandriji. Jožef Flavij piše: »Čeprav je bila lokacija na splošno neugodna, se je [Herod] s težavami tako dobro spopadel, da morje ni moglo premagati trdnosti konstrukcije in se je zdelo, da je njena lepota brez ovir dokončana.«Holum, K. 1988. King Herod's Dream: Caesarea on the Sea. New York: Norton.

Ko je bilo pristanišče Sebastos zgrajeno v 1. stoletju pred našim štetjem, se je uvrščalo med največje umetno pristanišče, zgrajeno na odprtem morju, saj je obsegalo približno 100.000 m2.George Menachery, 1987 in Kodungallur, City of St. Thomas, Azhikode, 1987, Chapter II note 19 quotes the National Geographic article: Robert L. Hohlfelder, "Caesarea Maritima, Herod the Great's City on the Sea". The National Geographic, 171/2, February 1987, pp. 260-79.2000 years ago, Caesarea Maritima welcomed ships to its harbour called Sebastos. Featuring innovative design and hydraulic concrete, this building feat set a standard for harbours to come. A monumental work, city and harbour were constructed on an unstable storm-battered shore, at a site lacking a protective cape or bay. The project challenged Rome's most skilled engineers. Hydraulic concrete blocks, some weighing anchored the north breakwater of the artificial harbour ... Caesarea Maritima, rival to Alexandria in the Eastern trade, a city worthy to be named for Herod's patron, Caesar Augustus, master of the Roman world, in view of its opulence and magnificence.Votruba, G. 2007. "Imported Building Materials of Sebastos Harbour, Israel." International Journal of Nautical Archaeology 36:325-335.

Valobrani so bili narejeni iz apna in pucolana, vrste vulkanskega pepela, vdelanega v podvodni beton. Herod je uvozil več kot 24.000 m3 pucolana iz mesta Puteoli, danes Pozzuoli v Italiji, da bi zgradil dva valobrana: južnega, dolgega 500 metrov, in severnega, dolgega 275 metrov.

Pošiljka te velikosti bi zahtevala vsaj 44 ladij s težo 400 ton vsaka. Herod je dal izkopati tudi 12.000 m3 lokalnega kurkarskega kamna za izdelavo ruševin in 12.000 m3 gašenega apna, pomešanega s pucolanom.

Arhitekti so morali najti način, kako položiti lesene opaže za polaganje betona pod vodo. Ena od tehnik je bila, da so v zemljo zabili koli, da bi naredili škatlo, nato pa so jo postopoma napolnili s pucolanskim betonom. Vendar je ta metoda zahtevala veliko potapljačev, da so pod vodo zabijali deske v količke, potrebne pa so bile tudi velike količine pucolana.

Druga tehnika je bila metoda dvojnega oblaganja, ki se je uporabljala v severnem valobranu. Na kopnem so tesarji zgradili škatlo z nosilci in okvirji na notranji strani ter vodotesnim, dvojno obloženim zidom na zunanji strani. Ta dvojni zid je bil zgrajen z 23 cm režo med notranjo in zunanjo plastjo.Brandon, C., 1996, Cements, Concrete, and Settling Barges at Sebastos: Comparisons with Other Roman Harbor Examples and the Descriptions of Vitruvius, Caesarea Maritima: A Retrospective after Two Millennia, 25-40.

Čeprav škatla ni imela dna, je bila zaradi vodotesnega prostora med notranjo in zunanjo steno dovolj plovna, da je lahko odplavala na morje. Ko je bila škatla postavljena na svoje mesto, so v režo med stenami vlili pucolan, škatla pa se je pogreznila na morsko dno in jo v kotih zabili. Poplavljeno notranjost so nato potapljači postopoma zapolnjevali z malto iz pucolana in apnenca ter kurkar ruševinami, dokler se ni dvignila nad morsko gladino.