Hanibal Bottoni (, rojstno ime Annibale Carlo), italijanski pravnik, trgovec, upravitelj rudnika živega srebra Idrija, * 1582–1590, † 1653 ali 1654, Pičen

Izviral je iz Trsta iz trgovske družine. Okrog let 1600–05 je študiral pravo ter kasneje iz njega diplomiral (doktoriral). Leta 1619 je omenjen kot skrbnik otrok njegovega strica Nicola Bonome. Junija 1619 je omenjen kot dobrotnik dvema jezuitoma Giuseppeju Mezlerju ter Gregoriu Salateu, ki jima je ponudil nastanitev, julija pa tržaškemu mestnemu svetu predlagal njuno trajno nastanitev ter poučevanje tržaške mladine. Bottoni je bil v letih 1622–1629 tudi mecen tržaškega jezuitskega kolegija.

Rudnik Idrija 5. februarja 1621 je cesar Ferdinand II. Habsburški Bottonija na predlog Spodnjeavstrijske dvorne komore, ki ga je opisala kot aktivnega, dostojanstvenega ter gospodarnega, imenoval za upravnika rudnika živega srebra Idrija, čeprav v rudarstvu ni imel izkušenj. Odločitev za Bottonijevo imenovanje izvira iz takrat močnega protireformacijskega delovanja na Idrijskem, ki pa še ni bilo povsem dokončano, zato je Ferdinand II., tudi sam rimokatoličan, za rudniškega upravitelja nastavil rimokatoličana. Njegova letna plača je znašala 400 goldinarjev. Bottoni je v Idriji s financiranjem Ferdinanda II. izgradil cerkev sv. Barbare, zanjo pa je poiskal tudi tuje stavbenike, saj mu lokalni postgotski slog ter slovenski mojstri niso bili všeč. Bottonijevo upraviteljstvo je močno zaznamovala tridesetletna vojna ter habsburško-beneška vojna, ki je vplivala tudi na gorenjsko (predvsem škofjeloško) proizvodnjo lončevine, ki je bila v začetku 17. stoletja nujno potrebna pri žgalniških procesih v kopah. Tako je Bottoni leta 1621 v Idriji odprl lončarsko delavnico, ki je do leta 1626 zaposlovala že 6 lončarjev, izdelava pa je bila tolikšna, da so lončene potrebe zadostili že leta 1623.

Poleg vojne je upraviteljstvo zaznamovala tudi predhodna osamosvojitev Idrije izpod tolminskega gospostva leta 1607 ter prenos dajatev na rudarskega upravitelja kot fevdalnega gospoda. Kot rudniški upravitelj je bil zadolžen tudi za dobavo žita rudarjem in njihovim družinam, tekom njegovega upravljanja je bila leta 1627 izvedena tudi žitna reforma. Okoliški idrijski kmetje so kot podložniki morali v okviru tlake poleg plačevanja visokih denarnih dajatev bodisi tovoriti živo srebro bodisi popravljati okoliške ceste, da je lahko Bottoni deloval v Trstu, rudarji pa so mu namesto dela v jami raje zidali mlin. Prav tako je poneverjal žitne deleže ter jih prodajal v Trstu za ceneno vino, ki ga je nato po višjih cenah nazaj prodal idrijskim rudarjem. Prav tako mu je idrijski mesar dobavljal loj za sveče, ki jih je kasneje prodal v Trstu. Leta 1623 je dobil 110 goldinarjev dodatka ter svetniški naziv. Leta 1625 je spodnjeavstrijska dvorna komora opozorila Bottonija na izredno povišanje obratovalnih stroškov, na kar se je Bottoni odzval izredno čustveno, zagrozil z odpovedjo ter dodal, da sam ima komaj kaj prihodka. Leta 1626 je celo zahteval izplačilo 20.000 goldinarjev nadomestka, dvorna komora pa mu je kasneje spregledala 1400 goldinarjev računovodskega primankljaja ter mu dvignila plačo na 800 goldinarjev, s čimer je postal eden najbolje plačanih spodnjeavstrijskih uradnikov.

Z upraviteljskega mesta je bil odstavljen po uporu podložnikov 6. junija 1627, ko ga je skupina okrog 50 podložnikov hudo pretepla ter izropala grad Gewerkenegg, kjer je Bottoni živel. Po napadu je podal odpoved in se je preselil nazaj v Trst, pri tem pa je zaradi dobrega vodenja prejel odpravnino 80 stotov živega srebra v skupni vrednosti 448.000–680.000 goldinarjev. Navkljub odstopu je do plačne reforme deloval kot svetovalec. V odgovor na napad je kranjski vicedom v Idrijo poslal kontigent 50–60 vojakov ter deželnega sodnika, ki naj bi sankcionirali upornike, vendar neuspešno, saj so odpravo lokalni vodiči nalašč zavedli po napačni poti. Skrivajoče se upornike je našla šele deželna vojska, ki so jo poslali kranjski deželni stanovi, v Idrijo pa je bila nameščena stalna straža. Bottoni je zahteval obsodbo voditeljev upora, ki so bili po zavlačevanju s strani vicedoma naposled obsojeni, vendar natančnejši podatki niso znani. Bottonijevo delo je bilo navkljub temu dobro, saj je dvignil proizvodnjo živega srebra na več kot 2000 stotov (112.000 kg) živega srebra letno, pri rudarskih poslih pa mu je pomagal tedanji rudarski sodnik Neussl. Na mestu rudniškega upravnika ga je nasledil Sebastijan Seifridt.

Za mesto upravitelja se je Bottoni potegoval tudi leta 1646, vendar ga je komora zavrnila zaradi smisla za humor ter visoke starosti ter mu namenila 75 goldinarjev letne pokojnine.

Delovanje na Tržaškem ter smrt Po odstopu z upraviteljskega mesta je v imenu Sodne komore izvajal nekatere sodne izvršitve, mdr. je leta 1629 v imenu spodnjegraških oblasti z grofi Zrinskimi poskušal izpogajati nakup pristanišča Bakar. Bottoni se je zatem neuspešno potegoval za mesto upravitelja kobilarne Lipica, v letih 1630–1632 pa je bil kastelan gradu sv. Justa v Trstu. Tekom kastelanske kariere je najprej moral poiskati primerno nastanitev za bodočega cesarja Ferdinanda III. in nadvojvodo Leopolda Tirolskega. Oktobra 1634 ga je Trst zadolžil, da od sodišča pridobi dovoljenje za izgradnjo križevega pota. Leta 1636 je bil oskrbnik Smlednika, leta 1638 pa se omenja kot poveljnik utrdbe v San Vito al Tagliamento. Z letom 1645 je postal upravnik grofije Pazin, kjer je izvajal sečnjo v tolikšnem obsegu, da je morala komora ustanoviti posebno komisijo. Zaradi zatiranja pazinskih podložnikov so se mu ti uprli in ga leta 1653 v Pičenu ubili. Navkljub pritožbam njegovega sina Lorenza Bottonija so notranjeavstrijske oblasti zavlačevale s preiskavo, zato so njegovi morilci ostali nekaznovani.

Zasebno življenje Hanibal se je že pred 1616 poročil s Salomono Cergna, hčerko Annibala C. in Taddee NN, skupaj sta imela 6 otrok. Leta 1632 se je drugič poročil s Catterino NN, s katero sta imela še dva otroka. 19. marca 1652 je napisal oporoko. Leta 1650 je živel v Zgoniku.

Viri

Kategorija:Italijanski pravniki Kategorija:Italijanski trgovci Kategorija:Rudnik Idrija Kategorija:Umorjeni plemiči