Eskvilinski zaklad je starodavni rimski srebrni zaklad, ki so ga našli leta 1793 na Eskvilinskem griču v Rimu. Zaklad velja za pomemben primer poznoantičnega srebrarstva iz 4. stoletja našega štetja, verjetno okoli leta 380 za glavne kose.Projecta; Cameron argues for about this date for the Projecta pieces, throughout; Shelton argues for "about 330–370", in Shelton (1985), 147 Od leta 1866 je v Britanskem muzeju 57 predmetov, ki predstavljajo veliko večino zaklada.British Museum Collection
Dva najpomembnejša predmeta v zakladu sta bogato okrašeni pozlačeni srebrni gravirani škatli, znani kot skrinjica Projecta in skrinjica Muse. Zaklad je bil del stvari bogate rimske družine z visokim družbenim statusom, ki jo je verjetno mogoče identificirati. Zbirka vključuje 8 krožnikov (4 okroglih in 4 pravokotne), žlebljen krožnik, vrč z napisom Pelegrina, bučko z reliefnimi prizori, amforo, 6 kompletov konjske oprijemnice, pohištvo, vključno s 4 figurami Tih, ki predstavljajo 4 glavna mesta rimskega cesarstva: Rim, Konstantinopel, Antiohija in Aleksandrija, dve roki, ki stiskata ograjo, in izbor nakita.Kent and Painter, 44; Projecta and other BM pages; see External links for how to reach these
Čeprav je bilo odkritih več velikih poznorimskih zakladov, večina izvira iz obrobja cesarstva (kot je Rimska Britanija), za zelo malo predmetov iz tega obdobja pa lahko domnevamo, da so jih izdelali srebrarji v samem Rimu, kar daje eskvilinskemu zakladu poseben pomen.Kent and Painter, 18–19, 44 quoted Ta večji zaklad je razstavljen v sobi 41 Britanskega muzeja poleg Kartaginskega zaklada in blizu britanskih najdb Mildenhallskega zaklada, zaklad iz Hoxneja, zaklada Water Newton in zaklada Corbridge Lanx. Ugotovljeno je bilo, da je večina večjih ohranjenih poznorimskih srebrnih zakladov v Britanskem muzeju.Kent and Painter, 9; at the start of his "Late-Roman silver plate: a reply to Alan Cameron" in the Journal of Roman Archaeology 6, 1993, Kenneth Painter navaja (pred odkritjem zaklada Sevso, za katerega namiguje, da bi se moral pridružiti seznamu) »5 ohranjenih večjih zakladov« poznorimskega srebra, od katerih so štirje (Esquiline, Carthage, Mildenhall in zgodnejši Chaourse) v Britanskem muzeju. Drugi je bil zaklad Kaiseraugst v Augstu v Švici PDF
Odkritje zaklada
Poleti 1793 so delavci med izkopavanji ob vznožju griča Eskvilin v Rimu, ki je bil v rimskem obdobju priljubljeno območje za hiše, naleteli na veliko zbirko srebrnih predmetov. Te predmete so našli v ruševinah rimske stavbe, ki je bila takrat v prostorih samostana San Francesco di Paola v Rimu. Prvi uradni zapis o najdbah je leto dni po njihovem odkritju napisal znani italijanski klasični arheolog in kasneje vodja Kapitolskih muzejev Ennio Quirino Visconti.Kent and Painter, 44; Projecta and other BM pages
Zaklad je prešel skozi številne roke, preden ga je končno pridobil francoski zbiratelj in nekdanji veleposlanik v Rimu, vojvoda de Blacas. Leta 1866 je bila njegova zbirka v celoti prodana Britanskemu muzeju.Kent and Painter, 44; Projecta and other BM pages Vendar pa sta v zakladu še dva druga predmeta v muzeju Petit Palais v Parizu (bogato okrašena trula ali ponev)Kent and Painter, #94 in v nacionalnem muzeju v Neaplju (vrč v obliki ženske glave).
Tihe
Štiri srebrne Tihe (ki so bile ikonične različice predsedujočega božanstva zaščitnika iz klasične grške mitologije, ki je vladalo bogastvu in blaginji mesta, njegovi usodi) so predstavljene z različnimi atributi: vojaška obleka za rimsko Tihe, rog izobilja za konstantinopelsko, snopi žita in premec ladje za aleksandrijsko Tihe ter moški plavalec, ki pooseblja reko Oront ob vznožju antiohijske Tihe.The British Museum, London, quoted by Osama Shukir Muhammed Amin, "Tyche Furniture Ornaments", 2016, Ancient.eu
Skrinja Projecta Tako imenovana skrinjica Projecta (M&ME 1866,12–29,1) je eden najbolj znanih in veličastnih primerov srebrne obrti iz pozne antike v Rimu. Delno je pozlačena, da poudari nekatere dele, in je bila izdelana s tehniko repoussé – to pomeni, da je bil ornamentiran relief dosežen s pritiskom ali potiskanjem kovinske površine. Škatla je dolga 55,9 cm, visoka 28,6 cm in široka 43,2 cm ter tehta 8,2 kg. Dno škatle ima na obeh koncih nihajna ročaja.
Pet plošč na pokrovu škatle predstavlja tri mitološke prizore, dvojni portret in prizor kopanja. Na zgornji plošči pokrova sta dopoldanski figuri moškega in ženske v vencu, ki ga držijo stoječi eroti (ali putti v sodobnem jeziku), in napis: SECVNDE ET PROIECTA VIVATIS IN CHRI[STO] ('Secundus in Projecta, živita v Kristusu').Kent and Painter, #88; Projecta Oblačila obeh figur očitno ustrezajo premožnemu paru iz pozne antike. Ženska nosi tuniko z dolgimi rokavi in veliko ogrlico. V rokah drži zvitek papirusa. Moški je oblečen v tuniko z dolgimi rokavi, ki jo nosi pod klamidijo.
Štiri plošče same škatle prikazujejo prizore kopanja in oblačenja, ki predstavljajo priprave na veliko rimsko poroko. Ti so postavljeni med stebre, ki jih povezujejo izmenjujoči se loki in brezdvorni pedimenti, vse pod frizom z vijugastimi trtami. V enem prizoru je Projecta prikazana sedeča na bogato okrašenem stolu, ki drži okrašeno škatlo, podobno obliki kot skrinjica Muze. Pod kolobijem oz. tuniko s kratkimi rokavi. Manjši napis na sprednjem robu pokrova navaja težo kot XXII-III, kar pomeni [Pondo] XXII,III [Unciae],S[emuncia] ali 'Dvaindvajset funtov, tri in pol unče' v rimskih enotah.Projecta, catalogue database
Skrinja je potovala v tujino na več mednarodnih razstav: v New Yorku leta 1977–1978, v Riminiju leta 1996, v New Delhiju leta 1997, v Mumbaju leta 1998, v Trierju leta 2007, v Parizu leta 2009 in nazadnje v Chicagu leta 2012–13.
Skrinja Muz
Še en bogato okrašen predmet v zakladu je skrinjica Muz (M&ME 1866,12–29,2), ki je kupolasta srebrna skrinjica, obešena na treh verigah. Visoka je 25,4 cm in široka 33 cm. Zunanjost skrinjice je okrašena z reliefnimi ploščami, ki prikazujejo osem od devetih muz, ki se izmenjujejo z dekorativnimi motivi. V notranjosti skrinjice so našli komplet petih srebrnih steklenic s pokrovom oziroma »štiri enake srebrne posode in eno srebrno bučko« v sredini.Muse Casket in collection database Verjetno so bile namenjene shranjevanju dišečih olj za toaletne potrebščine. Navidezno enako skrinjico nosi služkinja na zadnji strani skrinjice Projecta, kar kaže na to, da sta bili obe naročeni za isto poroko.
Ta krsta je tudi veliko potovala, razstavljena je bila v New Yorku leta 1977–1978, Rimu leta 2000, Milanu leta 2003, Parizu leta 2009 in nazadnje v Chicagu leta 2012–13.
Projecta in Turcii Britanski muzej sledi Kathleen J. Shelton pri datiranju celotnega zaklada v obdobje 330–370; Shelton daje prednost obdobju približno 20 do 25 let znotraj tega razpona, pri čemer glavni predmeti izvirajo iz iste delavnice in verjetno iz več kot ene generacije znotraj družine."Muse"; Shelton, 147–148. The British Museum website in January 2014 follows the "Damasus" dating of "about 380" for the Projecta Casket, but Shelton's "330–370" for the Muse Casket and other items.
Trenutne raziskave kažejo, da so bili skrinjica Projecta in nekateri drugi predmeti v zakladu (vendar verjetno ne vsi) poročno darilo mladoporočencema Projecti in Secundusu. Projecta je bila povezana z epitafom za žensko s tem imenom, ki je umrla leta 383, malo pred svojim 17. rojstnim dnem, ki ga je napisal papež Damaz I. (vladal 366–84) in je bil nekoč razstavljen v cerkvi San Martino ai Monti, blizu kraja, kjer je bila najdba najdena. Čeprav je dolg le devet vrstic in ga je Alan Cameron opisal kot »tipično hromega in mrzlega« (za skladbo Damazusa) ter »tkivo oznak in klišejev, ki so majavo nanizani skupaj in komaj stisnjeni v meter«, ustvarja epitaf številne uganke in je sprožil veliko znanstvenih razprav.Cameron, 136–139 being his contribution; 136 and 137 are quoted in turn; Shelton, 148–150 disagrees with him Epitaf se glasi:
QVID LOQVAR AVT SILEAM PROHIBET DOLOR IPSE FATERI | HIC TVMVLVS LACRIMAS RETINET COGNOSCE PARENTVM | PROIECTAE FVERAT PRIMO QVAE IVNCTA MARITO | PVLCRA DECORE SVO SOLO CONTENTA PVDORE | HEV DILECTA SATIS MISERAE GENITRICIS AMORE | ACCIPE QVID MVLTIS THALAMI POST FOEDERA PRIMA | EREPTA EX OCVLIS FLORI GENITORIS ABIIT | AETHERIAM CVPIENS COELI CONSCENDERE LVCEM | HAEC DAMASVS PRAESTAT CVNCTIS SOLACIA FLETVS | VIXIT ANN·XVI·M·IX·DIES·XXV·DEP·III·KAL·IAN·FL·MEROBAVDE·ET·FL·SATVRNIN·CONSS.From Orazio Marucchi, Christian Epigraphy; An Elementary Treatise, with a Collection of Ancient Christian Inscriptions Mainly of Roman Origin (1912) p. 407
Prevod PROIECTAE FVERAT PRIMO QVAE IVNCTA MARITO kot 'Projecta, ki je bila Primova žena' je še vedno predmet vročih razprav; primus, ki pomeni 'prvi', je bilo rimsko moško ime, vendar obstajajo tudi druge možnosti, da je imela Projecta 'prvega' moža ali da je bil njen neimenovani mož primus ali 'prvi' v komplementarnem pomenu 'vrhov'. Alan Cameron, ki podpira idejo, da je Projekta na epitafu žena L. Turcija Secundusa in lastnica krste, vidi primo kot besedno igro Damasa – »drugi« je bil pravzaprav po kakovosti »prvi«; pravi, da bi bilo to značilno za Damasov slog. Kathleen Shelton se ne strinja, saj ne vidi povezave med dvema različnima ženskama z imenom Projekta, eno na epitafu in drugo na krsti, in podpira »Primus« kot ime moža v epitafu.Njuna dva članka, na katera se sklicujeta tukaj, podrobno obravnavata ta vprašanja in medsebojne argumente.
Epitaf za Projekto navaja ime njenega očeta kot Florus, ki je bil morda pomemben in pobožen iberski uradnik s tem imenom, ki je bil blizu Teodoziju I. (samemu Ibercu) in je bil v tem obdobju imenovan za pomembne položaje. Bil je del skupine iberskih kristjanov blizu cesarja, ki so bili na videz najbolj sorodni, med katerimi je bil tudi papež Damaz.Cameron, 142–143 Florus je morda lik s tem imenom, upodobljen z Damazom ter Simonom in Petrom v zlati stekleni skodelici v Vatikanskih muzejih in v drugi s Simonom (Simon se pojavi v še enem kozarcu z Damazom), kar nakazuje na »krog prijateljev ali vsaj sodelavcev«.Grig, 210–211
Na dveh kosih srebrne plošče, pravokotni in okrogli, je bil vgraviran monogram, ki je bil preveden kot Projecta Turci. Na podlagi teh dokazov nekateri znanstveniki domnevajo, da je bila Projecta poročena z L. Turciusom Secundusom, in glede na njeno starost je to moralo biti nedolgo pred letom 383. Vendar se zdi, da se vsi monogrami ne nanašajo na ta par in možno je, da je zaklad predstavljal družinsko srebro, ki se je nabiralo v več kot eni generaciji. Vrč v zakladu je vgraviran z ženskim imenom Pelegrina, vendar njena identiteta ni bila predmet enakih ugibanj, saj ni drugih dokazov. Okvirno je bil predlagan še en par, Turcius in Pelegrina, čeprav ni jasno, kako bi se njuni datumi nanašali na Projecto in Secundus.Cameron, 135–136; Shelton (1985), 147–148
Medtem ko je bila Projecta očitno kristjanka, je bil njen mož, če je bil L. Turcius Secundus, član ugledne družine, od katerih so mnogi ostali pogani do konca stoletja.Projecta; Cameron, 142–144; Shelton, 152 Slonokoščeni diptih Symmachi-Nicomachi iz istega obdobja in okolja v Rimu prikazuje pogansko ikonografijo; približno 70 let po Konstantinovi spreobrnitvi je stara vera še vedno imela podpornike v rimski eliti. Štiri Tihe iz glavnih mest cesarstva kažejo, da so bili narejene za mesta visokih uradnikov na stolu ali nosilnici; člani Turcijev so imeli več takšnih položajev. Cameron trdi, da je čelada iz Konstantinopla oblika, ki je ni bilo mogoče najti na figurah Tih iz tega mesta pred letom 380, ko je bil Konstantinopel nenadoma povzdignjen na drugo mesto takoj za Rimom, nad starejše, kot je Aleksandrija.Cameron, 140–141; disputed by Shelton, 152
Domneva se, da je bil zaklad zakopan v hiši Turcijev na Eskvilskem griču tik pred vizigotskim napadom Alarika I. na Rim leta 410 n. št.Kent and Painter, 44; Projecta
Krščanska/poganska ikonografija