Arktične Kordiljere so kopenska ekocona v severni Kanadi, za katero je značilna obsežna, globoko razčlenjena veriga gorovij, ki se razteza vzdolž severovzhodnega pobočja kanadskega arktičnega arhipelaga od otoka Ellesmere do najseverovzhodnejšega dela polotoka Labrador v severnem Labradorju in severnem Quebecu v Kanadi. Razprostira se čez večino vzhodne obale Nunavuta z visokimi ledeniškimi vrhovi, ki se dvigajo skozi ledena polja in nekaterimi največjimi kanadskimi ledenimi pokrovi, vključno z ledenim pokrovom Penny na Baffinovem otoku.Ice Cap The Canadian Encyclopedia Retrieved on 2008-02-10 Na vzhodu ga omejujejo Baffinov zaliv, Davisov preliv in Labradorsko morje, medtem ko njegov severni del omejuje Arktični ocean.
Geografsko območje sestavljajo province Labrador: vključno z vzhodnim Baffinom, otokom Devon, Ellesmere, otokom Bylot, gorovjem Torngat in nekaterimi deli severovzhodnega obrobja. Pokrajino zaznamujejo ogromna polarna ledena polja, alpski ledeniki, celinski fjordi in velika sosednja vodna telesa, značilna za številna podobna arktična območja na svetu. Čeprav je teren znan po svojih neizprosnih razmerah, so ljudje ohranili ustaljeno populacijo 1000 ljudi, od katerih je bilo 80 % Inuitov. Poleg tega je pokrajina 75 % prekrita z ledom ali izpostavljeno skalno podlago, z neprekinjenim permafrostom, ki traja vse leto, zaradi česar je rastlinsko in živalsko življenje nekoliko redko. Temperatura v Arktičnih Kordiljerah se giblje od 6 °C poleti do -16 °C pozimi. Rastlinstvo na tem območju večinoma ni prisotno zaradi trajnega ledu in snega.
Pregled Gorovje je večinoma v Nunavutu, vendar se razteza proti jugovzhodu do najsevernejše konice Labradorja in severovzhodnega Quebeca. Sistem je razdeljen na vrsto gorskih verig, kjer gore dosegajo višino več kot 2000 m. Najvišja je Barbeau Peak na otoku Ellesmere z 2616 m, kar je najvišja točka v vzhodni Severni Ameriki.Arctic Cordillera Ecozone Retrieved on 2008-02-10 Sistem je tudi eden od treh kanadskih gorskih sistemov, drugi so Zahodne Kordiljere Zahodne Kanade in kanadski podaljšek Apalaškega gorovja na polotok Gaspé in Atlantske province.
Arktične Kordiljere so ozka ekocona v primerjavi z drugimi kanadskimi ekoconami. It is one of fifteen ecozones identified in Canada—Northern Arctic, Southern Arctic, Taiga Cordillera, Taiga Plains, Taiga Shield, Hudson Plains, Boreal Cordillera, Boreal Plains, Boreal Shield, Prairies, Montane Cordillera, Pacific Maritime, Atlantic Maritime, and Mixedwood Plains. Večina te ekocone meji na severno Arktiko, medtem ko majhen del znotraj Labradorja meji na Tajga ščit. Medtem ko gorski sistem Arktičnih Kordiljer vključuje večino arktičnih otokov in regij, kot so otok Bathurst, otok Cornwall, otok Amund Ringnes, otok Ellef Ringnes, otok Ellesmere, Baffinov otok, otok Bylot in Labrador, ekocona Arktičnih Kordiljer zajema le otok Ellesmere, Baffinov otok, otok Axel Heiberg, otok Bylot in Labrador.
Geografija Regije Arktične Kordiljere so geografsko raznolike. Velik del otoka Ellesmere pokrivajo Arktične Kordiljere, zaradi česar je najbolj gorat v Kanadskem arktičnem arhipelagu. Velja za del otokov kraljice Elizabete, pri čemer je rt Columbia najsevernejša točka kopnega v Kanadi. Obsega površino 196.235 km2, zaradi česar je deseti največji otok na svetu in tretji največji otok v Kanadi. Prvi prebivalci otoka Ellesmere so bile majhne skupine Inuitov, ki so se na to območje privabljale zaradi lova na pearyjske karibuje, moškatno govedo in morske sesalce okoli leta 1000–2000 pr. n. št.
Otok Axel Heiberg je eden od več članov Kanadskega arktičnega arhipelaga in največji od otokov Sverdrup, s površino 43.178 km2. V preteklosti so ga naseljevali Inuiti, vendar je bil nenaseljen, ko ga je poimenoval Otto Sverdrup, ki ga je raziskal okoli leta 1900. Leta 1959 so znanstveniki z Univerze McGill raziskali ekspedicijski fjord v osrednjem delu otoka Axel Heiberg. To je privedlo do ustanovitve arktične raziskovalne postaje McGill, ki je bila leta 1960 zgrajena 8 km v notranjosti od ekspedicijskega fjorda.
Baffinov otok je največji otok v Kanadi in peti največji na svetu, s površino 507.451 km2.
Otok Devon je največji nenaseljen otok na Zemlji. S površino 55.247 km2 je drugi največji od otokov kraljice Elizabete, 27. največji na svetu in 6. največji v Kanadi. Avgusta 1924 je bila v pristanišču Dundas ustanovljena postojanka kot del vladne prisotnosti, namenjene zajezitvi kitolova in drugih dejavnosti tujcev.
Velik del otoka Bylot pokrivajo Arktične Kordiljere. Z 11.067 km2 je 71. največji otok na svetu in 17. največji v Kanadi. Čeprav na Bylotu ni stalnih naselij, Inuiti iz Pond Inleta redno potujejo tja.
Zavarovana območja
Več kot petina otoka Ellesmere je zaščitena kot narodni park Quttinirpaaq (prej narodni park otoka Ellesmere), ki vključuje sedem fjordov in različne ledenike, pa tudi jezero Hazen, največje jezero na svetu severno od arktičnega kroga. Vrh Barbeau, najvišja gora v Nunavutu z 2616 m, se nahaja v gorovju Britanskega imperija na otoku Ellesmere. Najsevernejše gorovje na svetu, gorovje Challenger, je v severozahodnem delu otoka. Severni del otoka se imenuje Grant Land.
Julija 2007 je študija ugotovila izginotje habitata za vodne ptice, nevretenčarje in alge na otoku Ellesmere. Po besedah Johna P. Smola z univerze Queen's v Kingstonu v Ontariu in Marianne S. V. Douglas z univerze Alberta v Edmontonu sta segrevanje in izhlapevanje povzročila spremembe v kemiji ribnikov in mokrišč na tem območju zaradi nizke gladine vode. Raziskovalci so ugotovili: »V 1980-ih so morali pogosto nositi škornje, da so se prebili do ribnikov, medtem ko so bila ista območja do leta 2006 dovolj suha, da so lahko gorela.«"Northern Canada Ponds Drying Up" . Environmental News Network.
Narodni park Sirmilik na severu Baffinovega otoka gosti velike populacije debelokljunih lumen (Uria lomvia), triprstih galebov (Rissa tridactyla) in velikih snežnih gosi. Park obsega tri območja: otok Bylot, Oliver Sound in polotok Borden.
Narodni park Auyuittuq, ki je na polotoku Cumberland na Baffinovem otoku, se ponaša s številnimi tereni arktične divjine, kot so fjordi, ledeniki in ledena polja. V jeziku Inuktitut – jeziku Inuitov, staroselcev Nunavuta – Auyuittuq pomeni »dežela, ki se nikoli ne stopi«. Čeprav je bil Auyuittuq leta 1976 ustanovljen kot rezervat, je bil leta 2000 nadgrajen v polnopravni narodni park. Med znanimi vrhovi v parku sta gora Asgard in gora Thor z 1250 m visoko in 105° strmino pečine.
Narodni park Torngat Mountains, ki je na polotoku Labrador, pokriva velik del južnega konca Arktičnih Kordiljer. Varuje številne vrste arktičnih divjih živali, kot so karibu, severni medved, sokol selec in planinski orel. Park je bil ustanovljen 22. januarja 2005, in je postal prvi narodni park, ustanovljen v Labradorju.
Ledeniki in ledene kape
Sušnejši severni del Arktičnih Kordiljer je večinoma prekrit z ledenimi kapami, medtem ko so ledeniki pogostejši na bolj vlažnem južnem koncu. Veliki deli otoka Ellesmere so prekriti z ledeniki in ledom, z ledenim poljem Manson in Sydkap na jugu; ledenim poljem Prince of Wales in ledeno kapo Agassiz vzdolž osrednje-vzhodne strani otoka; in znatno ledeno odejo na severnem delu otoka Ellesmere. Severozahodno obalo otoka Ellesmere je do 20. stoletja prekrivala ogromna, 500 km dolga ledena polica. Ledena polica Ellesmere se je v 20. stoletju zaradi globalnega segrevanja zmanjšala za 90 odstotkov, tako da so ostale ločene ledene police Alfred Ernest, Ayles, Milne, Ward Hunt in Markham."Arctic Ice Shelf Broke Off Canadian Island" New York Times 30 December 2006 Raziskava kanadskih ledenih polic iz leta 1986 je pokazala, da se je med letoma 1959 in 1974 z ledenih polic Milne in Ayles odlomilo 48 km², od tega 3,3 km³ ledu.Martin O. Jeffries. Ice Island Calvings and Ice Shelf Changes, Milne Ice Shelf and Ayles Ice Shelf, Ellesmere Island, N.W.T. . Arctic 39 (1) (March 1986) Ledena polica Ward Hunt, največji preostali del debelega (več kot 10 m) kopenskega morskega ledu vzdolž severne obale otoka Ellesmere, je v obdobju 1961–1962 med obsežnim odlomkom izgubila 600 km ledu. Med letoma 1967 in 1999 se je njena debelina dodatno zmanjšala za 27 % (13 m).Vincent, W.F., J.A.E. Gibson, M.O. Jeffries. Ice-shelf collapse, climate change, and habitat loss in the Canadian high Arctic . Polar Record 37 (201): 133-142 (2001) Razpad ledenih polic Ellesmere se je nadaljeval tudi v 21. stoletju: ledena polica Ward je poleti 2002 doživela velik razpad; ledena polica Ayles se je 13. avgusta 2005 v celoti odlomila – največji odlom ledene police v 25 letih, ki bi lahko predstavljal grožnjo naftni industriji v Beaufortovem morju (kos meri 66 km²).
Ledena kapa Barnes je v osrednjem delu otoka Baffin in se umika vsaj od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je geografski oddelek takratnega Ministrstva za rudarstvo in tehnične raziskave na območje poslal tričlansko raziskovalno ekipo, da bi izmerila izostatični odboj in značilnosti prečne doline reke Isortoq.
Hidrologija Skoraj 75 % kopnega v tej ekoregiji je izpostavljene kamninske podlage ali ledu. Večina vode je ujeta v zamrznjenem ledu in snegu, zato je v tej regiji zelo malo imenovanih rek ali drugih vodnih teles. Letna količina padavin je približno 200 mm, ki običajno padejo v obliki snega ali ledu. Pokrajino prevladujejo ogromne ledene kape, ki ustvarjajo velike ledenike, ki se potiskajo po strmih fjordih v morje. Ko temperatura dlje časa naraste nad ledišče, nastane majhna količina odtoka, ki je običajno manj kot 200 mm letno.
Geologija
Severni del Arktičnih Kordiljer se je dvignil med inuitijsko orogenezo, ko se je Severnoameriška plošča sredi mezozoika premaknila proti severu. Vsebuje magmatske in metamorfne kamnine, večinoma pa je sestavljen iz sedimentnih kamnin. Gore na otoku Axel Heiberg so sestavljene predvsem iz dolgih grebenov nagubanih plasti iz srednjega mezozoika in paleozoika z manjšimi magmatskimi vdori.
Arktične Kordiljere so mlajše od Apalačev, zato erozija ni imela časa, da bi jih zreducirala na zaobljene hribe. Gore so tudi nerodovitne, ker drevesa ne morejo preživeti izjemno nizkih zimskih temperatur niti rasti v kratkih poletjih. Obsežna območja so prekrita s trajnim ledom in snegom. Arktične Kordiljere so po sestavi podobne Apalačem in vsebujejo podobne vrste mineralov. Vendar pa mineralni viri niso bili v veliki meri izkoriščeni, ker je zaradi oddaljene lege regije razvoj predrag, saj obstajajo cenejše alternative južneje.
Gore na jugovzhodnem otoku Ellesmere so sestavljene predvsem iz granitnega gnajsa, magmatskih, nediferenciranih intruzivnih in vulkanskih kamnin. Zanje je značilna visoka erodiranost, z izrazitimi globokimi navpičnimi razpokami in ozkimi robovi.
Arktične Kordiljere tvorijo vzhodni rob Kanadskega ščita, ki pokriva velik del kanadske pokrajine. Predkambrijska kamnina je glavna sestavina kamninske podlage.
V Arktičnih Kordiljerah prevladujejo obsežne gorske verige, ki se raztezajo na tisoče kilometrov in jih človek praktično ni dotaknil. Južne gore so višje, sestavljene iz granitnega gnajsa in magmatskih vulkanskih kamnin. Za te gore je značilna visoka erodiranost z zelo strmimi in nazobčanimi pečinami z ozkimi robovi. Najvišji vrh v gorovju Arktičnih Kordiljer je vrh Barbeau – visok skoraj 3000 m. Na splošno je gorovje Arktičnih Kordiljer (po sestavi in starosti) najbolj podobno Apalaškemu gorovju v Združenih državah Amerike. Ker pa so Apalači nekoliko starejši, so njihove pečine erodirane in manj nazobčane kot tiste v Arktičnih Kordiljerah. V tej ekoregiji je tudi zelo malo izpostavljene zemlje. Le na izjemno zaščitenih mestih – kot so jame – je prisotna površinska zemlja. Preostala zemlja je skrita pod globokim snegom in ledom ter se nenehno ohranja v stanju permafrosta.
Vulkanizem