Severozahodni prehod (NWP) je morska pot med Atlantskim in Tihim oceanom skozi Arktični ocean, blizu severne obale Severne Amerike po vodnih poteh skozi Kanadsko arktično otočje. Vzhodna pot vzdolž arktičnih obal Norveške in Sibirije se zato imenuje Severovzhodni prehod (NEP). Različni otoki arhipelaga so med seboj in od celinske Kanade ločeni z vrsto arktičnih vodnih poti, ki so skupaj znane kot Severozahodni prehodi ali Kanadske notranje vode.
Stoletja so evropski raziskovalci, začenši s Krištofom Kolumbom leta 1492, iskali plovno pot kot možno trgovsko pot v Azijo, vendar so jih blokirale Severna, Srednja in Južna Amerika, led ali razburkane vode (npr. Ognjena zemlja). Severno pot, ki jo je zavezal led, je leta 1850 odkril irski raziskovalec Robert McClure, čigar odprava je pot dokončala z vleko sani. Škot John Rae je leta 1854 raziskal južnejše območje, skozi katerega je Norvežan Roald Amundsen v letih 1903–1906 opravil prvo popolno plovbo v celoti z ladjo. Do leta 2009 je arktični ledeni pokrov večino leta preprečeval redno pomorsko plovbo. Zmanjševanje arktičnega morskega ledu, ki je povezano predvsem s podnebnimi spremembami, je plovne poti naredilo bolj plovne za plovbo po ledu.
Sporni zahtevki po suverenosti nad vodami lahko otežijo prihodnji ladijski promet skozi regijo: kanadska vlada vztraja, da so severozahodni prehodi del kanadskih notranjih voda, Združene države Amerike pa trdijo, da gre za mednarodno ožino in tranzitni prehod, ki omogoča prost in neoviran prehod. Če so deli vzhodnega konca prehoda globoki komaj 15 metrov, kot trdi vodja kanadskega rudarskega podjetja, je izvedljivost poti kot evroazijske ladijske poti zmanjšana. Leta 2016 je kitajska ladijska družba COSCO izrazila željo po rednih potovanjih tovornih ladij z uporabo prehoda do vzhodnih Združenih držav Amerike in Evrope, potem ko je septembra 2013 ladja Nordic Orion uspešno plula s 73.500 tonami nosilnosti. Polno natovorjena ladja Nordic Orion je bila pregloboko v vodi, da bi plula skozi Panamski prekop.
Poti
Severozahodni prehod ima tri dele:
Vzhodno Vzhodno od Baffinovega otoka: Baffin Bay med Grenlandijo in otokom Baffin do Lancaster Sounda na severnem koncu Baffinovega otoka ali Zahodno od Baffinovega otoka (nepraktično): skozi Hudsonov preliv južno od Baffinovega otoka, severno skozi Foxe Basin, zahodno skozi Furyjevo in Hecla ožino, severno do Lancaster Sounda skozi Boothijski zaliv in zaliv Prince Regent. Ožina Fury in Hecla je običajno zaprta z ledom. Središče: Kanadsko arktično otočje Sever: od Lancaster Sounda proti zahodu skozi Parryjev kanal do ožine Prince of Wales na severozahodni strani Viktorijinega otoka. Ožina McClure na severozahodu je polna ledu; jugozahodno skozi preliv Prince of Wales med Viktorijinim otokom in Banksovovim otokom je morda prehodna, ali južno: iz Lancaster Sounda proti zahodu mimo zaliva Prince Regent (v bistvu slepa ulica, vendar je mogoče izstopiti proti zahodu skozi ožino Bellot), mimo otoka Somerset, južno skozi Peel Sound med otokom Somerset in otokom Prince of Wales, bodisi jugozahodno skozi Viktorijin preliv (zadušeno z ledom) bodisi neposredno proti jugu vzdolž obale skozi preliv Rae in preliv Jamesa Rossa ter zahodno skozi Simpsonov preliv južno od otoka King William (plitvo) v zaliv Queen Maud, nato zahodno vzdolž celinske obale južno od Viktorijinega otoka. Zahodno: ker ni večjih otokov, sledite obali do Beringovega preliva.
Velikokrat so poskušali najti izhod s slano vodo zahodno od Hudsonovega zaliva, vendar je ožina Fury in Hecla na skrajnem severu blokirana z ledom. Vzhodni vhod in glavna os severozahodnega prehoda, Parryjev kanal, je bil odkrit leta 1819. Pristop z zahoda skozi Beringov preliv je nepraktičen zaradi potrebe po plovbi okoli ledu v bližini rta Barrow. Vzhodno od Point Barrowa je obala poleti precej čista. To območje je bilo v letih 1821–1839 po delih kartirano s kopnega. Tako ostane velik pravokotnik severno od obale, južno od Parryjevega kanala in zahodno od otoka Baffin. To območje je bilo večinoma kartirano v letih 1848–1854 z ladjami, ki so iskale Franklinovo izgubljeno odpravo. Prvi prehod je opravil Roald Amundsen v letih 1903–1906. Uporabil je majhno ladjo in se držal obale.
Pregled Zgodnje odprave
Pred malo ledeno dobo (od poznega srednjega veka do 19. stoletja) so norveški Vikingi pluli proti severu in zahodu vse do otokov Ellesmere, Skraeling in Ruin, da bi se odpravili na lov in trgovali z Inuiti in ljudmi kulture Dorset, ki so naseljevali to regijo. Med koncem 15. in 20. stoletjem so kolonialne sile iz Evrope poslale raziskovalce, da bi odkrili komercialno morsko pot proti severu in zahodu okoli Severne Amerike. Severozahodna pot je predstavljala novo pot do uveljavljenih trgovskih držav Azije.
Anglija je hipotetično severno pot poimenovala Severozahodna pot. Želja po vzpostavitvi takšne poti je motivirala velik del evropskega raziskovanja obeh obal Severne Amerike, znanih tudi kot Novi svet. Ko je postalo očitno, da ni poti skozi osrčje celine, se je pozornost usmerila na možnost prehoda skozi severne vode. Primanjkovalo je znanstvenega znanja o razmerah; nekateri so na primer verjeli, da morska voda ne more zmrzniti. (Še sredi 18. stoletja je kapitan James Cook poročal, da so antarktične ledene gore prinesle sladko vodo, kar je hipotezo očitno potrdilo.) Raziskovalci so menili, da mora obstajati odprto polarno morje blizu severnega tečaja. Prepričanje, da pot vodi na skrajni sever, je vztrajalo več stoletij in je privedlo do številnih odprav v Arktiko. Številne so se končale s katastrofo, vključno s tisto sira Johna Franklina leta 1845. Med iskanjem McClurejeve arktične odprave je leta 1850 odkrila Severozahodni prehod.
Leta 1906 je norveški raziskovalec Roald Amundsen prvi opravil prehod izključno z ladjo, od Grenlandije do Aljaske z ladjo Gjøa. Od takrat je pot opravilo več utrjenih ladij.
Od vzhoda proti zahodu, smeri večine zgodnjih poskusov raziskovanja, so odprave vstopile v prehod iz Atlantskega oceana preko Davisovega preliva in skozi Baffinov zaliv, ki sta oba v Kanadi. Skozi Kanadsko arktično otočje je bilo ubranih pet do sedem poti, preko preliva McClure, preliva Dease in preliva Prince of Wales, vendar niso vse primerne za večje ladje. Od tam so ladje plule proti zahodu skozi Beaufortovo in Čukotsko morje, nato pa proti jugu skozi Beringov preliv (ki ločuje Rusijo in Aljasko) v Tihi ocean.
Potencial kot ladijska pot
V 21. stoletju so velike spremembe ledene odeje zaradi podnebnih sprememb sprožile ugibanja, da bi prehod lahko postal dovolj čist, da bi omogočil varno komercialno ladijski promet vsaj del leta. 21. avgusta 2007 je bil Severozahodni prehod odprt za ladje brez potrebe po ledolomilcu. Po besedah Nalana Koca iz Norveškega polarnega inštituta je bil to prvič, da je bil prehod prost, odkar so leta 1972 začeli voditi evidence. Severozahodni prehod se je ponovno odprl 25. avgusta 2008. Običajno se poroča, da bo odtajanje oceanov odprlo Severozahodni prehod (in Severno morsko pot) za različne vrste ladij, kar bo omogočilo plovbo okoli arktične ledene kape in morda skrajšalo na tisoče kilometrov ladijskih poti. Profesor Mark Serreze, specialist za morski led v ameriškem Nacionalnem centru za podatke o snegu in ledu (NSIDC), je opozoril, da so satelitski posnetki Nase pokazali, da je Arktika vstopila v 'spiralo smrti', ki jo povzročajo podnebne spremembe, in dejal: »Prehodi so odprti. To je zgodovinski dogodek. To bomo videli vedno pogosteje, ko bodo minila leta«.
Vendar pa bodo nekateri debeli deli ledu v kratkem času še vedno težko stopljivi. Driftanje in vztrajanje velikih kosov ledu, zlasti spomladi, je lahko problematično, saj lahko zamašijo celotne ožine ali resno poškodujejo trup ladje. Tovorne poti so zato lahko počasne in negotove, odvisno od prevladujočih razmer in sposobnosti njihovega napovedovanja. Ker velik del kontejnerskega prometa poteka v načinu »just-in-time« (ki ne prenaša zamud) in zaradi relativne izoliranosti prehoda (kar ladjarjem preprečuje optimizacijo poslovanja z združevanjem več postankov na istem itinerarju), strokovnjaki iz industrije vsaj zaenkrat ne vidijo Severozahodnega prehoda in drugih arktičnih poti kot obetavnih ladijskih poti. Negotovost, povezana s fizično škodo na ladjah, naj bi se odrazila tudi v višjih zavarovalnih premijah, zlasti zaradi tehničnih izzivov, ki jih predstavlja arktična plovba (od leta 2014 je bilo le 12 odstotkov kanadskih arktičnih voda kartiranih po sodobnih standardih).
Skupina Beluga iz Bremena v Nemčiji je leta 2009 poslala prva zahodna trgovska plovila skozi Severno morsko pot (Severovzhodni prehod). Kanadski premier Stephen Harper je napovedal, da bi se morale »ladje, ki vstopajo v Severozahodni prehod, najprej javiti njegovi vladi«.
Prva komercialna tovorna ladja, ki je plula skozi Severozahodni prehod, je bila SS Manhattan avgusta 1969. SS Manhattan, z nosilnostjo 115.000 ton, je bila največja komercialna ladja, ki je kdaj plula skozi Severozahodni prehod.
Največja potniška ladja, ki je plula skozi Severozahodni prehod, je bila križarka Crystal Serenity z bruto tonažo 69.000. Ladja je od 10. avgusta 2016 plula iz Vancouvra v New York s 1500 potniki in posadko, kar je trajalo 28 dni.
Leta 2018 sta bili dve tovorni ladji, ki sta zapustili pristanišče Baffinland v zalivu Milne na severni obali otoka Baffin, namenjeni v pristanišča v Aziji. Ti tovorni ladji nista pluli proti zahodu skozi preostanek Severozahodnega prehoda; pluli sta proti vzhodu, obkrožili konico Grenlandije in prečkali rusko Severno morsko pot.
Strokovnjaki napovedujejo, da bo prehod do konca 21. stoletja lahko prevozen štiri mesece v letu.
Obseg Mednarodna hidrografska organizacija opredeljuje meje severozahodnih prehodov na naslednji način:
Na zahodu. Vzhodna meja Beaufortovega morja od Lands Enda skozi jugozahodno obalo otoka Prince Patrick do Griffiths Pointa, od tod črta do rta Prince Alfred, severozahodnega konca Banksovega otoka, skozi njegovo zahodno obalo do rta Kellet, jugozahodne točke, in od tod črta do rta Bathurst na celini ().
Na severozahodu. Arktični ocean med Lands Endom, otokom Prince Patrick, in rtom Columbia, otokom Ellesmere.
Na severovzhodu. Obala otoka Ellesmere med centralno Columbijo in centralno Sheridanom, severna meja Baffinovega zaliva.
Na vzhodu. Vzhodna obala otoka Ellesmere med otokom C. Sheridan in rtom Norton Shaw (), od tam čez do Phillips Pointa (otok Coburg) skozi ta otok do polotoka Marina () in čez do rta Fitz Roy (otok Devon) po vzhodni obali do rta Sherard (rt Osborn) () in čez do rta Liverpool, otok Bylot (); po vzhodni obali tega otoka do rta Graham Moore, njegove jugovzhodne točke, in od tam čez do rta Macculloch () in po vzhodni obali Baffinovega otoka do East Bluff, njegovega jugovzhodnega konca, in od tam vzhodna meja Hudsonovega preliva.
Na jugu: celinska obala Hudsonovega preliva; severne meje Hudsonovega zaliva; celinska obala od Beach Pointa do Cape Bathursta.
Redčenje ledene odeje in Severozahodni prehod
Poleti 2000 sta dve kanadski ladji izkoristili redčenje poletnega ledu na Arktičnem oceanu za prečkanje. Domneva se, da bodo podnebne spremembe verjetno odprle prehod za daljša obdobja, zaradi česar bi bil potencialno privlačen kot glavna ladijska pot. Vendar pa bi prehod skozi Arktični ocean zahteval znatne naložbe v spremljevalna plovila in pristanišča za vkrcanje ter bi ostal sezonski. Zato pot ni postala izvedljiva alternativa Panamskemu prekopu.