Harold I., splošno znan kot Harold Zajčja noga (angleško Harold Harefoot), je bil od leta 1037 do 1040 angleški kralj, * okoli 1016, † 17. marec 1040.
Njegov vzdevek "Harefoot" (Zajčja noga) je prvič zabeležen kot "Harefoh" ali "Harefah" v 12. stoletju v zgodovini opatije Ely in je po mnenju nekaterih poznosrednjeveških kronistov pomenil, da je bil hiter hodec (ali tekač).
Harold, sin Knuta Velikega in Elfgifu Northamptonske, je bil po očetovi smrti leta 1035 izvoljen za regenta Anglije. Sprva je vladal Angliji namesto svojega brata Hartaknuta, ki je bil zaradi upora na Norveškem. Tam je s prestola izrinil njunega brata Svena in obtičal na Danskem. Harold je želel biti kronan za kralja že leta 1035, vendar je canterburyjski nadškof Etelnort kronanje zavrnil. S podporo plemstva je bil leta 1037 končno uradno razglašen za kralja. Istega leta sta se Haroldova polbrata Edvard in Elfred vrnila v Anglijo s manjšo vojsko. Elfreda je grof Godwin ujel in ga izročil Haroldu zvestim možem, ki so ga na poti v Ely oslepili. Kmalu zatem je zaradi ran umrl.
Harold I. je umrl leta 1040, potem ko je vladal le pet let. Njegov polbrat Hartaknut se je kmalu po njegovi smrti vrnil v Anglijo in mirno prevzel kraljestvo. Harolda so prvotno pokopali v Westminsterju, potem pa so na Hartaknutov ukaz truplo zvlekli v močvirje ob reki Temzi. Truplo naj bi našel nek ribič, nakar so ga ponovno pokopali na danskem pokopališču v Londonu.
Očetovstvo Anglosaška kronika poroča, da je Harold trdil, da je sin Knuta Velikega in Elfgifu Northamptonske, "čeprav to ni bilo res". Florence Worcestrska (12. stoletje) je to podrobneje razložila. Trdila je, da si je Elfgifu želela imeti sina s kraljem, a ji to ni uspelo, zato je na skrivaj posvojila novorojenca neznanih staršev in se pretvarjala, da sta njena otroka. Harold naj bi bil sin čevljarja, njegov brat Sven Knutsson pa nezakonski sin duhovnika. Knuta je prevarala, da je oba otroka priznal za svoja. Harriet O'Brien, avtorica iz 21. stoletja, v to dvomi in sumi, da se je zgodba začela kot priljubljen mit ali namerno obrekovanje, ki ga je verjetno zrežirala Ema Normandijska, druga Knutova žena in Elfgifujina tekmica.
Hartaknutovo vladanje right|thumb|250px|Angleški kralj Knut Veliki in njegova sinova Harold Zajčja noga in Hartaknut
Po Knutovi smrti 12. novembra 1035 je bil Haroldov mlajši polbrat Hartaknut, sin Knuta in njegove kraljice Eme Normandijske, legitimni dedič tako danskega kot angleškega prestola. Ker Hartaknut zaradi invazije norveškega kralja Magnusa I. in švedskega kralja Anunda Jakoba na Dansko ni mogel odpotovati na kronanje v Anglijo, so se angleški magnati nagibali k ideji, da bi Harolda Zajčja noga zaradi Hartaknutove odsotnosti začasno postavili za regenta ali sokralja. Harold je bil kljub nasprotovanju wesseškega grofa Godwina in kraljice sčasoma kronan za kralja. Anglosaška kronika omenja nekaj sporov, povezanih s Haroldovim kronanjem. Različici E in F ga omenjata kot regenta, druge pa kot sovladarja.
Ian Howard poudarja, da so Knuta preživeli trije sinovi: Sven, Harold in Hartaknut. V Encomiumu Emmae Reginae sta kot Knutova sinova opisana tudi Edvard Spovednik in Alfred Eteling, vendar sta bila pastorka. Harold je imel upravičeno pravico do regentstva, ker je bil leta 1035 edini od petih bratov, ki je bil prisoten v Angliji. Hartaknut je vladal na Danskem, Sven pa se mu je po odstavitvi z norveškega prestola pridružil. Edvard in Elfred sta bila v Normandiji. Harold je lahko vladal v imenu svojih odsotnih bratov, Ema pa je z njim tekmovala za regentstvo.
thumb|200px|Srebrni peni Harolda I.
Anglosaška kronika ignorira obstoj Svena in njegovo zahtevo po prestolu, kar Howard smatra za dokaz, da so vnosi v Kroniki nezanesljivi in ne dajejo popolne slike. Heimskringla Snorrija Sturlusona trdi, da sta se Sven in Hartaknut dogovorila o delitvi kraljestva. V sporazum naj bi bila vključena Danska in (verjetno) Anglija. Snorri navaja starejše vire na to temo, ki bi lahko vsebovali dragocene podrobnosti.
Vladavina Vzpon na prestol 200px|thumb|Vikinški runski kamen Sm 42 v Smålandu, Švedska, omenja "Haralds kunungs", verjetno kralja Harolda
Harold si je očitno želel kronanja že leta 1035. Glede na Encomium Emmae Reginae je canterburyjski nadškof Etelnot njegovo kronanje zavrnil, kar je bilo zakonska zahteva za legitimnost kralja. Etelnot naj bi položil žezlo in krono na oltar, verjetno canterburyjske stolnice, in Haroldu ponudil, da ga bo posvetil brez kraljevih regalij, kar bi pomenilo prazno čast. Škof je prepovedal odstranitev regalij z oltarja in prepovedal vsem drugim škofom, da bi ga kronali. Pripoved v nadaljevanju opisuje, da Haroldu ni uspelo prepričati Etelnota, da bi si premislil. Podkupnine in grožnje so se očitno izkazale za neučinkovite. Obupani Harold naj bi v znak protesta zavrnil krščanstvo. V času do uradnega kronanja se ni udeleževal cerkvenih obredov in se ukvarjal z lovom in drugimi nepomembnimi zadevami.
Encomium dogodka, o katerem poročajo Anglosaška kronika in drugi viri, ne omenja. Harold je bil potrjen za monarha na witanagemotu v Oxfordu. Njegov glavni podpornik na zasednaju je bil mercijski grof Leofrik, medtem ko je opozicijo zastopal wesseški grof Godwin. Obstajajo dokazi, da je Elfgifu Northamptonska poskušala s podkupninami doseči, da bi bil za kralja izvojen njen sin. Leta 1036 se je Hartaknutova polsestra Gunhilda Danska poročila z nemškim kraljem Henrikom III. Ob tej priložnosti je duhovnik Immo, ki je služil na dvoru Svetega rimskega cesarstva, napisal pismo wormškemu škofu Azehu, ki je vsebovalo informacije o razmerah v Angliji. Pismo omenja, da je Elfgifu s prošnjami in podkupninami pridobiva podporo vodilnih aristokratov ter dosegla njihovo prisego zvestobe njej in Haroldu.
Angleško kraljestvo je bilo sprva razdeljeno med polbrata. Harold je vladal območjem severno od Temze in ga je podpiralo lokalno plemstvo. Južno plemstvo pod Godwinom in Emo je še naprej vladalo v imenu odsotnega Hartaknuta. Anglosaška kronika poroča, da so Godwin in vodilni možje Wessexa nasprotovali Haroldovi vladavini "... dokler so le mogli, vendar niso mogli storiti ničesar proti njej". Ker je bil sever na Haroldovi strani, se je Ema v skladu z dogovorom, katerega del je bil tudi Godwin, skupaj s Hartaknutovimi dvorjani preselila v Winchester.
Takšne razmere niso mogle trajati dolgo in Godwin je sčasoma zamenjal stran. Viljem Malmesburyjski trdi, da je bil Godwin od Harolda premagan "po moči in številu". Leta 1037 je Ema Normandijska pobegnila v Brugge v Flandriji in Harold "je bil povsod izbran za kralja". Podrobnosti dogodkov so nejasne. Poročilo Anglosaške kronike, različica E, skače od Harolda kot zgolj regenta do Harolda kot edinega kralja. Različici C in D obeh obdobij sploh ne razlikujeta. Ian Howard teoretizira, da bi Haroldov položaj kahko okrepila smrt brata Svena, s katero je iz drugega preživelega Knutovega sina postal najstarejši. Hartaknut je bil še vedno odsoten in ni mogel uveljavljati svojih zahtev po prestolu.
Haroldova vladavina je nekoliko neznana. Zgodovinar Frank Stenton o tem meni, da je bila del ali celo njegovo vladavino prava vladarica Anglije verjetno njegova mati Elfgifu. Kelly DeVries poudarja, da je bilo v visokem srednjem veku kraljevo nasledstvo v severni Evropi pogojeno z vojaško močjo. Najstarejši sin kralja je lahko imel višjo pravico do dedovanja, a je vseeno izgubil prestol v korist mlajšega brata ali drugega mlajšega pretendenta, ki je imel večjo vojaško podporo. Haroldu je prav na ta način uspelo osvojiti prestol proti višjim zahtevam brata Hartaknuta. V 11. stoletju je bilo še nekaj drugih podobnih primerov.
Ker je bilo Angleško kraljestvo praktično v Haroldovi posesti, se Hartaknut ni mogel niti približati kraljevemu položaju brez zadostne vojaške podpore. Njegova odločitev, da ostane na Danskem, verjetno kaže, da takšne podpore ni imel, čeprav je zagotovo čakal na ugodno priložnost za uveljavitev svojih zahtev. Harold je vladal kot edini kralj od leta 1037 do 1040. O dogodkih med njegovo vladavino je ohranjenih malo zapisov. Anglosaška kronika obravnava večinoma cerkvene zadeve, kot so smrti in imenovanja škofov in nadškofov, obstaja pa zapis o spopadu med Anglosasi in Valižani leta 1039. Imenovane so žrtve spopada, med njimi Edvin, brat mercijskega grofa Leofrika, Turkil in Elfget, drugih podrobnosti o tem dogodku pa ni. Omenja se tudi neurje leta 1039, tudi to brez podrobnosti.
Vrnitev Elfreda in Edvarda thumb|300px|Kovanec Harolda Zajčja noga
Leta 1036 se je Elfred Eteling, sin Eme in davno umrlega kralja Etelreda II., vrnil v Anglijo iz izgnanstva v Normandiji. Spremljal ga je brat Edvard Spovednik z manjšo vojsko. Njuna motivacija za vrnitev ni jasna. Viljem iz Poitiersa je trdil, da sta prišla kot zahtevnika za angleški prestol, Frank Barlow pa je sumil, da ju je povabila Ema, morda zato, da bi jih uporabila kot orodje proti Haroldu. Če je to res, bi to lahko pomenilo, da je Ema opustila Hartaknutove načrte, verjetno zato, da bi okrepila svoj položaj. Vse to bi lahko navdihnilo tudi Godwina, da je pozabil svoj neuresničljiv cilj.
Encomium Emmae Reginae trdi, da ju je v Anglijo zvabil sam Harold s ponarejenim pismom, ki naj bi ga napisala Ema. Pismo naj bi opisovalo Haroldovo vedenje do nje in pozivalo njene odtujene sinove, naj pridejo in jo zaščitijo. Barlow in drugi sodobni zgodovinarji sumijo, da je bilo to pismo pristno. Ian Howard je trdil, da je bila Ema verjetno vpletena v ta politični manever in je Encomium verjetno poskušal prikriti njeno odgovornost za napako. Viljem iz Jumiègesa je poročal, da je Edvard že prej leta 1036 izvedel uspešen napad na Southampton in nato odplul nazaj v Normandijo "bogato založen s plenom". Hiter umik morda potrjuje Viljemovo oceno, da bi Edvard potreboval večjo vojsko, da bi se lahko resno potegoval za prestol.
Po Anglosaški kroniki je Elfred nameraval s svojim telesnim stražarjem obiskati svojo mater Emo v Winchesterju, vendar bi razlogi za njegov obisk lahko bili tudi drugačni. Elfreda so na poti ujeli in ga v spremstvu Haroldu zvestih mož z ladjo odpeljali v Ely. Na poti tja so ga oslepili. Kmalu zatem je zaradi dobljenih ran umrl. Enako so ravnali tudi z njegovim telesnim stražarjem. Dogodek je kasneje ša kako vplival na odnos med Edvardom in Godwinom, saj je Edvard Spovednik Godwina obtožil za smrt svojega brata.
Neuspela invazija kaže, da si je Harold Zajčja noga kot Knutov sin in naslednik pridobil podporo anglo-danskega plemstva, ki je nasilno zavrnilo zahteve Elfreda, Edvarda in posledično drugih Etelingov. Rodbina Wessex je izgubila podporo plemstva, kar je morda pomenilo tudi prelomnico v boju med Haroldom in Emo in privedlo do njenega izgnanstva.
Smrt Harold je umrl v Oxfordu 17. marca 1040, ravno ko je Hartaknut pripravljal invazijo Dancev na Anglijo. Pokopan je bil v Westminstrski opatiji. Ko je Hartaknut junija 1040 prevzel prestol, so njegovo truplo izkopali, obglavili in vrgli v močvirje ob Temzi. Truplo so našli ribiči, domači Danci pa naj bi ga ponovno pokopali na svojem lokalnem pokopališču v Londonu. Kasneje so truplo prenesli v Westminster in pokopali v cerkvi sv. Klementa Danskega. Protislovno poročilo v sagi Knitlinga iz 13. stoletja poroča, da je bil Harold pokopan v mestu Morstr, skupaj s svojim polbratom Hartaknutom in njunim očetom Knutom. Besedilo omenja Monster kot veliko mesto, drugega pa ne pove. Heimskringla Snorrija Sturlusona poroča, da je bil Harold Zajčja noga pokopan v Winchesterju poleg Knuta in Hartaknuta.