Edmund Železnoboki (staroangleško Ēadmund, staronordijsko Játmundr, latinsko Edmundus), znan tudi kot Edmund II., je bil od 23. aprila do 30. novembra 1016 kralj Anglije, * ok. 990, † 30. november 1016, London ali Oxford.

Bil je sin kralja Etelreda Nepripravljenega in njegove prve žene Elfgifu Yorške. Edmundovo vladavino je zaznamovala vojna, ki jo je podedoval od očeta. Vzdevek Železnoboki je dobil zaradi svojega poguma med invazijo Dancev pod vodstvom Knuta Velikega.

Poleti 1013 je Sven Vilobradi sprožil obsežno invazijo na Anglijo in do konca leta pregnal kralja Etelreda. Edmund in njegov starejši brat Etelstan nista sledila očetu v izgnanstvo. Ko je Sven februarja 1014 nepričakovano umrl, je Etelred hitro ponovno prevzel prestol in izgnal Svenovega sina Knuta, ki so ga Danci izvolili za kralja. Ko je junija 1014 umrl Edmundov brat Etelstan, je Edmund postal edini očetov dedič.

Po ponovnem prevzemu oblasti se je kraljeva družina s pomočjo Edmundovega svaka Edrika Streona lotila krepitve svojega vpliva v državi. Ljudje, ki so se postavili na stran Dancev, so bili kaznovani, nekateri tudi usmrčeni. Usmrčenima bratoma Morkarju in Sigefertu je Etelred tudi zasegel njuno premoženje. Sigefertovo vdovo Eldgiz so zaprli v samostan.

Poleti 1015 se je Edmund neuradno razglasil za grofa Vzhodnega Midlandsa in se uprl svojemu očetu. Brez kraljevega dovoljenja je vzel Eldgit iz samostana in se z njo poročil. Poroka je bila zanj politično ugodna, saj je bila Eldgit iz ene od najmočnejših družin v Midlandsu. Knut se je avgusta 1015 vrnil v Anglijo in v naslednjih nekaj mesecih oplenil večino Anglije. Po neuspešnem poskusu boja proti Dancem na severu se je Edmund pridružil Etelredu, da bi obranil London.

Etelred je umrl 23. aprila 1016. Del plemstva in meščani Londona so za njegovega naslednika izvolili Edmunda, preostali del angleškega plemstva pa je razglasil svojo zvestobo Knutu. Poleti 1016 je prišlo do resnejših bojev. Edmund se je petkrat spopadel z Danci in njihovimi podporniki, kar se je končalo z njegovim porazom 18. oktobra v bitki pri Assandunu. Sledil je dogovor o delitvi kraljestva. Edmund je prevzel Wessex, Knut pa preostanek države. Edmund je kmalu zatem 30. novembra 1016 umrl in za seboj pustil sinova Edvarda in Edmunda. Kralj cele Anglije je postal Knut Veliki in izgnal preostale člane Edmundove družine.

Zgodnje življenje Natančen datum Edmundovega rojstva ni jasen. Rojen bi lahko bil najkasneje leta 993, ko je bil skupaj s svojima dvema starejšima bratoma podpisnik nekaj listin. Bil je tretji od šestih sinov kralja Etelreda Nepripravljenega in njegove prve žene Elfgifu, ki je bila verjetno hči grofa Toreda Northumbrijskega. Njegova starejša brata sta bila Etelstan (umrl leta 1014) in Egbert (umrl okoli leta 1005), mlajši pa Edred, Edvig in Edgar. Imel je tudi štiri sestre, Edgit (ali Edit), Elfgifu, Vulfhildo in opatinjo opatije Wherwell. Njegova mati je umrla okoli leta 1000, nakar se je njegov oče ponovno poročil, tokrat z Emo Normandijsko, ki je imela pred tem dva sinova, Edvarda Spovednika in Alfreda, ter hčerko Godo.

Etelstan in Edmund sta si bila blizu, ker sta se verjetno čutila ogrožena zaradi Eminih ambicij glede njenih sinov. V Življenju Edvarda Spovednika, napisanem petdeset let pozneje, je zapisano, da so vsi Angleži, ko je bila Ema noseča s kraljem Etelredom, obljubili, da bodo njenega otroka sprejeli za kralja, če bo deček.

Bojevniški princ Ko je konec leta 1013 angleški prestol prevzel Sven Vilobradi in je Etelred pobegnil v Normandijo, se zdi, da mu sinovi niso sledili, ampak so ostali v Angliji. Etelstan je junija 1014 umrl in Edmundu zapustil meč, ki je pripadal kralju Offi Mercijskemu. Etelstanova oporoka je odražala tudi tesen odnos med bratoma in plemstvom Vzhodnega Midlandsa.

Sven Vilobradi je umrl februarja 1014 in Pet okrožij je za kralja sprejelo njegovega sina Knuta. Etelred se je po Svenovi smrti vrnil v Anglijo in izvedel presenetljiv napad, v katerem je porazil Dance in prisilil Knuta na beg iz Anglije.

Leta 1015 sta na zbor v Oxford prišla brata Sigefert in Morcar, verjetno v upanju na kraljevo pomilostitev, vendar ju je po prihodu umoril Edric Streona. Kralj Etelred je nato ukazal, da ujamejo Sigefertovo vdovo Eldgit in jo zaprejo v opatijo Malmesbury. Edmund je nato proti očetovi volji ugrabil Eldgit in se z njo pororčil, verjetno zato, da bi utrdil svojo oblast v vzhodnem Midlandsu. Nato je prejel poklon prebivalcev Petih okrožij.

Hkrati je Knut začel novo invazijo na Anglijo. Konec leta 1015 je Edmund zbral vojsko, verjetno s pomočjo ženinih in materinih zvez z Midlandsom in severom, vendar so se Mercijci pod vodstvom Edrika Streona pridružili Zahodnim Sasom in se podredili Knutu. V začetku leta 1016 se je vojska, ki jo je zbral Edmund, razkropila, ker se ji Etelred ni zdel primeren vodja, verjetno zaradi bolezni. Edmund je nato zbral novo vojsko in skupaj z grofom Uhtredom Northumbrijskim opustošil mercijska ozemlja Edrica Streona. Ko je Knut kasneje zasedel Northumbrijo, se mu je Uhtred podredil, a ga je Knut ubil. Edmund je odšel v London.

Kralj Anglije Etelred je umrl 23. aprila 1016. Meščani in svetniki v Londonu so za kralja izbrali Edmunda in ga verjetno kronali, medtem ko so preostali witanci na zasedanju v Southamptonu za kralja izvolili Knuta. Edmund se je nato v zadnjem poskusu ohranitve oblasti odločil, da bi oživil obrambo Anglije. Medtem ko so Danci oblegali London, se je Edmund odpravil proti Wessexu, kjer se mu je ljudstvo podredilo. V Wessexu je zbral vojsko in se v več neprepričljivih bitkah spopadel z Danci in njihovimi angleškimi podporniki. Nato je s pomočjo meščanov prekinil dansko obleganje Londona in blizu Brentforda premegal Dance. Po Edmundovem odhodu v Wessex so Danci ponovno oblegali London. Edmund je z okrepljeno vojsko ponovno rešil London, pri Otfordu premagal Dance in zasledoval Knuta v Kent. Streona je zdaj prestopil k Edmundu, a je v odločilni bitki pri Assandunu 18. oktobra pobegnil skupaj s svojo vojsko. Knut je nato odločilno premagal Edmunda. Kasneje je morda sledila še bitka v Deanskem gozdu, po kateri sta se kralja, na pregovor witana, pogajala o miru, in si po sklenitvi miru razdelila državo. Edmund je dobil Wessex in London, Knut pa Mercijo in Northumbrijo.

Smrt right|thumb|250px|Ruševine Glastonburyjske opatije v Somersetu, kjer je bil Edmund pokopan

Edmund je umrl 30. novembra 1016, verjetno v Londonu. Sodobna poročila ne kažejo, da bi bil umorjen, vendar je kmalu po normanski osvojitvi Anglije Adam iz Bremena zapisal, da je bil zastrupljen. Pisci iz 12. stoletja so navajali, da je bil zaboden ali ustreljen s puščico, medtem ko je sedel na stranišču. Zgodovinar M. K. Lawson te pripovedi opisuje kot zgodbe, ki nedvomno izvirajo bolj iz ljudskega izročila kot iz zgodovine. Edmund je bil pokopan blizu svojega starega očeta Edgarja v opatiji Glastonbury v Somersetu. Opatija je bila v obdobju razpuščanja samostanov v 16. stoletju uničena. Morebitni ostanki spomenika ali kripte so bili morda izropani, zato lokacija njegovih posmrtnih ostankov ni jasna.

Ugled Intenzivnost Edmundovega boja proti Dancem leta 1016 se lahko primerja le z boji Alfreda Velikega leta 871 in je v nasprotju z Etelredovimi neuspehi. Edmundov uspeh pri zbiranju ene vojske za drugo kaže, da z organi oblasti pod kompetentnim vodstvom ni bilo veliko narobe. Edmund II. je bil verjetno zelo odločen, spreten in resnično navdihujoč vodja ljudi. Knut je na obletnico njegove smrti obiskal njegov grob in nanj položil plašč, okrašen s pavi, da bi mu pomagal pri odrešitvi, saj so pavi simbolizirali vstajenje.

Potomci Edmund je imel z Eldgit dva otroka: Edvarda Izgnanca in Edmunda Etelinga. Po besedah Ivana Worcestrskega je Knut njegova sinova poslal na Švedsko in verjetno upal, da ju bodo umorili in pozabili. Švedski kralj Olof ju je namesto tega poslal v Kijev, kjer je bila njegova hči Ingegerda velika princesa. Fanta sta sčasoma končala na Ogrskem, kjer je Edmund umrl, Edvard pa je uspel. Leta 1057 se je vrnil iz izgnanstva v Anglijo, a je nekaj dni po prihodu umrl. Njegov sin Edgar Eteling je bil po bitki pri Hastingsu leta 1066 na kratko razglašen za kralja, a se je kasneje podredil Viljemu Osvajalcu. Edgar je živel dolgo in bogato življenje. Od leta 1067 do 1075 se je boril v uporu proti Viljemu Osvajalcu. Kasneje se je ob boku osvajalčevega sina Roberta Curthoseja boril v pohodih na Sicilijo (1085–1087) in spremljal Roberta na prvi križarski vojni (1099–1103). Leta 1125 je bil še živ.

Leta 1070 je Margareta, hči Edvarda Izgnanca, postala škotska kraljica. Preko nje in njenih potomcev je Edmund prednik vseh naslednjih britanskih monarhov.William Blackstone (1765). Commentaries on the Laws of England Book 1, Chapter 3: "Of the King, and His Title"

Opomba

Sklici

Viri

Anglo-Saxon Chronicle Clemoes, Peter. The Anglo-Saxons: Studies Presented to Bruce Dickins, 1959

Kategorija:Rojeni leta 990 Kategorija:Umrli leta 1016 Kategorija:Vladarji v 11. stoletju Kategorija:Angleški kralji