Volčji brlog

Volčji brlog (; ) je bil prvi vojaški štab Adolfa Hitlerja na vzhodni fronti v drugi svetovni vojni.

Štab je bil v mazurskih gozdovih, blizu vasi Görlitz (danes Gierłoż), približno 8 kilometrov vzhodno od mesta Rastenburg (danes Kętrzyn) na današnjem Poljskem. Osrednji kompleks in Führerjev bunker so obdajale tri varnostne cone, ki sta jih varovali dve enoti Schutzstaffel (SS): SS-Begleitkommando des Führers in Reichssicherheitsdienst.

Oklepna Führerbegleitbrigade Wehrmachta je bila v pripravljenosti v bližini, vendar je bila kot del elitne nemške divizije Großdeutschland uporabljena za protinapad na preboje Rdeče armade na fronti armadne skupine Center in za reševanje odrezanih oklepnih enot vojske, letalstva, padalcev in SS.

Zarota 20. julija, poskus atentata na Hitlerja, se je zgodila v Volčjem brlogu 20. julija 1944.Kershaw 2000 p. 55

Ime Ime Wolfsschanze izhaja iz Wolf, vzdevka Hitlerja, ki so ga uporabljali le njegovi tesni prijatelji. Wolf se je uporabljal v več nazivih Hitlerjevega poveljstva po okupirani Evropi, kot sta Wolfsschlucht I in II v Belgiji in Franciji ter Werwolf v Ukrajini. Samo ime Adolf izvira iz germanskega Athalwolf, 'plemeniti volk'.

Čeprav je standardni prevod v Volčji brlog, Schanze v nemščini označuje stensko svetilko, reduto ali začasno terensko utrditev. Nemški prevod za volčji brlog je Höhle (jama) ali Bau (bivališče).

Zgodovina Kot del priprav na prihajajočo operacijo Barbarossa je bila konec leta 1940 sprejeta odločitev o izgradnji vojaškega poveljstva za Führerja v vzhodni Evropi, podobnega konceptu Felsennest v zahodni Evropi. Tako kot Felsennest je moral biti tudi novi poveljstvo čim bližje fronti, a dovolj daleč, da je bilo varno pred sovražnikovimi silami.

Sčasoma je bila izbrana strogo zaupna lokacija sredi mazurskih gozdov, v takratni Vzhodni Prusiji, daleč od cest in urbanih območij, dostopna le z eno samo železnico in majhno letališčem. Da bi ohranili tajnost, so domačinom povedali, da gre za gradbena dela za novo cementarno. Organizacija Todt je do 21. junija 1941 dokončala gradnjo celotnega 6,5 ​​km2 velikega kompleksa.

Hitler je prvič prispel v poveljstvo 24. junija 1941, dva dni po začetku operacije Barbarossa. Na vrhuncu je v Volčjem brlogu živelo in delalo več kot 2000 ljudi, vključno z degustatorji hrane, ki so pred Hitlerjevim jedjo poskusili njegovo hrano, da bi ga zaščitili pred zastrupitvijo. Dodatna gradbena dela so se začela sredi leta 1944, da bi po Hitlerjevem ukazu povečali in okrepili številne prvotne stavbe na lokaciji, čeprav dela niso bila nikoli končana zaradi hitrega napredovanja Rdeče armade med baltsko ofenzivo.

Hitler je Volčji brlog zadnjič zapustil novembra 1944, potem ko je tam preživel več kot 800 dni, kar je najdlje, kar je ostal na katerem koli kraju v času vojne, v obdobju 3,5 let.

Razporeditev Stavbe znotraj kompleksa so bile kamuflirane z grmovjem, travo in umetnimi drevesi na ravnih strehah; med stavbami in okoliškim gozdom je bila postavljena tudi mreža, tako da je bila instalacija iz zraka videti kot neprekinjen gost gozd. Lokacija je bila sestavljena iz treh koncentričnih varnostnih con.

Sperrkreis 1 (Varnostna cona 1) je bila v osrčju Volčjega brloga, obod je bil obdan z jekleno ograjo in ga je varovala SS Reichssicherheitsdienst (RSD). Znotraj kompleksa je varnost skrbela Dienststelle I (poveljstvo I) iz SS-Begleitkommando des Führers (FBK), ki je delovala pod okriljem Obersturmbannführerja Bruna Gescheja. To so bili edini oboroženi stražarji, ki so jim Hitler dovolil biti v njegovi bližini. Nikoli jim ni bilo treba predati orožja in jih nikoli niso preiskali, medtem ko so morali RSD ostati na položajih nekoliko oddaljenih od Hitlerja. V coni so bili Führerjev bunker in deset drugih kamufliranih bunkerjev, zgrajenih iz 2 metra debelega jekleno-armiranega betona. Ta zavetja so varovala člane Hitlerjevega ožjega kroga, kot so Joseph Goebbels, Martin Bormann, Hermann Göring, Wilhelm Keitel in Alfred Jodl. Hitlerjeve nastanitve so bile na senčni severni strani Führerjevega bunkerja. Tako Hitlerjev kot Keiteljev bunker sta imela dodatne prostore, kjer so lahko potekale vojaške konference. Sperrkreis 2 (Varnostna cona 2) je obdajala notranjo cono. V tem območju so bila bivališča več ministrov rajha, kot so Fritz Todt, Albert Speer in Joachim von Ribbentrop. V njem so bila tudi bivališča osebja, ki je delalo v Volčjem brlogu in vojašnici RSD. Sperrkreis 3 (Varnostna cona 3) je bilo močno utrjeno zunanje varnostno območje, ki je obdajalo obe notranji coni. Branili so ga z minami in Führerbegleitbrigade (FBB), posebno oklepno varnostno enoto Wehrmachta, ki je upravljala stražo, opazovalne stolpe in kontrolne točke.

V bližini kompleksa je bil tudi objekt za poveljstvo vojske. FBK in RSD sta bila odgovorna za Hitlerjevo osebno varnost znotraj območja, medtem ko je zunanjo zaščito kompleksa zagotavljala FBB, ki je do julija 1944 postala polk. FBB je bila opremljena s tanki, protiletalskimi topovi in ​​drugim težkim orožjem. Vsako bližajoče se letalo je bilo mogoče zaznati do 100 km od območja. Dodatne čete so bile nameščene tudi približno 75 km stran.

Okrepitve

Hitlerjeva tajnica Traudl Junge se je spominjala, da je Hitler konec leta 1943 ali v začetku leta 1944 večkrat govoril o morebitnem bombnem napadu zahodnih zaveznikov na Volčji brlog. Citirala je Hitlerjeve besede: »Točno vedo, kje smo in nekoč bodo tukaj vse uničili s skrbno usmerjenimi bombami. Pričakujem, da bodo napadli kadarkoli.«

Po Speerju je Hitler med 28. julijem 1941 in 20. marcem 1942 Rastenburg zapustil le štirikrat, skupno 57 dni. Nato je Hitler naslednje tri mesece preživel v Obersalzbergu, preden se je za naslednjih devet mesecev vrnil v Rastenburg.

Hitlerjevo spremstvo se je julija 1944 vrnilo v Wolfsschanze po daljšem poletnem bivanju v Berghofu. Prejšnje majhne bunkerje je Organizacija Todt zamenjala s »težkimi, kolosalnimi strukturami« iz armiranega betona kot obrambo pred strahom pred zračnim napadom.Junge, Traudl. Until the Final Hour. Weidenfeld & Nicolson, 2003, p. 126. Po besedah ​​ministra za oborožitev Alberta Speera je bilo »za bunkerje v Rastenburgu [Volčjem brlogu] porabljenih približno 36.000.000 mark.«Speer, A: Inside the Third Reich, p. 217

Hitlerjev bunker je postal največji, »prava trdnjava« z »labirintom prehodov, sob in dvoran«. Junge je zapisal: »V obdobju med poskusom atentata 20. julija in Hitlerjevim dokončnim odhodom iz Volčjega brloga novembra 1944 smo imeli vsak dan opozorila o zračnem napadu,« »vendar nad gozdom ni nikoli krožilo več kot eno samo letalo in ni bila odvržena nobena bomba. Kljub temu je Hitler nevarnost jemal zelo resno in je mislil, da so vsi ti izvidniški leti priprava na velik napad, ki ga je pričakoval.«Junge, Traudl. Until the Final Hour. Weidenfeld & Nicolson, 2003, p. 145.

Do zračnega napada ni nikoli prišlo. Nikoli ni bilo razkrito, ali so zahodni zavezniki vedeli za lokacijo in pomen Volčjega brloga. Sovjetska zveza se ni zavedala ne lokacije ne obsega kompleksa, dokler ga njene sile niso odkrile med napredovanjem proti Berlinu v začetku leta 1945.Antony Beevor (1999) Stalingrad: The Fateful Siege: 1942–1943. New York: Penguin Books.

Hitlerjeva dnevna rutina Hitler je svoj dan začel s sprehodom s psom okoli 10. ure zjutraj, ob 10.30 pa si je ogledal pošto, ki je bila dostavljena po zraku ali kurirskem vlaku. Opoldanski sestanek o situaciji je bil sklican bodisi v Keitelovem bodisi v Jodlovem bunkerju in je pogosto trajal dve uri. Temu je sledilo kosilo ob 14. uri v jedilnici. Hitler je vedno sedel na istem sedežu med Jodlom in Ottom Dietrichom, medtem ko so Keitel, Martin Bormann in Göringov generalni adjutant Karl Bodenschatz sedeli nasproti njega.

Po kosilu se je Hitler preostanek popoldneva ukvarjal z nevojaškimi zadevami. Kavo so postregli okoli 17. ure, nato pa je ob 18. uri sledil drugi vojaški sestanek Jodla. Večerja je lahko trajala tudi dve uri, začenši ob 19.30, nato pa so v kinu predvajali filme. Hitler se je nato umaknil v svoje zasebne prostore, kjer je svojim spremljevalcem govoril monologe do poznih ur, običajno pa je šel spat okoli 3. ali 4. ure zjutraj. Občasno sta Hitler in njegovo spremstvo poslušala gramofonske plošče Beethovnovih simfonij, odlomke iz Wagnerjevih ali drugih oper ali nemške samospeve.

Poskus atentata

V četrtek, 20. julija 1944, je bil v Volčjem brlogu izveden poskus atentata na Hitlerja. Organizirala ga je skupina delujočih in upokojenih vojaških častnikov ter nekaj civilistov, ki so želeli odstraniti Hitlerja in vzpostaviti novo demokratično vlado v Nemčiji, ki bi se z zavezniki pogajala o mirnem koncu vojne pred neizogibnim porazom Nemčije, ki je takrat postal očiten obema stranema. Vendar je bil glavni izziv, s katerim so se soočali zarotniki ta, da je Hitlerjeva navada spreminjanja urnika v zadnjem trenutku privedla do neuspeha poskusov drugih, da bi ga ubili.

Sčasoma so zarotniki izbrali Volčji brlog kot primerno lokacijo za napad na Hitlerja, ker je bilo to edino mesto, kjer so bili prepričani, da se lahko dovolj približajo, da ga ubijejo. Štabni častnik polkovnik Claus von Stauffenberg se je prostovoljno javil, da bo na enega od dnevnih vojaških sestankov, ki so običajno potekali v bunkerjih, prinesel bombo, skrito v aktovki, v upanju, da bi se lahko močne okrepitve bunkerjev obrnile proti Führerju s pomočjo udarnega vala eksplozije, ki bi se odbil od močno ojačenih sten prostora in ga zagotovo ubil.

Vendar pa so na dan načrtovanega atentata lokacijo sestanka nepričakovano spremenili v lahko opečno kočo zaradi Hitlerjevih pritožb nad izjemno vročino v bunkerjih tistega dne. Ta sprememba kraja sestanka je skupaj z drugimi dejavniki, kot je Hitlerjev nepričakovani sklic sestanka prej, kot je bilo predvideno, prispevala k končnemu neuspehu zarote. Kljub tej spremembi načrtov je Stauffenberg nadaljeval z izvedbo zarote. Aktovko z bombo je prinesel v konferenčno kočo in prosil, naj ga namestijo blizu Hitlerja, ker ima zaradi poškodb, ki jih je utrpel med bojem v Severni Afriki, težave s sluhom, kar bi zagotovilo, da bo bomba dovolj blizu Hitlerja, da bo učinkovita.

Bomba je eksplodirala natanko ob 12.42, Stauffenberg pa se je nekaj minut prej opravičil, da se ni udeležil sestanka. Notranjost stavbe je bila uničena, štirje častniki so bili ranjeni in so kasneje umrli zaradi ran, Hitler pa je bil le lažje poškodovan. To je bilo posledica dejstva, da je eden od drugih častnikov, prisotnih na sestanku, zaradi lastnega udobja premaknil aktovko s mesta, kjer jo je Stauffenberg postavil blizu Hitlerja, in jo položil na eno od nog masivne hrastove mize, ki je bila uporabljena za sestanek. Posledično je debela, težka miza absorbirala večino eksplozije, kar je skupaj z zrušitvijo nekaterih tankih sten barake, ki so razpršile udarni val, rešilo Führerju življenje.

Še preden je bomba eksplodirala, sta Stauffenberg in njegov adjutant, poročnik Werner von Haeften, že začela odhajati v Berlin, kjer sta nameravala skupaj s svojimi sozarotniki prevzeti nadzor nad državo. Njihov pobeg je vključeval prehod skozi različna varnostna območja, ki so nadzorovala ves dostop do lokacije. Po kratkem postanku na stražnem mestu RSD tik pred Sperrkreis 1 so jima dovolili oditi z vozilom. Nato so oficirja odpeljali po južni izhodni cesti proti vojaškemu letališču blizu Rastenburga.

Alarm je bil sprožen, ko sta prispela do stražarnice na obrobju Sperrkreisa 2. Po uradnem poročilu RSHA je »stražar sprva zavrnil prehod, dokler ga Stauffenberg ni prepričal, naj se obrne na adjutanta poveljnika kompleksa, ki je nato končno odobril dovoljenje«. Med tem mestom in zadnjo kontrolno točko Sperrkreisa 3 je Haeften iz avtomobila vrgel še en kovček z neuporabljeno drugo bombo. Moška sta dosegla zunanjo mejo varnostnih con in jima je bilo dovoljeno, da se z letalom vrneta v generalštab vojske v Berlinu.