Ljudstvo Pipil oziroma ljudstvo Náhuat so domorodno mezoameriško ljudstvo, ki naseljuje zahodna in osrednja območja današnjega Salvadorja in Nikaragve. So podskupina širše etnične skupine Nahua in so tesno povezani z ljudstvom Nicarao, ki velja za podskupino Pipilov. Govorijo jezik nawat, ki je tesno soroden jeziku nahuatl iz osrednje Mehike, a se od njega razlikuje. Govorcev nawata je ostalo le še zelo malo, vendar potekajo prizadevanja za oživitev tega jezika.
V času španskega osvajanja so bili Pipili večinoma zbrani na območju Cuzcatlana, ki je obsegalo večino zahodnega Salvadorja. Populacije Pipilov so živele tudi v Gvatemali in verjetno na različnih delih Hondurasa. Jezik nawat je v Gvatemali in Hondurasu že izumrl, vendar v departmaju Olancho v vzhodnem Hondurasu živi manjša skupina akulturiranih pripadnikov ljudstva Nahua.
Njihova kozmologija je povezana s kozmologijo Toltekov, Majev in Lencev.
Zgodovina
Zapisi o domorodcih, ki jih je zabeležil španski kronist Gonzalo Francisco de Oviedo, kažejo, da se je ljudstvo Pipil iz Salvadorja preselilo z območja današnje Mehike na svoja sedanja ozemlja, pri čemer se je selitev začela okoli 8. stoletja n. št. Potovali so iz osrednje Mehike proti obali Mehiškega zaliva. Po krajšem času so nadaljevali pot proti jugu prek ožine Tehuantepec in svojo pot končali na obali Balsam (Costa del Bálsamo) v Salvadorju. Ob naselitvi na tem območju so ustanovili mestno državo Kūskatan; tam so že prebivale različne skupine, med njimi Lenca, Xinca, Ch'orti' in Poqomam. Približno v istem času se je skupina pripadnikov ljudstva Pipil preselila še dlje proti jugu in se naselila v regiji Gran Nicoya v Nikaragvi in Kostariki; ta podskupina je sčasoma postala znana kot Nicarao.
Za ljudstvo Nahua, povezano skupino s kulturo osrednje Mehike, velja, da se je v Srednjo Ameriko preselilo v poznem klasičnem in zgodnjem poklasičnem obdobju. Ljudstvo Nahua je jezikovno povezano z Azteki, zato je verjetno, da sta obe skupini izhajali iz Toltekov. V 10., 11. in 12. stoletju je prišlo do širjenja (diaspore) ljudstva Nahua po Srednji Ameriki; del tega gibanja je bilo tudi ljudstvo Pipil.
Pipili so organizirali konfederacijo Kūskatan, ki je vključevala vsaj dve centralizirani mestni državi, ti pa sta bili morda razdeljeni na manjše kneževine. Značilnost družb Nahua je bilo združevanje naselij, ki so med seboj vzdrževala simetrične odnose, namesto da bi obstajalo eno samo prevladujoče mesto. Bili so tudi spretni izdelovalci bombažnih tkanin in so razvili obsežno trgovsko mrežo tako za tkane izdelke kot za kmetijske pridelke. Njihova pridelava kakava, ki je bila osredotočena na območje Izalca in je vključevala obsežen ter napreden namakalni sistem, je bila še posebej donosna; trgovske poti so segale vse do Teotihuacana na severu in Kostarike na jugu.
V bližini obale so poleg kakava pridelovali tudi bombaž in indigo. Vendar pa se je na tem območju začela naseljevati konkurenčna konfederacija ljudstev Tz'utujil in K'iche, in sicer z namenom, da bi prevzela nadzor nad tamkajšnjimi viri. To je morda razlog, zakaj je arheoloških dokazov o neprekinjeni poselitvi ljudstva Pipil manj v primerjavi z drugimi kulturami, ki so na istih območjih bivale dlje časa.Van Akkeren, Ruud (1998). "Getting Acquainted with the Pipils from the Pacific Coast of Guatemala: an Ethno historic Study of Indigenous Documents and of the General Archive of Central America." http://www.famsi.org/reports/03101/99ruud/99ruud.pdf
Ko so Španci v 16. stoletju zabeležili njihovo prisotnost, so jih poimenovali »Pipil« in locirali na območju današnjega zahodnega Salvadorja ter v krajih Escuintla in Asunción Mita v Gvatemali. Na območju Chalchuape so bila razpršena naselja Majev ljudstva Poqomam. Med druge možne enklave ljudstva Pipil spadajo Ocotepeque,Johnson, Erlend & Gomez Zuniga, Pastor & Kelly, Mary Kate. (2019). Ch'orti', Lenca, and Pipil: An Onomastic Approach to Redefining the Sixteenth-Century Southeastern Maya Frontier. Ethnohistory. 66. 301-328. 10.1215/00141801-7298801. Nito (majevsko najdišče), Naco v honduraškem departmaju Santa Bárbara, Chapagua, dolina Comayagua, Agalteca, Olancho, Usulután in Nacaome. Čeprav je prisotnost ljudstev Nahua/Pipil zabeležena tudi v kolonialnem obdobju v okolici kraja San Cristóbal Acasaguastlán, Lyle Campbell trdi, da je to posledica prisilnih premikov prebivalstva po španskem osvajanju.Campbell, Lyle. (1972). A Note on the So-Called Alaguilac Language. International Journal of American Linguistics - INT J AMER LINGUIST. 38. 10.1086/465207.
Nekatera urbana središča so se razvila v današnja mesta, kot sta Sonsonate in Ahuachapán. Ruševine v Aguilaresu in tiste v bližini vulkana Guazapa veljajo za nekdanje naselbine ljudstva Nahua.
Arheologija ljudstva Pipil Arheološko preučevanje širše skupine ljudstev Nahua v Mezoameriki in Srednji Ameriki je bilo obsežno in temeljito. Vendar pa so študije, posvečene specifično ljudstvu Pipil, redkejše, a kljub temu pomembne.
Velik del arheoloških raziskav o ljudstvu Pipil se je osredotočal na ugotavljanje natančne selitvene poti, ki so jo opravili od osrednje Mehike do Salvadorja, ter na to, kje točno so se sprva naselili. To vključuje sledenje njihovi poti do obale Mehiškega zaliva – pri čemer so si pomagali s preučevanjem preostalih govorcev jezika nawat – ter njihovemu prečkanju mehiške ožine. Številne raziskave na to temo so poskušale pojasniti tudi, zakaj so si za cilj izbrali obalo Balsamo in zakaj so se sploh odločili za selitev. Escamilla Rodriguez trdi, da so naseljenci v določeni meri spremenili in si prilagodili zgodnja arheološka najdišča na obali Balsamo v Salvadorju v okviru procesa diasporične selitve, pri čemer so svojo identiteto ohranjali s preoblikovanjem pokrajine.
Temeljito je bilo tudi arheološko preučevanje umetnosti ljudstva Pipil, zlasti v 16. in 17. stoletju. Poleg preučevanja tradicionalne umetnosti so arheologi raziskovali razvoj obrti ljudstva Pipil v času španske kolonizacije. Študije so pokazale, da je na velik del njihove tradicionalne lončenine – izdelane v času, ko so bili obrtniki ljudstva Pipil podrejeni konkvistadorjem – vplival evropski slog, ki so ga prinesli Španci. Analize so razkrile, da so bile oblike posod pogosto evropske, čeprav so bile okrašene s tradicionalnimi domorodnimi motivi. Jeb Card navaja ta umetniški vpliv kot dokaz za proces etnogeneze v času dolgotrajne španske vladavine.
Poleg jezikoslovnih analiz so arheologi preučevali tudi oblike pisave ljudstva Pipil kot temeljni del njihove edinstvene kulture. Arheologi, ki so analizirali zapise tega ljudstva, so odkrili močan poudarek na denarju in blagu, kar kaže na gospodarsko napredno predkolonialno kulturo. Kathryn Sempeck med drugim izpostavlja edinstven slog pisanja ljudstva Pipil – zlasti na področju politike in gospodarstva – kot zavestno izkazovanje njihove neodvisnosti in kulturne ločenosti od Aztekov in Mistekov, s katerimi si delijo geografski izvor.
Sodobna kultura ljudstva Nahua Razširjene predstave o ljudstvu Nahua so močno vplivale na nacionalno ustno izročilo Salvadorja, saj velik del prebivalstva trdi, da izhaja iz ljudstva Pipil in drugih skupin. Približno 86 % današnjih Salvadorcev se opredeljuje kot mestici (ljudje mešanega indijanskega in evropskega porekla). Majhen odstotek prebivalstva (po vladnih ocenah 1 %, po ocenah UNESCO-a 2 %, po ocenah strokovnjakov pa med 2 in 4 %) je izključno ali skoraj izključno domorodnega porekla, čeprav so te številke zaradi političnih razlogov predmet sporov. Še vedno obstajajo domorodci, ki govorijo jezik nawat (nahuat) in živijo v skladu s tradicionalnim načinom življenja. Živijo predvsem v jugozahodnem delu države v majhnih vaseh, vendar številne skupine, ki se opredeljujejo kot domorodne, živijo tudi na drugih območjih, na primer ljudstvo Nonualco južno od prestolnice in ljudstvo Lenca na vzhodu.
Med preostalimi domorodnimi kulturami v Salvadorju, ki se kot takšne tudi opredeljujejo (poleg ljudstva Pipil), so ljudstva Lenca, Pokoman, Chorti in Ulva. Ljudstvo Pipil pa je potomec ljudstev iz osrednje Mehike, iz katerih so se kasneje razvili Azteki, zaradi česar so v kulturnozgodovinskem smislu edinstveni v primerjavi z drugimi domorodnimi ljudstvi, ki danes živijo v Salvadorju. Pipili ostajajo edina številčnejša skupina prebivalstva v Salvadorju, ki izvira iz osrednje Mehike.
Sredi 20. stoletja je večina prebivalcev Salvadorja verjela, da v državi ni več domorodnega prebivalstva, saj je izobraževalni sistem v Srednji Ameriki večinoma poudarjal mešano kulturo mesticev, ki naj bi združevala države v času prizadevanj za razvoj in državljanskih vojn. Čeprav so mnogi v prestolnici San Salvador trdili, da v celotnem Salvadorju ni več domorodcev, to ni držalo; ocene iz leta 1975 so namreč kazale, da je domorodno prebivalstvo štelo približno 500.000 ljudi, kar je predstavljalo okoli 10 % celotnega prebivalstva Salvadorja. V tem obdobju so arheologi in antropologi domorodno prebivalstvo Salvadorja označevali za »nevidno« populacijo, podobno kot so v ZDA obravnavali temnopolte prebivalce.
Kot navaja posebno poročilo v časopisu El Diario de Hoy, se je število govorcev jezika nawat v Salvadorju – zaradi prizadevanj za ohranitev in revitalizacijo, ki so jih v sodelovanju z več univerzami vodile različne neprofitne organizacije, ter zaradi ponovnega vzpona identitete ljudstva Nahua po državljanski vojni – povečalo z 200 v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na 3.000 leta 2009. Velika večina teh govorcev je mladih, kar bi lahko omogočilo rešitev jezika pred izumrtjem. Prizadevanja za revitalizacijo jezika nawat (nahuat) potekajo še danes, tako v Salvadorju kot zunaj njega.
Prav tako se je obnovilo zanimanje za ohranjanje tradicionalnih običajev in drugih kulturnih praks domorodnih ljudstev; povečala se je tudi pripravljenost domorodnih skupnosti v Salvadorju, da svoje obrede izvajajo javno in nosijo tradicionalna oblačila brez strahu pred vladno represijo. Vse večjo priljubljenost pridobiva tradicionalna kuhinja ljudstva Pipil, znana po edinstvenih kombinacijah okusov in uporabi naravnih sestavin, kot so koruza, zeleni paradižnik in čili; med značilne jedi sodita pupusa (debela koruzna ali riževa palačinka oziroma ploščat kruhek, polnjen z eno ali več sestavinami, kot so sir, fižol, chicharrón (ocvrti svinjski koščki) ali buča) in atol de elote.
Sklici
Zunanje povezave Facts and legends about the arrival of Nicarao to the shores of Grand Lake and Ometepe Fernando Silva article on the historicity of Nicarao Pipil (Nawat) Nawat language program Salvadoran article World Book.
Kategorija:Etnične skupine Kategorija:Zgodovina Salvadorja Kategorija:Predkolumbovska Amerika