Vojne kosti (), znane tudi kot velika dinozavrska mrzlica () so bile obdobje intenzivnega in neusmiljeno tekmovalnega iskanja fosilov dinozavrov v poznem 19. stoletju v Združenih državah Amerike, ki sta jih poganjala zagrizena rivala Edward Drinker Cope z Akademije za naravoslovje iz Philadelphie in Othniel Charles Marsh iz Peabodyjevega muzeja Univerze Yale. Njun sprva kolegialen odnos se je zaradi njunih težavnih značajev sprevrgel v rivalstvo, v sklopu katerega sta se oba paleontologa posluževala zahrbtnih prijemov da bi prekosila drug drugega, vključno s podkupovanjem, krajami in uničevanjem fosilov.
V iskanju fosilov sta se podala proti zahodu celine in odkrila bogata nahajališča v Koloradu, Nebraski in Wyomingu. Oba sta izkoriščala svoje premoženje in vpliv za organizacijo raziskovalnih odprav, najem pomočnikov ter odkupovanje najdb od samostojnih lovcev na fosile. Z napadi v strokovnih objavah ter kasneje časopisih sta poskušala tudi očrniti ugled in ovirati financiranje drug drugega.
Do konca obdobja leta 1892 sta bila oba rivala finančno izčrpana in z okrnjenim ugledom, vendar sta prispevala pomembna odkritja za paleontologijo in znanost nasploh. Zapustila sta tudi ogromno količino materiala za nadaljnje raziskave. Po njuni zaslugi je bilo odkritih in opisanih 142 vrst dinozavrov, s čimer sta skokovito povečala znanje o prazgodovinski favni celine in zbudila zanimanje najširše javnosti za dinozavre. Po drugi strani sta zaradi naglice storila mnogo napak pri interpretaciji najdb, ki so jih morale razreševati kasnejše generacije paleontologov. Obdobje so raziskovali različni zgodovinarji znanosti in nastala je vrsta knjig, pa tudi leposlovnih priredb zgodbe.
Ozadje V drugi polovici 19. stoletja je bila paleontologija oziroma naravoslovje nasploh v Združenih državah Amerike še vedno domena premožnih ljubiteljev, kot je bil Benjamin Franklin. Aktivnost je bila koncentrirana v prirodoslovnih društvih in akademijah, zlasti na severovzhodu, in je zaostajala za Evropo, kjer so imele stare visokošolske ustanove takrat že uveljavljene naravoslovne programe in tudi profesure paleontologije.
Tako Cope kot Marsh bi po željah očetov morala postati kmetovalca in posestnika, a ju je že v zgodnji mladosti prevzelo raziskovanje narave. Njun odnos je bil sprva prijateljski. Spoznala sta se leta 1864 v Berlinu, kjer sta bila oba na študijskem obisku, in se več dni pogovarjala. Kasneje sta drug po drugemu poimenovala celo vrsti izumrlih organizmov. Sčasoma se je njun odnos zaostril, delno zaradi njunih močnih značajev. Cope je bil znan kot bojevit in vzkipljiv, Marsh pa je bil bolj metodičen in introvertiran, a prav tako prepirljiv in zamerljiv. Razlikovala sta se tudi v dojemanju narave: Cope je bil trden podpornik neolamarkizma in je verjel v dedovanje pridobljenih lastnosti, medtem ko je Marsh zagovarjal Darwinovo teorijo evolucije z naravnim odbiranjem.
Precej sta se razlikovala tudi po družbenem položaju. Cope se je rodil v premožni in vplivni kvekerski družini iz Philadelphie ter se že zgodaj uveljavil kot prirodoslovec; Leta 1864 je bil že član Akademije naravoslovja v Philadelphii in je postal predavatelj zoologije na Kolidžu Haverford, Marsh pa je bil potomec finančno neuspešne družine iz Lockporta, New York in bi odraščal v revščini, če ne bi bilo njegovega bogatega strica Gorgea Peabodyja. Po zaslugi financiranja tega je bil v sklopu Univerze Yale ustanovljen Peabodyjev muzej z Marshem na čelu. Po stričevi smrti leta 1869 je bil z zapuščino finančno preskrbljen. Že zaradi svojih predispozicij sta verjetno drug drugega gledala nekoliko zviška: Cope iz ugledne družine je bržkone imel Marsha za ne ravno gosposkega, akademik Marsh pa Copea za ne ravno profesionalca.
Po vrnitvi iz Evrope je Cope povabil Marsha na ogled bogatih najdišč fosilov v kamnolomih laporja pri Haddonfieldu blizu njegovega doma v New Jerseyju. Marsh se je tam na lastno pest dogovoril z lastnikom, da najdbe preusmeri k njemu. Odnosi med rivaloma so se začeli resneje krhati, ko je Marsh pripomnil, da je Cope v svoji rekonstrukciji najnovejše najdbe elazmozavra zmotno postavil glavo na konec repa. Ta je vzel pripombo kot grožnjo za svoj ugled in je bil zaradi napake po spletu okoliščin tudi javno osramočen pred kolegi, zaradi česar je vzkipel. Odzval se je s kritiko Marshevega dela in začel raziskovati na območjih v Kansasu ter Wyomingu, ki jih je sondiral Marsh, kar je dodatno zaostrilo spor.
Potek Zgodnje odprave (1872–1877) V 1870. letih sta oba rivala izvedela za bogate najdbe fosilov na zahodu celine. Cope se je leta 1872 pridružil odpravi Ferdinanda Haydna pod okriljem ameriškega Geološkega zavoda. Položaj je bil neplačan, a je dal Copeu izvrstno priložnost raziskovati območje, pri čemer je imel zagotovljeno preskrbo iz vojaških zalog in objavljanje odkritij brez stroškov. Haydnu je po drugi strani koristil Copeov slog pisanja, s katerimi je pomagal poročilom z odprave narediti vtis na širšo javnost. Vendar pa je Cope z odpravo k eocenskim nahajališčen v Wyomingu povzročil spor med Haydnom in svojim mentorjem Josephom Leidyjem, ki je pred tem prejemal Haydnove najdbe ter načrtoval svoje raziskovanje prav tam.
Hayden je poskušal preprečiti, da bi si Cope in Leidy konkurirala na istih najdiščih. Junija 1872 je Cope odšel v Fort Bridger v prepričanju, da ima polno podporo odprave, a ga možje in zaloge niso čakali. Zato je na lastne stroške kupil zaloge in najel nekaj mož, vključno s tremi iz Chicaga, ki jih je zanimalo sodelovanje. Vendar pa se je izkazalo, da je šlo za Marsheve može. Ko je ta izvedel, da mu je Cope prevzel pomočnike, je pobesnel, a je verjetno zaplet zakrivil sam z nerednim plačevanjem. Med odpravo po težavnem terenu je odkril na ducate novih vrst. Medtem je prejel nekaj materiala, ki ga je eden od Marshevih pomočnikov po pomoti poslal njemu. Prejete fosile je takoj posredoval Marshu, vendar je incident botroval novim zameram.
Leta 1872 rivala nista niti poskušala več normalno komunicirati med seboj, do pomladi 1873 pa je med njima izbruhnila odkrita sovražnost. Hkrati sta ob Leidyju oba odkrivala pomembne ostanke starodavnih plazilcev in sesalcev na nahajališčih na zahodu. Imeli so navado pošiljati telegrame v naglici proti vzhodu s kratkimi opisi svojih najdb, izčrpnejše opise pa so objavljali po vrnitvi. Težava je nastala, ker se te najdbe včasih niso razlikovale. Pravzaprav sta Cope in Marsh vedela, da je nekatere fosile, ki sta jih nabirala, že našel drugi. Po spletu okoliščin so bila mnoga od Marshevih imen za prazgodovinske sesalce veljavna po pravilih biološke nomenklature, Copeovo pa nobeno. Marsh je poleg tega uvrstil odkrite vrste sesalcev v nov red Dinocerata, Cope pa je bil osramočen z objavljanjem neveljavnih imen. Odzval se je tako, da je pripravil obširen pregled, v katerem je predlagal novo klasifikacijo eocenskih sesalcev, s katero je zavrgel Marsheve rodove v korist svojih, Marsh pa je vztrajal pri svoji klasifikaciji in trdil, da so vsa Copeova imena predstavnikov reda Dinocerata neveljavna.
Poleg razpravljanja v strokovnih krogih sta se konkurenta vrnila na zahod. Marsh je opravil svojo zadnjo ekspedicijo leta 1873 v spremstvu 13 študentov in s podporo svoje univerze. Kasneje se je zanašal na najete zbiratelje. Že takrat je imel dovolj fosilov za več let dela z obdelavo in opisovanjem, toda njegov apetit je rasel. Cope je bil v tisti sezoni še uspešnejši kot 1872. Delati pod Haydnom mu je začelo presedati, zato je našel plačan položaj pri inženirskem korpusu ameriške vojske. Vendar ga je to omejevalo, saj je moral opravljati raziskave tam, kamor so ga poslali, medtem ko je Marsh lahko svobodno raziskoval.
Sredi 1870. let sta se oba začela zanimati za Teritorij Dakota. Tamkajšnja situacija je bila zapletena zaradi napetosti med staroselci in naseljenci, ki so na obronkih Skalnega gorovja odkrili zlato. Marsh se je vpletel v odnose med staroselci in vojsko. Z razkrivanjem korupcije vladnega Biroja za Indijance je povzročil škandal za administracijo takratnega predsednika Ulyssesa S. Granta, ki pa ni zares vplival na politiko do staroselcev. Njegova dejanja razlagajo kot prizadevanje za dostop do najdišč na teritoriju poglavarja Rdečega oblaka in za publiciteto, človekoljubnih motivov pa najbrž ni imel, saj ni bil naklonjen staroselcem. Do leta 1875 sta zaradi finančnih omejitev oba rivala prekinila z nabiranjem fosilov, toda nova odkritja so ju še pred koncem desetletja spodbudila k vrnitvi.
1877–1892: Najdbe na pečini Como Leta 1877 je Marsh prejel pismo učitelja Arthurja Lakesa iz kraja Golden v Koloradu. Lakes je sporočil, da je med pohodom v gorah pri kraju Morrison s prijateljem Henryjem C. Beckwithom odkril orjaške kosti v kamninah. Menil je, da gre za vretence in nadlahtnico velikanskega plazilca. Kasneje je odkril še več fosilov in ker Marsh dlje časa ni odgovoril, je poslal eno pošiljko izkopanin tudi Copeu.
Ko je Marsh odgovoril, mu je poslal plačilo in ga prosil, naj ohrani informacije o najdbi med njima. Ko pa je izvedel, da Cope že ve zanjo, je poslal svojega zbiratelja Benjamina Mudgea naj rekrutira Lakesa. Marsh je prehitel Copea z objavo odkritij, hudo pa je slednjega užalilo, ko mu je Lakes sporočil, da mora pošiljati vse najdbe Marshu.
Cope je kmalu prejel drugo pismo z zahoda, tokrat od prirodoslovca O. W. Lucasa iz Cañon Cityja, ki je med nabiranjem rastlin našel večjo zbirko fosilnih kosti. Cope je navdušeno ugotovil, da so primerki, ki jih je pripisal velikim rastlinojedom, še večji od Marshevih. Ko je za to izvedel Marsh, je poslal sodelavce tudi tja, a mu ni uspelo rekrutirati Lucasa. V tem času se je zrušil Marshev kamnolom v Morrisonu, zaradi česar je ta skoraj izgubil vire na zahodu, takrat pa je prišlo tretje pismo.
V tem času so skozi divjino Wyominga gradili Prvo transkontinentalno železnico. Marshu sta pisala William Harlow Reed (1848–1915) in William Edwards Carlin, delavca podjetja Union Pacific. Trdila sta, da sta našla ogromno fosilov na pečini Como (Como Bluff), in opozorila, da so na območju tudi konkurenti. Marsh je hitro poslal Franka Willistona, ki je potrdil najdbo in opazko, da v okolici vohljajo Copeovi možje. Marsha je do neke mere izučila napaka z Lakesom in je hitro poslal denar ter sklenil pogodbo z najditeljema, vendar ta nista bila povsem zadovoljna s pogoji.
Investicija se je kmalu bogato obrestovala. Tekom leta 1877 je od Reeda prejel več vagonov fosilov, po katerih je opisal in poimenoval dinozavre, kot so stegozaver, alozaver in apatozaver. Kljub tajnosti se je novica o odkritjih hitro razširila. Govorice sta podžigala Carlin in Reed, morda zato, da bi dvignila ceno. Cope je poslal tja agente, da bi skrivoma pridobil nekaj fosilov zase. Pozimi 1878 je Carlinu dokončno presedlo Marshevo neredno plačevanje in je začel delati za Copea.
Tako Cope kot Marsh sta med poletji najemala odprave, pozimi pa opisovala najdbe. Sčasoma so množice lovcev na fosile pošiljale cele tone fosilov proti vzhodu. To je trajalo od leta 1877 do 1892. Delavci obeh rivalov so se soočali s težavnimi vremenskimi pogoji, drug drugega pa so poskušali tudi sabotirati. Tako je Carlin izrinil Reeda iz poslopja železniške postaje Como in ga prisilil, da je v ostrem mrazu pripravljal vzorce na peronu. Marsh je ob neki priložnosti celo naročil Reedu, naj uniči manj pomembne fosile, da ne bi prišle v Copeove roke. Zaradi razmer in slabih odnosov v ekipah je obema rivaloma grozilo, da bosta izgubila glavne pomočnike, zato sta na različne načine poskušala okrepiti ekipe, leta 1879 sta tudi oba osebno obiskala najdišča. Kljub temu je Lakes leta 1880 odstopil in se vrnil k poučevanju, pa tudi Copeov delovodja je nehal delati.