Grad Waldegg je grad v občini Feldbrunnen-St. Niklaus blizu Solothurna v Švici.
Zgodovina Stavba je bila zgrajena med letoma 1682 in 1690 kot poletna rezidenca župana Johanna Viktorja I. von Besenvala. Bil je sin Martina von Besenvala, ki se je leta 1628 priselil iz doline Aoste kot trgovec s srebrom. Prihajal je iz vasi Valleil v občini Torgnon. Njegov oče Martin se je hitro povzpel v višji sloj Solothurna. Ker je Solothurn od leta 1530 do 1792 gostil francosko poslanstvo v Stari švicarski konfederaciji, so bile sinovi solothurnskega patriciata odprte kariere v francoskem kraljestvu. Tretji lastnik Waldegga je bil Peter Viktor von Besenval, rojen leta 1721, ki je med francosko revolucijo služil kot poveljnik sil, poslanih v Pariz, da bi zatrle nemire pod poveljstvom vojnega ministra Victorja-Françoisa de Broglieja. Njegovi spomini slikajo atmosfersko sliko dogodkov. Nekdanja rezidenca Petra Viktorja von Besenvala v Parizu, Hôtel de Besenval, je zdaj sedež švicarskega veleposlaništva.
Leta 1865 je podeželsko posestvo s poroko in nakupom prešlo v last patricijske družine Solothurn von Sury-Büssy. Grad je bil konec 19. stoletja prostorsko preurejen, ko sta bili ustvarjeni dve ločeni stanovanji. Od začetka 20. stoletja naprej je bil grad naseljen vse leto. Ker ni bilo dedičev, je bil grad leta 1963 kot fundacija zapuščen kantonu Solothurn. Danes grad služi kot živi muzej in prizorišče razstav, koncertov in zasebnih dogodkov. Potomci aristokratskih lastnikov še vedno živijo v vzhodnem krilu gradu.
Arhitektura thumb|Emmanuel Büchel, pogled na grad v delu "Topografija Švicarske konfederacije" (18. stoletje) thumb|Grad na litografiji okoli leta 1850
Grad Waldegg je pretirana različica stolpa, tipične solothurske stavbe, ki je bila še posebej modna v 17. stoletju. Waldegg ima baročni parterni vrt, oranžerijo in potager (francoski izraz za kuhinjski vrt). Na koncu vzhodne avenije je ledena klet, ki ni več dostopna. Posestvo vključuje tudi kapelo sv. Mihaela, zasebno kapelo in več gospodarskih poslopij. Z vrtno fasado, široko več kot 70 metrov, je grad odrska, reprezentativna stavba, zasnovana za dramatičen učinek; stavba je globoka približno dvanajst metrov.
Po smrti zadnjih lastnikov je kanton Solothurn leta 1989 začel z obnovo baročnega kompleksa. Da bi stavbo lahko uporabili kot skupnostni center, so rekonstruirali gledališko dvorano v zgornjem nadstropju in obnovili infrastrukturo. Odkrili in odkrili so tudi zgodovinske stenske in stropne poslikave. Sobe so zdaj večinoma opremljene z originalnim pohištvom iz 17. do 19. stoletja. Prvotni baročni vrt je bil arheološko raziskan in rekonstruiran.
Ta rekonstrukcijska praksa danes ni brez polemik, saj je vključevala žrtvovanje zgodovine stavbe iz 19. stoletja, vključno z vrtom iz tistega obdobja. Avenija, ki vodi proti jugu do posesti, je nova zasaditev, ustvarjena kot del obsežnih obnovitvenih del; vendar njen zgodovinski obstoj ni jasen.
Vrt Okoli leta 1700 je Johann Viktor P. Joseph von Besenval še vedno izvedel večje preobrazbe na južni strani gradu, tako da je panoramsko ploščad parterja zamenjal s stopniščem in vodnjakom. Iz tega obdobja izvira tudi južni portal. Zasadil je tudi 600 metrov dolgo alejo, ki vodi do ceste v Basel. Aleja, ki je bila sčasoma delno izgubljena, je bila leta 1988 obnovljena z drevesi Tilia platyphyllos. Leta 1705 je Johann Viktor P. Joseph od oblasti pridobil gozdno parcelo, da bi razširil svoje posestvo. Razvil jo je v baročni park in formalni vrt.Gabrielle Claerr Stamm: De Soleure à Paris : La saga de la famille de Besenval, seigneurs de Brunstatt, Riedisheim et Didenheim, Société d'Histoire du Sundgau, 2015, p. 72Georg Carlen / André Schluchter: Schloss Waldegg, Schweizerischer Künstführer, Gesellschaft für Schweizerische Kunstgeschichte GSK, Bern, 2015, p. 33
Priznanje Grad Waldegg je danes najvidnejše podeželsko posestvo iz obdobja starega režima na območju Solothurna. Večina posestev nekdanjih poletnih rezidenc Solothurna je v 20. stoletju zaradi urbanističnega razvoja izgubila okoliške mestne odprte prostore. Čeprav je Švicarsko združenje za dediščino ob podelitvi Wakkerjeve nagrade mestu Solothurn leta 1981 pozvalo k zaščiti preostalih odprtih prostorov kot dokaz o solothurškem parku, je sprememba namembnosti in likvidacija kantonskih zemljiških rezervatov na začetku 21. stoletja kljub temu privedla do skoraj popolne izgube zadnjih odprtih prostorov v središču mesta.
Da je grad Waldegg ohranil svoj zgodovinski mestni videz, se lahko zahvalimo njegovim zadnjim lastnikom. V darilni listini iz leta 1963 sta ostarela brata in sestra določila, da se na pripadajočih zemljiščih ne sme graditi, tako da bi lahko celoten učinek posestva služil kot zgodovinski dokaz za prihodnje generacije. Grad Waldegg priča o aristokratski in diplomatski preteklosti kantona (takrat mestne države), ko je približno deset plemiških družin prevladovalo v političnem in gospodarskem življenju v slogu absolutizma. V manjšem obsegu so posnemali zgled francoskega 'sončnega kralja', Ludvika XIV., tako politično kot arhitekturno. Vladavina solothurnskega plemstva je bila strmoglavljena šele leta 1798 s strani Napoleonovih čet, dokončno pa z ljudskim uporom leta 1830 po restavraciji.
Sklici
Zunanje povezave
Offizielle Website Schloss Waldegg Waldegg Waldegg/Feldbrunnen Kurt Messmer: Versailles und Paris in Solothurn Im Blog des Schweizerischen Nationalmuseums vom 16. März 2018
Kategorija:Gradovi v Švici Kategorija:Baročna arhitektura v Švici Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1686