Kitanska mala pisava (kitajsko: 契丹小字, pinjin: Qìdān xiǎozì) je bila ena od dveh pisav, ki sta se uporabljali za izmrli kitanski jezik. V 10. in 12. stoletju so jo uporabljali Kitani v dinastiji Ljao na območju današnje severovzhodne Kitajske in jugovzhodne Sibirije. Poleg male pisave so Kitani hkrati uporabljali tudi funkcionalno neodvisno kitansko veliko pisavo. Obe kitanski pisavi so do neke mere uporabljali Džurčeni še nekaj desetletij po padcu dinastije Ljao, dokler niso povsem prešli na svojo pisavo. Mala in velika kitanska pisava sta se najpogosteje uporabljali na epitafih in spomenikih, včasih tudi drugje.

Zgodovina 200px|thumbnail|Dvojezični kitansko-kitajski napis na steli Dà Jīn huángdì dūtǒng jīnglüè lángjūn xíngjì ()

Kitansko malo pisavo je okoli leta 924 ali 925 našega štetja izumil učenjak Jelu Djela. Navdih je dobil v stari ujgurščini in ujgurski pisavi, ki mu jo je pokazal ujgurski veleposlanik na obisku na kitanskem dvoru. Kitansko malo pisavo so zato prvotno imeli za hčerinsko pisavo stare ujgurske pisave.

Opis Mala kitanska pisava je imela manj simbolov kot velika in je bila zato manj zapletena, a je še vedno lahko zapisala katero koli besedo. Uporabljala je tudi nekaj ideogramov, vendar je bila večina besed zapisanih v blokih, podobnih kasnejši korejski hangulski pisavi. To pomeni, da je bila beseda v kvadratnem bloku sestavljena iz več glifov s posameznimi fonetičnimi pomeni. Kitanski fonetični simbol je lahko predstavljal ne le en samoglasnik ali soglasnik, temveč tudi par soglasnik-samoglasnik ali samoglasnik-soglasnik. Vsak blok je lahko vseboval od dva do sedem znakov fonetičnega elementa, zapisanih v parih znotraj bloka. Prva polovica para je bila zapisana na levi. Če je bilo v bloku liho število znakov, je bil neparni znak napisan na sredini pod prejšnjim parom.

Nekaterim ugibanjem navkljub se zdi, da mala in velika pisava nista imeli skupnih znakov. Občasno so epitafi, napisani z malo pisavo, napisani z metodo linearnosti velike pisave. Čeprav je bila kitanska mala pisava nekoliko podobna kitajski, podobnost ne pomaga pri branju kitanskega jezika. Kitajski znak za goro (山), na primer, je enak logogramu male kitanske pisave, ki pomeni zlato (𘮝‎) in je hkrati ime dinastije Džin.

Od 378 znanih znakov male kitanske pisave jih je 125 semantičnih, 115 fonetičnih, preostali pa še niso dešifrirani. Fonetično vrednost elementa je bilo pogosto mogoče uganiti, če je bil v kitanskem napisu uporabljen za prepis kitajske izposojenke, sicer pa je takšne fonetične vrednosti težko določiti, saj je o kitanskem jeziku znanega zelo malo. Pripone so bile včasih zapisane s silabogrami. Posamezni zlogi so bili včasih zapisani s tremi silabogrami - za začetni, srednji in končni glas zloga. Začetni soglasniki zlogov so včasih označeni kot zobni, ustnični, guturalni, nosni itd. Poleg tega so samoglasniki včasih označeni kot ustnični ali nelabialni in ali se izgovarjajo spredaj ali zadaj v ustih.

Velik del teh informacij o pisavi je rezultat raziskav Raziskovalne skupine za kitansko pisavo, ki jo je vodil mongolski učenjak Činggeltej. Za dešifriranje delov male kitanske pisave je uporabljal napise na spomenikih, koledar in podobna kitajska besedila. Posebej dragocen predmet njihovega preučevanja je bil napis na steli Dà Jīn huángdì dūtǒng jīnglüè lángjūn xíngjì (大金皇弟都统经略郎君行记), ki je edini znani dvojezični kitansko-kitajski napis. Napis je nastal v času džurčenske dinastije Džin in se je pred odkritjem drugih kitanskih napisov leta 1922 štel za džurčenskega.

Korpus thumb|desno|150px|Bronast rovaš s kitanskim napisom

Ohranjeno ni titi eno tiskano besedilo v kitanskem jeziku. Pet znakov v veliki kitanski pisavi s kitajsko razlago je v Tao Dzongjijevem delu Pomembne stvari v zgodovini kaligrafije iz leta 1376. Kitansko-kitajskih ali kitajsko-kitanskih slovarjev ni. Glavni vir kitanskih besedil so napisi na spomenikih, zlasti na spominskih ploščah v grobnicah kitanskega plemstva. Znanih je približno 33 spomenikov z napisi v mali kitanski pisavi, ki datirajo v obdobje od leta 1053 do 1171.

Kodiranje Mala kitanska pisava je bila marca 2020 dodana v različico Unicode 13.0. V bloku 'Mala kitanska pisava' je 471 grafičnih znakov. Eno samo polnilo (U+16FE4: polnilo male kitanske pisave) je v bloku 'Ideografski simboli in ločila'. Polnilo se je vstavljalo za prvim znakom skupine in označevalo skupino s samo enim znakom v prvi vrstici namesto z običajnima dvema.

Kitanska mala pisavaSiva polja označujejo nedodeljene kodeOfficial Unicode Consortium code chart (PDF)   0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 A B C D E F U+18B0x U+18B1x U+18B2x U+18B3x U+18B4x U+18B5x U+18B6x U+18B7x U+18B8x U+18B9x U+18BAx U+18BBx U+18BCx U+18BDx U+18BEx U+18BFx U+18C0x U+18C1x U+18C2x U+18C3x U+18C4x U+18C5x U+18C6x U+18C7x U+18C8x U+18C9x U+18CAx U+18CBx U+18CCx U+18CDx U+18CEx U+18CFx Opombi 1. 2.Grey areas indicate non-assigned code points|template:Unicode chart/block documentation}} </noinclude>

Sklici

Viri

.

Kategorija:Pisave Kategorija:Dinastija Ljao