Cesar Tajdzong z osebnim imenom Jaogu (sinizirano Jelu Deguang) in vljudnostnim imenom Dedžin je bil drugi cesar kitanske dinastije Ljao, * 25. november 902, † 18. maj 947.
Življenje Tajdzong, rojen kot Jelu Deguang, je bil drugi sin Abaodzija, poglavarja klana Jelu, ki je leta 916 ustanovil cesarstvo Ljao in prevzel cesarski naziv. Deguangov starejši brat Jelu Bei, izbran za prestolonaslednika, pri konservativni kitanski eliti ni bil priljubljen zaradi svojih intelektualnih interesov. Imel je, na primer, veliko knjižnico. Ker prvorojenstvo med Kitani ni bilo pogoj za dedovanje prestola, so morali vsi poglavarji na Abaodzijevo zahtevo ob sinovem imenovanju za prestolonaslednika Jelu Beiju priseči zvestobo.Frederick W. Mote: Imperial China: 900-1800, 1999, str. 51
Deguang je od leta 922 sodeloval v letnih kitanskih vojaških pohodih. Po Abaodzijevi smrti septembra 926 je regentstvo začasno prevzela njegova vdova, ki je bila tudi sama pomembna vodja vojaških odprav. Cesarica se je s svojim vplivom zavzemala, da bi Abaodzija nasledil njun mlajši sin Deguang, saj ni želela, da bi Jelu Bei zaradi svoje naklonjenosti kitajski kulturi postal novi cesar. Konec leta 927 je Jelu Bei popustil in Deguangu dovolil, da se povzpne na prestol kot cesar s tempeljskim imenom Tajdzong.Denis Twitchett, Klaus-Peter Tietze: The Liao. V: Herbert Franke, Denis Twitchett (ur.): The Cambridge History of China, Bd. 6: Alien Regime and Border States, 907–1368, Cambridge University Press, Cambridge 1994. ISBN 0521243319, str. 68
Jelu Bei je postal regent kraljestva Dongdan, ki je bilo ustanovljeno zanj po osvojitvi kraljestva Balhov. Tajdzong je v bratu kljub temu videl grožnjo in mu je leta 929 ukazal, naj svojo prestolnico preseli iz Šangdžinga v Ljaojang v zahodni Mandžuriji. Dongdan je izgubil svoj pol-avtonomni status.
Leta 929 so se uprli Kongrati. Istega leta je Tajdzong poslal svojega mlajšega brata Jeluja Lihuja na pohod proti cesarstvu Pozni Tang. Napadel naj bi Datong. Naslednje leto je Jelu Bei pobegnil na dvor Poznega Tanga.
Leta 933 se je Tajdzong sam odpravil na vojaški pohod proti nekaterim tangutskim plemenom. Ko se je mogočni guverner Ši Džingtang uprl cesarju Li Congkeju iz Poznega Tanga, mu je Tajdzu priskočil na pomoč z vojsko 50.000 konjenikov in pri Taijuanu premagal vojsko Poznega Tanga. 28. novembra 936 je bil Ši Džingtang postavljen za cesarja dinastije Pozni Džin, odvisne od Kitanov.
Leta 937 je bil Tajdzongov starejši brat Jelu Bei umorjen.
Naslednje leto je bil Ši Džintang v zahvalo za vojaško pomoč prisiljen prepustiti Tajdzongu šestnajst prefektur, zgodovinsko regijo na severu Kitajske.Denis Twitchett, Klaus-Peter Tietze: The Cambridge History of China, Bd. 6, 1994. str. 69 f V to regijo je spadal tudi Peking, ki ga je Tajdzong izbral za svojo južno prestolnico.Frederick W. Mote: Imperial China: 900-1800, 1999, str. 41
Ši Džintanga je po njegovi smrti leta 942 nasledil njegov nečak Ši Čonggui, ki je padel pod vpliv vojaškega poveljnika Džinga Janguanga, sovražnega do Kitanov. Ši Čonggui je Kitanom odvzel trgovske privilegije v svoji prestolnici Kajfeng in jim zasegel premoženje.
Tajdzong je leta 945 v invaziji na Pozni Džin doživel poraz in bil prisiljen pobegniti z bojišča na kameli. Kitani so kljub temu še naprej nadlegovali sile Džina in konec leta 946 prisilili njihovega vrhovnega poveljnika Du Čongveja k predaji. V začetku leta 947 je Tajdzong brez odpora vkorakal v Kajfeng. Cesar Džin in njegova družina so bili izgnani, njegova vojska pa razpuščena. Kitani so nato privzeli dinastično ime Ljao, po glavni reki v njihovi domovini.Denis Twitchett, Klaus-Peter Tietze: The Cambridge History of China, Bd. 6, 1994. str. 73Frederick W. Mote: Imperial China: 900-1800, 1999, str. 40
Kitani v Kajfengu niso imeli dovolj zalog in so zato plenili živila v samem mestu in okolici. Poleg tega so lokalnemu prebivalstvu naložili visoke davke in s tem izzvali njihov odpor. Kitani so nameravali v svojo prestolnico odpeljati pomembne uradnike dinastije Jin, pa tudi zemljevide, stele s klasičnimi besedili, vodne ure in glasbila. Ko je Liu Zdžijuan v Taijuanu ustanovil dinastijo Pozni Han, se je Tajdzu počutil ogroženega in se po trimesečni okupaciji začel umikati iz Kajfenga. Malo pred prihodom domov je zbolel in 18. maja 947 blizu današnjega Šidžjadžuanga umrl, star 44 let.Denis Twitchett, Klaus-Peter Tietze: The Cambridge History of China, Bd. 6, 1994. str. 74
Družina Soproge in otroci: Cesarica Džingan iz klana Šjao (靖安皇后 蕭氏, u. 18. februarja 953) z osebnim imenom Ven (溫), Tajdzongova sestrična cesar Mudzong (遼穆宗 耶律璟, 19. september 931 – 12. marec 969), prvi sin Jelu Jansage (欽靖皇太叔 耶律罨撒葛, 935 – 969), drugi sin dvorna gospa iz klana Šjao (宮人 蕭氏) Jelu Tjande (耶律天德, u. 948), tretji sin Jelu Dilie, knez Džija (冀王 耶律敵烈, u. 978), četrti sin Jelu Biše, knez Jueja (越王 耶律必攝, u. 973), peti sin neznana gospa Jelu Lubugu, kneginja Jana (燕國公主), prva hči Jelu Čaogui (耶律嘲瑰), druga hči
Sklici
Viri
Kategorija:Rojeni leta 902 Kategorija:Umrli leta 947 Kategorija:Vladarji v 10. stoletju Kategorija:Dinajstija Ljao