sličica|Protitankovska raketa FGM-148 Javelin ameriške vojske alt=Russian 9M133 Kornet ATGM|sličica|Trinožni protitankovski sistem 9M133 Kornet ruskih kopenskih sil Protitankovska vodena raketa (ATGM), protitankovska raketa, protitankovsko vodeno orožje (ATGW) ali protioklepno vodeno orožje je vodena raketa, namenjena predvsem uničenju oklepnih vojaških vozil. ATGM-i se razlikujejo po velikosti od orožja, ki se izstreljuje z ramena in ga lahko prenaša en sam vojak, do večjega orožja, nameščenega na trinožniku, ki za prevoz in streljanje zahteva ekipo, do raketnih sistemov, nameščenih na vozilih in letalih.
Zgodnje prenosno protitankovsko orožje, kot so protitankovske puške in magnetne protitankovske mine, je imelo običajno zelo kratek doseg, do nekaj deset metrov. Raketni visokoeksplozivni protitankovski projektili (HEAT) so se pojavili v drugi svetovni vojni in so imeli doseg do več sto metrov, vendar je bila natančnost nizka in zadetek ciljev na teh razdaljah je bil v veliki meri stvar sreče. Kombinacija raketnega pogona in daljinskega žičnega vodenja je naredila protitankovske sisteme veliko učinkovitejše od teh prejšnjih orožij in je lahki pehoti dala resnično zmogljivost na bojišču proti povojnim tankovskim zasnovam. Uvedba polavtomatskega vodenja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je še izboljšala delovanje protitankovskih sistemov.
Od leta 2016 uporablja ATGM sisteme že več kot 130 držav in nevladnih skupin po svetu. Povojni glavni bojni tanki (MBT), ki uporabljajo kompozitni and reaktivni oklep so se izkazali kot odporni proti manjšim ATGM sistemom. is tested against ATGMs.
Zgodovina desno|sličica|Brimstone je raketa RAF tipa
»izstreli in pozabi«. desno|sličica|Raketa PARS 3 LR nemške vojske, ki deluje po principu "izstreli in pozabi".
Druga svetovna vojna Nemčija je v zadnjih letih druge svetovne vojne razvila zasnovo za žično vodeno protitankovsko raketo, ki je izhajala iz koncepta rakete zrak-zrak Ruhrstahl X-4. Znana je bila kot X-7, a verjetno ni bila nikoli uporabljena v boju in naj bi imela resne težave pri vodenju. Nikoli ni bila sprejeta v uporabo, čeprav so jih nekaj izdelali.
Zgodnja hladna vojna: protitankovske rakete prve generacije ATGM-i prve generacije uporabljajo vrsto ukaznega vodenja, imenovano ročno vodenje po liniji pogleda (MCLOS). To zahteva neprekinjen vnos ukazov s strani operaterja z uporabo igralne palice ali podobnega krmilnega sistema za usmerjanje rakete proti cilju. Ena od pomanjkljivosti tega je, da mora operater imeti križec merka na cilju in nato usmeriti raketo v križec, tj. v linijo pogleda. Da bi to dosegel, mora biti operater dobro usposobljen (preživeti veliko ur na simulatorju) in mora med letom rakete ostati na mestu ter imeti cilj v vidnem polju. Zaradi tega je operater med vodenjem rakete ranljiv. Poleg nizke verjetnosti uničenja so druge težave s ATGM-i prve generacije počasna hitrost rakete, visok minimalni efektivni doseg in nezmožnost uporabe raket za napad od zgoraj.
Prvi sistem, ki je postal operativen in bil uporabljen v bojnih napadih, je bil francoski Nord SS.10 v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja. V v uporabo pri francoski vojski je vstopil leta 1955. To je bila tudi prva protitankovska raketa, ki sta jo uporabljali ameriška vojska in izraelske obrambne sile. Raketa Malkara (poimenovana po avstralski besedi staroselcev za "ščit") je bila še ena od najzgodnejših protitankovskih raket. Med letoma 1951 in 1954 sta jo skupaj razvili Avstralija in Združeno kraljestvo, v uporabi pa je bila od leta 1958, dokler je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja postopoma ni nadomestila raketa Vickers Vigilant. Namenjena je bila temu, da bi bila dovolj lahka za uporabo v zračnih silah, hkrati pa dovolj močna, da bi uničila kateri koli tank, ki je bil takrat v uporabi. Uporabljala je 26 kg visokoeksplozivno bojno glava z razstreljevalno glavo (HESH). Drugi zgodnji ATGM-ji prve generacije vključujejo zahodnonemško Cobro in sovjetsko 9M14 Maljutko.
Leta 2012 so bili sistemi prve generacije opisani kot zastareli zaradi nizke verjetnosti zadetka, omejene sposobnosti prebijanja sodobnega oklepa in drugih težav. Kljub temu imajo številne države znatne zaloge. Protitankovske rakete prve generacije imajo učinkovit doseg približno 1500 m in sposobnost prebijanja 500 mm valjanega homogenega oklepa.
Pozna hladna vojna: druga generacija protitankovskih raket Rakete druge generacije s polavtomatskim vodenjem v vidni liniji ali polavtomatskim vodenjem v liniji pogleda (SACLOS) zahtevajo, da operater do zadetka le meri na cilj. Ukazi za samodejno vodenje se raketi pošiljajo po žicah ali radiu, raketa pa se zanaša na lasersko označevanje ali pogled televizijske kamere z nosu rakete. Primeri so ruski 9M133 Kornet, izraelski LAHAT, različica rakete Spike z vodenjem v liniji pogleda in ameriške rakete Hellfire I. Operater mora med letom rakete ostati na mestu. Najbolj razširjen sistem protitankovskega raketnega sistema (ATGM) vseh časov, ameriški BGM-71 TOW, s sto tisoč izdelanimi raketami, je sistem druge generacije. Eric G. Berman; Jonah Leff; N.R. Jenzen-Jones (April 2012). "Research Note No. 16: Anti-tank Guided Weapons" (PDF). Small Arms Survey. Archived (PDF) from the original on 15 January 2023.
Druga generacija protitankovskih raket (ATGM) je bistveno lažja za uporabo kot sistemi prve generacije, stopnja natančnosti pa lahko preseže 90 %. Na splošno imajo učinkovit doseg med 2500 in 5500 metri ter penetracijo do 900 mm oklepa. Eric G. Berman; Jonah Leff; N.R. Jenzen-Jones (April 2012). "Research Note No. 16: Anti-tank Guided Weapons" (PDF). Small Arms Survey. Archived (PDF) from the original on 15 January 2023. Stroški znašajo približno 10.000 USD na raketo.
Povojno obdobje: protitankovske rakete tretje generacije in kasneje Rakete tretje generacije, ki delujejo po principu »izstreli in pozabi«, se zanašajo na laserski, elektrooptični slikovni (IIR) iskalnik ali radarski iskalnik v W-pasu v nosu rakete. Ko je cilj identificiran, raketa med letom ne potrebuje nadaljnjega vodenja; deluje po principu »izstreli in pozabi«, upravljavec rakete pa se lahko umakne. Rakete »izstreli in pozabi« so kljub prednostim bolj podvržene elektronskim protiukrepom kot rakete MCLOS in SACLOS. Primera sta nemška PARS 3 LR in izraelska Spike.
Večina sodobnih protitankovskih raket (ATGM) ima kumlativne HEAT bojne glave, zasnovane posebej za prebijanje tankovskega oklepa. Rakete s tandemskim nabojem poskušajo premagati eksplozivni reaktivni oklep (ERA): majhen začetni naboj sproži ERA, medtem ko naslednji glavni naboj poskuša prebiti glavni oklep. Orožja za napad od zgoraj, kot so ameriški Javelin, švedski Bill in indijski Nag ter MPATGM, so zasnovana za napad na vozila od zgoraj, kjer je njihov oklep običajno veliko šibkejši. Sistemi tretje generacije in naprej so na splošno veliko dražji od sistemov druge generacije. Eric G. Berman; Jonah Leff; N.R. Jenzen-Jones (April 2012). "Research Note No. 16: Anti-tank Guided Weapons" (PDF). Small Arms Survey. Archived (PDF) from the original on 15 January 2023.
ATGM četrte generacije sličica| Raketa SANT, izstreljena iz Mi-24 Protitankovske vodene rakete četrte generacije tipa »izstreli in pozabi« imajo večji doseg in se za vodenje zanašajo na kombinacijo iskalnikov. Primeri vključujejo indijski SANT, ki ima doseg od 15 do 20 km in uporablja konfiguracijo dvojnega iskalnika z elektrooptično termovizijsko napravo (EO/IR) in aktivnim radarskim vodenjem za nadzor in vodenje z možnostjo zaklepanja pred izstrelitvijo in zaklepanja po izstrelitvi.
ATGM pete generacije Nekatere protitankovske rakete (ATGM), zlasti francoski Akeron MP in najnovejše različice izraelskega sistema Spike (kot sta Spike LR2 in ER2), so proizvajalci poimenovali "5. generacija" in jih kot take tudi tržili. Zdi se, da imajo naslednje dodatne ali okrepljene lastnosti:
pasivni dvopasovni iskalnik (TV in nehlajeni IR); večnamenska tandemska bojna glava; brezdimno pogonsko gorivo; manj kolateralne škode; morebitna zmogljivost sistema protiaktivne zaščite (CAPS); tehnologija "man-in-the-loop"; poudarek na drugih ciljih, ne na tankih; druge posodobitve, kot je umetna inteligenca za raketo.
Protiukrepi desno|sličica|Raketa Spike, sposobna ustvariti profil napada z vrha desno|sličica|Merkava Mk 4m s sistemom Trophy APS med operacijo Protective Edge Protiukrepi proti ATGM-om vključujejo novejše oklepe, kot so razmaknjeni, perforirani, kompozitni ali eksplozivno reaktivni oklep, motilce, kot je ruska Štora, aktivne zaščitne sisteme (APS), kot sta izraelski Trophy in ruska Arena, in druge metode.
Novejši oklep Razvoj oklepnih sistemov se je nadaljeval vzporedno z ATGM-ji, najnovejše generacije oklepov pa so posebej preizkušene za učinkovitost proti napadom ATGM, bodisi z deformacijo bojne glave rakete bodisi z vžigom, da se prepreči pravilna detonacija (kot na primer pri letvičastem oklepu), bodisi z uporabo neke oblike reaktivnega oklepa za "napad" rakete ob udarcu, s čimer se poruši oblikovani naboj, ki omogoča učinkovitost bojne glave. Oboje ima slabosti, to sta velika teža in prostornina. Reaktivni oklep deluje najbolje, ko je vozilo posebej zasnovano z integriranim sistemom, in čeprav razvoj še naprej olajša oklep, vsako vozilo, ki vključuje tak sistem, potrebuje močan motor in bo pogosto še vedno relativno počasno. Vključitev takega oklepa v starejša vozila kot del preoblikovanja je možna, kot pri številnih tipih, ki izhajajo iz T-72. Letvičasti oklep je lažji in ga je kot takega mogoče dodati številnim vozilom po izdelavi, vendar še vedno poveča tako prostornino kot težo. Zlasti pri vozilih, ki so zasnovana za prevoz s tovornimi letali, je treba letvičasti oklep namestiti na terenu po namestitvi. Noben od pristopov nikoli ne more zagotoviti popolne pokritosti vozila, zaradi česar so gosenice ali kolesa še posebej ranljiva za napad.
Motenje Motenje je potencialno učinkovit protiukrep proti določenim raketam, ki so vodene z radarjem, vendar kot splošna obramba ni uporabno proti nevodenemu protitankovskemu orožju in kot tako skoraj nikoli ni edina obramba. Če se motenje uporablja neprekinjeno, raketa lahko izjemno težko doseže cilj, saj se zaklene na veliko večji odboj motilca, pri čemer operater verjetno ne bo opazil razlike brez radarskega zaslona, ki bi videl odboj. Vendar pa lahko vsaka raketa, ki ima rezervni sistem za sledenje, prepreči motenje.
Aktivni Aktivni zaščitni sistemi so zelo obetavni, tako pri preprečevanju ATGM kot tudi nevodenega orožja. V primerjavi z oklepnimi sistemi so zelo lahki, mogoče pa jih je namestiti na skoraj vsako vozilo z notranjim prostorom za krmilni sistem in bi lahko v prihodnosti predstavljali skoraj popolno obrambo pred vsemi raketami. Slabosti sistemov vključujejo morebitne razvojne dosežke v zasnovi raket, kot so radarske ali infrardeče vabe, kar bi drastično zmanjšalo njihovo možnost prestrezanja rakete, pa tudi tehnične izzive, kot sta soočanje z več raketami hkrati in načrtovanje sistema, ki lahko pokrije vozilo iz katerega koli kota napada. Čeprav je na te težave mogoče odgovoriti in omogočajo lahka, zelo okretna vozila, ki so močno zaščitena pred raketami, ki so izjemno primerne za urbano in gverilsko bojevanje, tak sistem verjetno ne bo tako učinkovit proti izstrelkom s kinetično energijo, zaradi česar je slaba izbira za boj proti tankom. Ker se izstrelki s kinetično energijo premikajo hitreje kot vodeni izstrelki, to pogosto pomeni, da senzorji, pritrjeni na sistem aktivne zaščite, izstrelkom ne morejo slediti.
Drugo