Velika mošeja v Mahdiji () je mošeja v Mahdiji v Tuniziji. Stoji na južni strani polotoka, na katerem leži staro mestno jedro, gradnja mošeje pa se je začela leta 916, ko je mesto ustanovil fatimidski kalif Abdallah al-Mahdi, da bi služila kot glavna mošeja novega mesta. Večina mesta iz fatimidskega obdobja in njegovih struktur je od takrat izginila. Sedanjo mošejo so arheologi v 1960-ih večinoma rekonstruirali, z izjemo ohranjene vhodne fasade.

Zgodovina Leta 912 je prvi fatimidski imam in kalif Abdallah al-Mahdi začel iskati lokacijo za novo prestolnico za svojo novo ustanovljeno državo v Ifrikiji. Izbrana je bila lokacija ob obali in gradnja novega utrjenega mesta palače al-Mahdiyya (Mahdia) se je začela leta 916. Gradnja Velike mošeje, ki je služila kot petkova mošeja novega mesta, se je začela istega leta. Novo mesto je bilo uradno odprto 20. februarja 921, čeprav se je gradnja nadaljevala tudi po tem. Nova prestolnica je bila verjetno izbrana zaradi oddaljenosti med sunitskim prebivalstvom Kairouana (tradicionalne prestolnice Ifrikije) in fatimidskimi kalifi, ki so bili ismailski šiiti, da bi se izognili naraščanju napetosti z lokalnim prebivalstvom in zagotovili varnejšo politično in vojaško bazo.

Mošeja je bila prvotno obložena z marmorjem, vendar je bil velik del tega odstranjen v obdobjih, ko je bila zravnana z ruševinami in kasneje obnovljena. Možno je, da je bila pisanska cerkev San Sisto zgrajena iz marmorja, ki je bil odstranjen z mošeje. Mesto Mahdia je doživelo obdobje relativne opustitve med letom 948, ko so se Fatimidi preselili v novo prestolnico al-Mansurijjo, in letom 1057, ko je dinastija Ziridov (nasledniki Fatimidov) preselila prestolnico nazaj v Mahdio. V 11. stoletju je bil prvotni zid kible uničen zaradi morske erozije in ga je bilo treba obnoviti 6,2 metra proti severu, s čimer se je zmanjšala velikost molilnice. To delo je bilo verjetno opravljeno med novo okupacijo Ziridov. V tem obdobju je bil verjetno zgrajen tudi mihrab (simbolna niša v zidu kible), ki ga je dokumentiral arheolog Georges Marçais v publikaciji iz leta 1954.

Konec 11. stoletja so molilnico razširili proti severu na račun dvorišča, zaradi česar je bil prvotni južni portik dvorišča nadomeščen z novejšo konstrukcijo manj kakovostno. Ta razširitev molilnice je bila morda posledica naraščajočega števila prebivalcev mesta v tem obdobju. Morda je bila povezana tudi z napadom in plenjenjem mesta s strani pisansko-genovske flote leta 1087, kar je lahko zahtevalo popravila mošeje. Leta 1550 so Mahdio zavzele sile Karla V., ki so jo zasedle več let, nato pa uničile njeno obzidje in se umaknile. Ker si je mošeja del obzidja delila z obrambnim obzidjem samega mesta, je bila verjetno zaradi tega močno poškodovana. Verjetno je bila zaradi tega molilnica večinoma porušena, sredi dvorišča mošeje pa je bila pozneje zgrajena nova molilnica, majhne velikosti in surove gradnje, stara molilnica pa je bila na kratko uporabljena kot pokopališče. Mošeja je bila pred 20. stoletjem deležna nadaljnjih predelav in restavracij, vključno z obnovo, ki jo je izvedel tunizijski premier Jusuf Sahib at-Taba' okoli leta 1798.

Med letoma 1961 in 1965 je mošejo v celoti prenovil francoski arhitekt in arheolog Alexandre Lézine. Monumentalna dostopna vrata in portik na severu sta bila ohranjena iz prvotne strukture, preostali del pa je bil rekonstruiran v skladu s tem, kar arheologi menijo, da je bila prvotna fatimidska oblika stavbe.

Arhitektura Zunanjost in dvorišče Stavba je sestavljena iz velikega nepravilnega štirikotnika, velikega približno 75 x 55 metrov. Zgrajena je bila na umetni ploščadi, 'pridobljeni iz morja', kot je omenil andaluzijski geograf Al-Bakri. Ploščad je bila potrebna za zagotovitev ravne površine na sicer neravnem terenu mestnega polotoka. Južna stran mošeje, kjer je mihrab, je nekoliko daljša od severne strani. Od zunaj je mošeja videti kot trdnjava zaradi svojih masivnih kamnitih zidov brez odprtin, razen v fasadi.

Dva štrleča bastijona na sprednjih vogalih mošeje sta nekoč veljala za podnožja nekdanjih minaretov, vendar sta bila v resnici nadzemni cisterni za zbiranje deževnice s strehe, shranjene za uporabo med umivanjem. Verjetno so jih vsaj nekaj časa napajali z akvaduktom, ki je oskrboval al-Mahdijevo palačo iz podzemnih virov v Mijanišu, 6 kilometrov od mesta. Mošeja prvotno ni imela minareta. Prvi stolpi-minareti so bili inovacija, ki so jo pred kratkim uvedli abasidski kalifi, katerih avtoriteto so Fatimidi zavračali. Zaradi teh razlogov so zgodnji Fatimidi v svojih mošejah zavrnili to arhitekturno značilnost. Klic k molitvi bi bil najverjetneje dan z vrat ali strehe mošeje, v skladu s tradicijo, ki sega nazaj do 'Alija in je bila takrat priljubljena pri šiitskih muslimanih.

Glavni vhod, ki je na sredini severne stene, je monumentalni portal, ki štrli navzven in se dviga višje od okoliške strukture. Njegova zasnova in videz najverjetneje izhajata iz rimskih slavolokov v regiji, kot je Slavolok Antonina Pija v Sbeitli (Sufetula). Vhod je skozi širok polkrožen podkvasti lok v sredini, na obeh straneh katerega so dekorativne niše: na spodnjem delu fasade so niše plitvi slepi loki v obliki podkve, na zgornjem delu pa globlje niše, podobne mihrabu. Ob vrhu je ozko ogredje. To ogredje bi lahko nekoč vsebovalo arabski napis, ki je bil morda kasneje izbrisan, vendar ni ohranjenih nobenih dokazov o napisih iz prvotne mošeje.

V notranjosti je veliko dvorišče, obdano s portiki ali arkadami (rivak) na vseh štirih straneh, kar je značilna razporeditev za mošeje v regiji. Severni portik je sestavljen iz arkade, ki počiva na kamnitih stebrih in pred njo je galerija, pokrita s križnimi oboki. Ta del pripisujejo 11. stoletju. Med ravno aris zasnovo križnih obokov severnega portika in križnimi oboki v Clunyju, Autunu, Monte Cassinu in Sant'Angelu in Formisu obstajajo nekatere podobnosti, ki bi lahko bile posledica |burgundskega vpliva. Druge rekonstruirane arkade imajo loke na korintskih stebrih.

Molitvena dvorana Velika hipostilna dvorana, posejana s korintskimi stebri, je sestavljena iz devetih hodnikov, pravokotnih na kiblo, in štirih obodnih ladij. Hodniki so ločeni z vrstami lokov, ki večinoma ležijo na dvojnih stebrih. Osrednjo ladjo, višjo in širšo od drugih, obdaja vrsta debelih dvojnih lokov, ki jih podpirajo skupine štirih stebrov namesto dvojnih stebrov, ki se uporabljajo v hodnikih. Osrednja ladja tako določa os znotraj hipostilne strukture, ki vodi do mihraba. Presečišče s transeptom ali prečno ladjo, enake velikosti in vzporedno s steno kible, ustvari tloris v obliki črke T, arhitekturno značilnost, katere osrednja točka je presečišče transepta in ladje pred mihrabsko nišo. Ker se je ta del prvotne mošeje že zdavnaj zrušil in izginil, se ta vidik postavitve delno opira na domneve arheologov, ki so jo rekonstruirali.

Ker je bila nedavno rekonstruirana, od prvotne dekoracije molitvene dvorane ni ostalo nič. Osrednji prostor, ki se proti osi ladje odpira skozi podkvast lok, določajo stebri in polstebri v kotih in snopih, ki jih tvorijo skupine stebrov, na katerih počiva polkrožna kupola. Gre za osmerokotni tolobat, preboden s 24 okni. Obremenitev nosijo pendantivi. Trak črnega marmorja, okrašen z napisi iz Korana, označuje prehod med obema kompleksnima strukturnima oblikama. Mihrab, iz belega kamna, ima obliko podkve in ga podpirata dva stebra iz temno zelenega marmorja. Kiparska dekoracija v notranjosti mihraba je sestavljena iz dveh nivojev, ločenih s trakom belega marmorja, v katerega so v kufskih znakih izklesani koranski verzi. Spodnji nivo ima devet navpičnih utorov, ki se na zgornjih koncih končajo v obliki školjk, nad katerimi so okraski detelje v visokem reliefu. Nad belim marmornim trakom se ukrivljeni utori zbližajo v eni točki na vrhu loka.

Vplivi Na splošno je postavitev Velike mošeje v Mahdiji tesno povezana s postavitvijo starejše (9. stoletje) Velike mošeje v Kairouanu, z dvoriščem, obdanim z arkadami, in hipostilno molitveno dvorano v obliki črke T. Glavna izjema od te podobnosti je pomanjkanje monumentalnega minareta. Med poznejšimi fatimidskimi mošejami si mošeja al-Hakim v Kairu, ki se je začela graditi leta 990 in končana med letoma 1003 in 1013, izposoja zasnovo od mahdijske mošeje, s štrlečim vhodom in širšim ter višjim osrednjim hodnikom, ki vodi do mihraba. Zdi se, da je imela tudi mošeja al-Azhar v Kairu podoben štrleči vhod. Fatimidska mošeja v Adždabiji v Libiji je imela podoben načrt, čeprav ni imela enakega monumentalnega vhoda. Tako kot ona, iz istih ideoloških razlogov, tudi mošeja v Adždabiji ni imela minareta. Mošeja, ki jo je v Kairu med letoma 1266 in 1269 zgradil mameluški sultan Bajbars, ima nekaj zunanjih podobnosti z mošejo Mahdija, saj ima dolg zid, vogalne opornike in štrleča vrata.

Opombe

Sklici

Viri

Zunanje povezave

Kategorija:Mošeje v Tuniziji Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 916