Rumelski ejalet (osmanska turščina: ایالت روم ایلی, romanizirano: Eyālet-i Rūm-ėli), do leta 1591 znan kot Rumelski beglerbegluk,Halil İnalcık. Eyālet. V B. Lewis, Ch. Pellat, J. Schacht (ur.) The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume II: C–G. Leiden: E. J. Brill. str. 721–724. OCLC 495469475. je bila provinca prvega reda Osmanskega cesarstva. Obsegala je večino Balkana (Rumelija). Večino svoje zgodovine je bila največja in najpomembnejša provinca Osmanskega cesarstva, v kateri so bila ključna mesta Odrin (Edirne), Janina (Ioannina), Sofija, Filibe (Plovdiv), Manastır/Monastir (Bitola), Üsküp (Skopje) in glavno morsko pristanišče Selanik/Salonika (Solun). Rumelski ejalet je bil eden od najstarejših osmanskih ejaletov. Obstajal je več kot 500 let in bil v svoji dolgi zgodovini večkrat ozemeljsko prestrukturiran. Glavno mesto ejaleta je bil Odrin (Edirne), za njim Sofija in nazadnje Monastiru (Bitola). Po podatku v almanahu iz leta 1862 je imel površino 124.630 km².

Zgodovina Rumelski ejelet se je sprva imenoval Rumelski beglerbegluk. Naziv ejalet se je začel uporabljati po letu 1591.

Prvi beglerbeg Rumelije je bil Lala Šahin Paša. Položaj mu je podelil sultan Murat I. kot nagrado za osvojitev Odrina (Edirne) v 1360. letih. Lala Šahin Paša je z imenovanjem postal vrhovna vojaška oblast nad vsemi osmanskimi evropskimi posestmi, ki jih je upravljal kot sultanov namestnik. Sultan se je vrnil v Anatolijo. Leta 1593 je bil ustanovljen tudi Silistrski ejalet.

Ob ustanovitvi je Rumelski ejalet obsegal celotno evropsko posest Osmanskega cesarstva, vključno s čezdonavskimi osvojitvami (Akkerman, zdaj Bilhorod-Dnistrovski). Takšno stanje je trajalo do 16. stoletja, ko so bili ustanovljeni Otoški ejalet (1533), Budimski ejalet (1541) in Bosanski ejalet leta 1580.Birken, Andreas (1976). Die Provinzen des Osmanischen Reiches. Beihefte zum Tübinger Atlas des Vorderen Orients (in German). Vol. 13. Reichert. p. 50. ISBN 9783920153568.

Prva prestolnica Rumelije je bila verjetno Edirne (Odrin), ki je bila do padca Konstantinopla leta 1453 tudi glavno mesto Osmanskega cesarstva. Čez nekaj časa ji je sledila Sofija in nato od leta 1520 ponovno Edirne, ko je Sofija ponovno postala sedež beglerbega. Rumelski beglerbeg je bil takrat poveljnik najpomembnejše vojaške sile v državi - timarske spahijske konjenice. Njegova prisotnost v prestolnici ga je v tem obdobju naredila za rednega člana Cesarskega sveta (Divana). Mahmud Paša Anđelović ali Pargali Ibrahim Paša sta bila beglerbega Rumelskega ejaleta in hkrati velika vezirja (prva ministra).

V 18. stoletju je nadomestna rezidenca guvernerja postal Monastir (sedanja Bitola, Severna Makedonija). Leta 1836 je Monastir uradno postal glavno mesto ejaleta. Približno v istem času so tanzimatske reforme, katerih cilj je bil modernizacija cesarstva, od Rumelskega ejaleta odcepile in ustanovile nove ejalete: Skopskega, Janinskega in Solunskega. Rumelski ejalet, zmanjšan za nekaj provinc, je obstajal do leta 1867, ko je v okviru prehoda na bolj enoten sistem vilajetov postal del Solunskega vilajeta.M. Ursinus. Manāstir. str. 371–372

Vzhodna Rumelija je leta 1878 postala nova osmanska provinca. Uradno je obstajala do leta 1908, vendar se je že leta 1885 združila s Kneževino Bolgarijo.

Guvernerji Guvernerji Rumelskega ejaleta so imeli naziv "beglerbeg Rumelije" (turško: Rumeli beylerbeyi) ali "vali Rumelije" (turško: Rumeli vali).

Lala Šahin Paša. Prvi beglerbeg Rumelije in lala (skrbnik) sultana Murata I. Timurtaš Beg. (1385) Sulejman Čelebi (pred 1411). Sin Bajazida I. Mihaloglu Mehmed Beg (1411). Sin Kose Mihala, svetovalec Osmana I. Mustafa Beg (1421). Hadim Šehabeddin (1439–1442. Krvni davek. Kasim Paša (1443) Omer Beg (1453). Turahan Beg (pred 1456). Sin Paša Jigit Bega. Mahmud Paša Anđelović (pred 1456). Družina Anđelović, krvni davek. Ahmed (po 1456). Has Murat Paša (okoli 1469–1473). Dinastija Paleolog, krvni davek. Hadim Sulejman Paša (okoli 1475). Evnuh. Koča Davud Paša (okoli 1478). Krvni davek. Sinan Paša (okoli 1481). Mesih Paša (po 1481). Hasan Paša (okoli 1514) Hadim Sinan Paša (1515). Pred tem beglerbeg Anatolije. Hain Ahmed Paša (1519islam ansiklopedisi-1521). Pargali Ibrahim Paša (1523-?). Guzeldže Kasim Paša (okoli 1527). Husrov Paša (junij 1538-?) Kara Ahmed Paša (1543). Nekdanji aga janičarjev, poročen s hčerko sultana Selima I. Ali Paša (1546). Mehmed Paša Sokolović (1551). Krvni davek, ki se je povzpel na oblast kot izvrsten vojak. Šemsi Ahmed Paša (1564–1569) Bil je iz dinastije Džandar, odrasel v palači Topkapı in služil sultanu Sulejmanu. Dogandži Mehmed Paša. Osman Jegan Paša (1687). Poveljnik najemnikov, ki ga je povišal Mehmed IV. zaradi groženj z uporom. Sari Ahmed Paša (1714–1715) Topal Osman Paša (1721–1727, 1729–1730, 1731). Kapičibaš, ki se je povzpel zaradi vojaških zaslug. Hadži Mustafa Paša (poletje 1797–?). Imenovan za pogajalca z Osmanom Pazvantoglujem. Po neuspelih pogajanjih je bil odstavljen. Ahmed Kamil Pasazade Haki Paša. Haki Paša (avgust 1801). Ali Paša Janinski (28. januar 1803–1804). Vpliven paša Janine. Veli Paša (1804–). Sin Ali Paše. Huršid Paša (1808). Marašli Ali Paša (1815). Köse Ahmed Zekerija Paša (1836–marec 1840). Mehmed Dilaver Paša (maj–julij 1840). Jusuf Muhlis Paša Serezli (julij 1840–februar 1842). Jakub Paša Kara Osmanzade Mustafa Nuri Paša, sirkatibi. Mehmed Said Paša, mirza/Tatar. Mehmed Zijaedin Paša, mezarcizade. Omer Paša, kizilhisarli. Mehmed Zijaeddin Paša, mezarcizade. Mehmed Emin Paša. Asaf Pasha. Mehmed Rešid Paša, bosnakzade. Omer Paşa, kizilhisarli (drugi mandat). Mehmed Huršid Paša Arnavud. Ahmed Nazir Paša. Ismail Paša, Čerkez. Abdulkerim Nadir Paša, Čirpanli. Ali Pašaa, hadži. Husein Husnu Paša. Mehmed Tevfik Paša.

Upravne enote thumb|right|250px|Rumelski ejalet leta 1795 thumb|250px|Okrnjeni ejalet v 1850. letih

Seznam iz leta 1475 navaja sedemnajst podrejenih sandžakbegov, ki so upravljali sandžake in delovali kot vojaški poveljniki. Drug seznam iz zgodnje vladavine sultana Sulejmana Veličastnega (vladal 1520–1566), navaja 33 sandžakov oziroma sandžakbegov.

S postopnim ustanavljanjem novih ejaletov je bilo ukinjenih veliko sandžakov. Uradni register iz okoli leta 1644 beleži v Rumelsken ejaletu samo še petnajst sandžakov.

V obdobju od leta 1700 do 1730 je bilo devetnajst sandžakov.Orhan Kılıç, XVII. Yüzyılın İlk Yarısında Osmanlı Devleti'nin Eyalet ve Sancak Teşkilatlanması, Osmanlı, Cilt 6: Teşkilât, Yeni Türkiye Yayınları, Ankara, 1999, , p. 91. Enako število sandžakov je bilo tudi v zgodnjem 19. stoletju.. George Long, Society for the Diffusion of Useful Knowledge

Po državnem letopisu (salname) iz leta 1847 je zmanjšani Rumelski ejalet s središčem v Manastirju (Bitola) obsegal tudi sandžake Iskenderiyye (Skadar), Ohri (Ohrid) in Kesrye (Kastorija). Leta 1855 je po besedah francoskega popotnika A. Viquesnela obsegal sandžake Skadar s 7 kazami ali podprovincami, Ohrid z 8 kazami, Kastoria z 8 kazami in pašin sandžak Manastir z 11 kazami.

Sklici

Viri

The Papacy and the Levant, vol. 4.

Kategorija:Zgodovina Osmanskega cesarstva