Polaktivno radarsko vodenje (SARH) je pogosta vrsta sistema za vodenje raket, morda najpogostejša vrsta za raketne sisteme zrak-zrak in zemlja-zrak daljšega dosega. Ime se nanaša na dejstvo, da je raketa sama le pasivni detektor radarskega signala, katerega zagotavlja zunanji vir prek radarske osvetlitve, ko se ta odbije od cilja (v nasprotju z aktivnim radarskim vodenjem, ki uporablja aktivni radarski oddajnik-sprejemnik). Polaktivni raketni sistemi uporabljajo bistatični radar z neprekinjenim valovanjem .

NATO koda za izstrelitev rakete s polaktivnim radarskim vodenjem je Fox One.

Koncept sličica|Slika 1. Geometrija poti leta sistema s polaktivnim radarskim vodenjem. Osnovni koncept SARH je, da je namestitev strojne opreme za zaznavanje in sledenje z radarjem na sami raketi odveč, saj bi bila tako ista oprema podvojena. Teža oddajnika zmanjša doseg katerega koli letečega predmeta, zato imajo pasivni sistemi večji doseg. Poleg tega je ločljivost radarja močno povezana s fizično velikostjo antene, v majhnem nosnem stožcu rakete pa ni dovolj prostora za zagotavljanje natančnosti, potrebne za vodenje. Namesto tega večja radarska antena na tleh ali izstrelitvenem letalu zagotovi potreben signal in logiko sledenja, raketa pa mora preprosto poslušati signal, ki se odbija od cilja, in se usmeriti v pravo smer. Poleg tega raketa posluša signal, ki ga izstrelitvena platforma oddaja nazaj, kot referenco, kar ji omogoča, da se izogne nekaterim vrstam motenj radarja, ki jih izvaja cilj.

Sistem SARH določa hitrost približevanja z uporabo geometrije poti leta, prikazane na sliki 1. Hitrost približevanja se uporablja za nastavitev frekvenčne lokacije za sprejemni signal CW, prikazan na dnu diagrama (spekter). Kot odmika antene rakete se nastavi, ko raketin iskalnik zajame cilj z uporabo spektralne lokacije, nastavljene s hitrostjo približevanja. Antena iskalnika rakete je monopulzni radarski sprejemnik, ki izvaja meritve kotnih napak z uporabo tega fiksnega položaja. Pot leta se nadzoruje z ustvarjanjem navigacijskega vhoda v krmilni sistem (repni krilci ali kardanska raketa) z uporabo kotnih napak, ki jih ustvarja antena. To usmerja telo rakete, da drži cilj blizu središčne črte antene, medtem ko je antena v fiksnem položaju. Geometrija kota odmika se določi z dinamiko leta z uporabo hitrosti rakete, hitrosti cilja in razdalje ločitve.

Tehnike so skoraj enake, pri čemer se za vodenje proti cilju uporabljajo signali za motenje, video za optično vodenje in infrardeče sevanje.

Največji doseg se v sistemih SARH poveča z uporabo navigacijskih podatkov v vodenem vozilu, s čimer se poveča razdalja potovanja, preden je za vodenje do cilja potrebno sledenje antene. Navigacija se zanaša na podatke o pospešku, žiroskopske podatke in podatke o globalnem položaju. To poveča razdaljo z zmanjšanjem korektivnih manevrov, ki zapravljajo energijo leta.

V primerjavi s sistemi za usmerjanje z žarkom, kot je RIM-8 Talos, pri katerih je radar usmerjen proti cilju, raketa pa se osredotoča na žarek s poslušanjem signala na zadnji strani raketnega telesa, v sistemu SARH raketa posluša odbiti signal na nosu in je še vedno odgovorna za zagotavljanje nekakšnega vodenja. Slabosti sledenja žarku sta dve: prva je, da je radarski signal pahljačaste oblike in se torej z razdaljo povečuje in je zato manj natančen. To pomeni, da sistem sledenja žarku ni natančen na dolgih razdaljah, medtem ko je SARH v veliki meri neodvisen od razdalje in postaja natančnejši, ko se približuje cilju oziroma viru odbitega signala, ki ga posluša. Zmanjšana natančnost pomeni, da mora raketa za učinkovitost uporabiti zelo veliko bojno glavo (npr. jedrsko). Druga zahteva je, da mora sistem sledenja žarku natančno slediti cilju pri visokih hitrostih, pri čemer običajno potrebuje en radar za sledenje in en ožji žarek za vodenje.

Sistem SARH potrebuje le en radar, nastavljen na širši vzorec.

Radar z neprekinjenim valovanjem Sodobni sistemi SARH za vodenje uporabljajo radar z neprekinjenim valovanjem (CW radar). Čeprav je večina sodobnih lovskih radarjev pulzno-Dopplerjevih, imajo večinoma funkcijo CW za vodenje radarskih raket. Nekaj sovjetskih letal, kot so nekatere različice MiG-23 in MiG-27, je za zagotavljanje signala CW uporabljalo pomožno krmilno podvozje ali anteno. Raketa zrak-zrak Vimpel R-33 za prestreznik MiG-31 uporablja SARH kot glavno vrsto vodenja (z dodatkom inercialnega vodenja na začetni stopnji).

Rakete SARH potrebujejo sledilni radar za zaznavanje cilja in ožje usmerjen osvetljevalni radar za "osvetlitev" cilja, da se raketa lahko zaklene na radarski odboj cilja. Cilj mora ostati osvetljen ves čas leta rakete, zaradi česar lahko izstrelitveno letalo postane ranljivo za protinapad, hkrati pa imajo elektronski opozorilni sistemi cilja čas, da zaznajo napad in sprožijo protiukrepe. Ker večina raket SARH potrebuje vodenje med celotnim letom, so starejši radarji omejeni na en cilj na radarski oddajnik hkrati.

Največji doseg sistema SARH je določen z gostoto energije oddajnika. Povečanje oddajne moči lahko poveča gostoto energije. Zmanjšanje pasovne širine šuma oddajnika lahko prav tako poveča gostoto energije. Spektralna gostota, ki se ujema s pasovno širino zaznavanja sprejemnega radarja, je omejujoči dejavnik za največji doseg.

Elektronski proti-protiukrepi (ECCM) Orožje SARH novejše generacije ima vrhunsko zmogljivost elektronskega proti-protiukrepanja (ECCM), vendar ima sistem še vedno temeljne omejitve. Nekatere novejše rakete, kot je SM-2, imajo vgrajeno končno polaktivno radarsko vodenje (TSARH). Rakete TSARH večino svojega leta uporabljajo inercialno vodenje, sistem SARH pa aktivirajo šele za zadnji napad. To lahko prepreči, da bi se cilj zavedel, da je napaden, vse dokler raketa ne udari. Ker raketa potrebuje vodenje le v končni fazi, se lahko vsak radarski oddajnik uporabi za napad na več ciljev. Nekatera od teh orožij, kot je SM-2, omogočajo izstreljevalni platformi, da posodobi raketo s posodobitvami sredi poti prek podatkovne povezave.

Učinkovitejše metode, ki se uporabljajo za premagovanje polaktivnega vodenja z radarjem, so tehnike letenja. Te so odvisne od pilotove obveščenosti o izstrelitvi rakete. Globalni sistem pozicioniranja (GPS) omogoča raketi, da doseže predvideno prestrezanje brez podatkovne povezave, kar močno poveča smrtonosnost, saj se osvetlitev cilja za večino leta rakete odloži. Pilot se ne zaveda, da je prišlo do izstrelitve, zato tehnike letenja postanejo skoraj nepomembne. Ena od težav je testiranje, saj ta funkcija ustvarja tveganja za javno varnost, če napaka prepreči signale za samouničenje preko podatkovne povezave, ko raketa potuje v napačno smer. Večina obal je gosto poseljenih, zato to tveganje obstaja v testnih centrih za morske sisteme, ki so blizu obal:

Pacifiški raketni poligon Center za pomorsko zračno bojevanje, Oddelek za orožje, Point Mugu, China Lake Naval Air Warfare Center, Weapon Division, Point Mugu, China Lake Atlantski testni poligoni Atlantic Test Ranges

Bojni dosje Bojni dosežki ameriških raket SARH med vietnamsko vojno niso bili impresivni. Lovci ameriškega letalstva in ameriške mornarice, oboroženi z raketami AIM-7 Sparrow, so dosegli komaj 10-odstotno stopnjo uspešnosti, kar je še okrepilo negativni učinek odstranitve topa na večini letal F-4 Phantom, ki so nosila 4 Sparrowe. Čeprav so bile nekatere okvare posledica mehanskih okvar elektronike iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih je lahko motila vleka vozička po neravnem asfaltu, ali napake pilota, je bila intrinzična natančnost tega orožja nizka v primerjavi s Sidewinderjem in topovi. [ potreben citat ]

Od operacije Desert Storm naprej je bila večina bojnih zmag F-15 Eagle-a doseženih s Sparrow-i izven vidnega dosega. Podobna zmogljivost je bila dosežena z raketo RIM-7 Sea Sparrow, ki jo je izstrelil z morja.

Sovjetski sistemi, ki uporabljajo SARH, so dosegli številne opazne uspehe, zlasti v jomkipurski vojni, kjer so taktični sistemi SAM 2K12 Kub (NATO ime SA-6) učinkovito preprečili zračni prostor izraelskim letalskim silam. 2K12 je v bosanski vojni tudi sestrelil ameriški F-16.

Seznam raket sličica|9B-1101K, inercialna polaktivna glava za vodenje raket R-27R . SARH je pogosto uporabljena sodobna metodologija vodenja raket, ki se uporablja v več raketnih sistemih, kot so:

Združene države Amerike

AIM-4A/E/F Falcon AIM-7 Sparrow AIM-9C Sidewinder AIM-26 Falcon MIM-23 HAWK RIM-7 Sea Sparrow RIM-8 Talos RIM-66 Standard RIM-162 ESSM RIM-174 Standard ERAM (vodenje v srednji fazi)

Sovjetska zveza/Rusija

Raketni sistem Buk R-3R R-23 R-33 R-27R SA-6 Gainful 9M123 Khrizantema (v različici 9M123M/VM) S-200 S-300 S-400

Francija

Super 530 R.511 R.530

Kitajska

PL-11

Italija

Aspide

Združeno kraljestvo

Skyflash

Sklici

Glej tudi Usmerjanje z žarkom

Zunanje povezave

Aktivno in polaktivno radarsko vodenje raket

Kategorija:Samopogonski izstrelki Kategorija:Radar