Tempelj Dafo ali Tempelj Velikega Bude () je budistični tempelj v Džangjeju v provinci Gansu na Kitajskem, znan po svojem velikanskem kipu ležečega Bude, izdelanem okoli leta 1100 v obdobju Zahodni Šja, ki je dolg petintrideset metrov in velja za največji glineni kip ležečega Bude na Kitajskem. Po obnovitvenem projektu v letih 2005–06 tempelj zdaj privablja na tisoče obiskovalcev. Skozi stoletja je imel več imen, med njimi Tempelj Bude Kasjapa (), Tempelj Bojue (), Tempelj Hongren" () in Tempelj ležečega Bude (). Sedanje ime Dafo pomeni 'Veliki Buda'.
Zgodovina
Tempelj je bil zgrajen okoli začetka 12. stoletja, v obdobju Zahodnega Šja (1038–1227). Leta 1028 so tibetansko-burmansko govoreči Tanguti prevzeli Džangje (takrat znan kot Gandžov) od Ujgurskega kraljestva Gandžov. Nekaj let pozneje so ustanovili Zahodno Šja in nadzorovali celoten koridor Heši. Da bi okrepili svoj vpliv nad območjem, so Šja zgradili templje in naročili prevajanje budističnih svetih spisov. Še posebej močni so bili med vladavino cesarja Čongzonga iz Zahodnega Šja (1086–1139), tempelj Dafo pa izvira iz tega časa.
Zgodovina templja pripoveduje, da je leta 1098 menih Sineng Veimie videl numinozne luči in slišal nebeške zvoke, ki so prihajali z bližnjega hriba ob vznožju gore. Sineng je med raziskovanjem območja odkril zaklad, ki je vključeval ležeči kip Bude in se odločil zgraditi velik tempelj v čast podobe, za katero je verjel, da jo je razodela božja milost.Sonya S. Lee, Surviving Nirvana: Death of the Buddha in Chinese Visual Culture (Hong Kong University Press, 2010), p. 265 Podoba nirvane v templju ima dolgo zgodovino pokroviteljev in obiskovalcev ter jo že stoletja varujejo budistični menihi, vendar je trpela tudi zaradi propadanja in obnove. Najtežje jo je bilo zaščititi med kulturno revolucijo.
Obstaja zgodba, da se je Kublajkan (1215–1294) rodil v templju, medtem ko je tam živela njegova mati in druga, da je bil Bing, zadnji cesar dinastije Song (960–1279), izgnan v Džangje in postal menih v templju. Vendar pa je Ruth W. Dunnell poročala, da ni mogla najti dokazov, ki bi podprli nobeno od teh trditev. Opozarja, da »ponazarjajo kopičenje legend okoli tega posebnega budističnega mesta«.Dunnell (1996), p. 82
Leta 1372 je vojska dinastije Ming ob zavzetju Gandžova velik del templja porušila do tal. Obnova se je začela leta 1411 in končala leta 1419. Cesar ga je preimenoval v tempelj Hongren, na novo zgrajeni tempelj pa je imel samo vzdolž glavne osi vzhod-zahod devet stavb. Novo odprti tempelj je leta 1420 podrobno dokumentiral timuridski odposlanec Ghiyath al-Din Naqqash.
Dvorana svetih spisov ima za seboj dvojno steno in je dolga štirideset metrov in visoka dvajset metrov. Leta 1996 je bil tempelj dodan na seznam pomembnih nacionalnih zgodovinskih in kulturnih znamenitosti, Beijing Review'' pa je poročal, da se je v templju ohranilo 6000 zvezkov starodavnih budističnih spisov.Beijing Review, Volume 39 (1996), p. 29
Leta 2005 je bil tempelj ponovno postavljen kot prostor čaščenja, naslednje leto pa je bil ponovno odprt po obsežni obnovi, katere cilj je bil promocija kot turistične atrakcije. 1. julija 2006 je na desetine budističnih mojstrov blagoslovilo veliko množico, ki se je udeležila slavja na največjem zborovanju v templju v več kot sto letih.
Kip in njegova dvorana
Ogromen kip templja je izdelan iz gline na lesenem okvirju in prikazuje Gautamo Budo, ki doseže nirvano, z njegovimi desetimi učenci, ki stojijo za njim. Od časa Zahodnega Šja (1038–1227) je večinoma nespremenjen. Z dolžino približno 35 metrov naj bi bil največji ležeči glineni kip Bude na Kitajskem.Ruth W. Dunnell, The Great State of White and High: Buddhism and State Formation in Eleventh-Century Xia (University of Hawaii Press, 1996), p. 78
Dvorana, v kateri je Buda, je dolga 48 metrov in široka 24 metrov, visoka pa 33 metrov in je ena redkih lesenih struktur iz obdobja Zahodnega Šja, ki so se ohranile.Damian Harper, Chung Wah Chow, David Eimer, Carolyn B. Heller, Thomas Huhti, China (Lonely Planet, 2009), p. 861 Ima fresko iz dinastije Čing (1644–1911), ki pripoveduje zgodbo o Šuanzangu in njegovih privržencih, prikazuje Šuanzanga, kako jaha konja, in opičjega kralja Sun Vukonga, ki kleči na tleh.Dust in the Wind: Retracing Dharma Master Xuanzang's Western Pilgrimage (Rhythms Monthly, 2006), p. 23
Sklici
Literatura
Zunanje povezave
Dafo Monastery in Zhangye, Architectura Sinica Site Archive
Kategorija:Budistični templji na Kitajskem Kategorija:Ustanovitve v 12. stoletju