Terezijanski urbar je bil odlok Marije Terezije iz leta 1767, ki je po vsej državi enotno urejal odnose med zemljiškimi gospodi in njihovimi podložniki.
Ideja, ki je Marijo Terezijo vodila k izdaji tega reformnega odloka, je bil njen interes za izboljšanje gospodarskega položaja Ogrske. K temu naj bi pripomoglo tudi povečanje izterjanih davkov. Za zagotovitev in povečanje slednjih se je dunajski dvor vse bolj zanimal za spremembo statusa svojih podložnikov. Na državnem zboru v letih 1764–1765 je monarhinja zato predlagala, da bi v skladu s takrat s že pozabljenim zakonom iz leta 1723 status svojih podložnikov povsod urejali zemljiški gospodje, pri čemer bi si država pridržala pravico do nadzora in odobravanja.
Ogrsko plemstvo je odnos med posestniki in podložniki obravnavalo kot povsem zasebnopravno razmerje in ni nameravalo spremeniti obstoječega stanja. Marija Terezija se je kljub temu odločila za uvedbo sprememb. Dunajski dvor je izkoristil pritožbe podložnikov v nekaterih čezdonavskih županijah, ki so sprožile tudi upore, in jim v letih 1765 in 1766 izdal delne zemljiške knjige. Januarja 1767 je Marija Terezija izdala enoten predpis – Terezijanski urbar.
Osnovna značilnost terezijanske zemljiške reforme je bil namen, da se koristi in obveznosti tlačanov do zemljiškega gospoda uskladijo z obsegom zemlje, ki jo je obdeloval. Zemljiški upravitelj je določil tudi najvišjo mejo fevdalne rente. Ugodnosti in obveznosti tlačanov so bile določene enotno za vso državo. Zemljišče, ki ga je izkoriščal tlačan, je bilo pri zemljiškem upravitelju razdeljeno na tako imenovano "ohišnico" in "grunt", tj. polja in travnike. Kmet, ki je posedoval cel grunt, je bil dolžan vsako leto na gospodarjevi zemlji delati 52 dni z vprego ali 104 dni brez nje. Za polovico, četrtino ali osmino grunta je bilo obvezno delo na gospodarjevi zemlji sorazmerno nižje. Najrevnejši podložniki brez zemlje, ki so imeli hišo, so morali na gospodarjevi zemlji delati 18 dni na leto, tisti brez hiše pa 12 dni. Kmetje so se morali kot goniči tri dni na leto udeležiti lova svojega gospoda, mu dati desetino svojega pridelka in ga oskrbeti z drvi. Za hišo in ohišnico so morali zemljiškemu gospodu plačati najemnino v višini enega goldinarja letno. Poleg desetine so bili kmetje dolžni gospodu dati tudi tako imenovana darila: dve kokoši, dva kopuna, funt masla in 5 ducatov (60) jajc letno. Trideset posestev skupaj je moralo dati eno tele letno. Dajatve v naravi je bilo mogoče zamenjati z denarjem po dogovoru z zemljiškim gospodom.Ján Tibenský in soavtorji. Slovensko. Zv. Dejiny. Obzor, Bratislava, 1971. str. 395.
Uvedba zemljiških knjig je sprva naletela na izjemno močan odpor ogrskega plemstva. Na Slovaškem se je najbolj upiralo plemstvo v Bratislavski, Nitranski in Hontski županiji. Plemstvo se je sklicevalo na tradicijo, protestiralo proti uvedbi reform in zahtevalo ohranitev obstoječega stanja. Nazadnje je pod vplivom okoliščin in nepopustljivosti cesarice popustilo. Do leta 1774 je bil Terezijanski urbar uveden v vseh ogrskih županijah.
Sklic
Kategorija:Marija Terezija Kategorija:Zgodovina Madžarske Kategorija:Zgodovina Slovaške Kategorija:1767 v politiki