Gjon II. Kastrioti (albansko: Gjon Kastrioti II, italijansko: Ioanne CastriotoTheodore Spandounes (Spandugnino), De la origine deli Imperatori Ottomani, Sathas, C.N. (ur.) (1890) Documents inédits relatifs à l'histoire de la Grèce au moyen âge, IX (Pariz), str. 159 ali Giovanni CastriotoBreve memoria de li discendenti de nostra casa Musachi, str. 284) je bil albanski knez, sin albanskega narodnega junaka Gjergja Kastriotija Skenderbega in Andronike Arianiti, hčerke Gjergja Arianitija, * 1456, † 2. avgust 1514.
Po očetovi smrti je bil kratek čas gospod Kruje, nato vojvoda San Pietra in Galatine (1485), grof Soleta, gospod Monte Sant'Angela in San Giovannija Rotonda. Leta 1495 mu je Ferdinand I. Neapeljski podelil naziv gospod Gagliana del Capa in Orie.
V zgodnjih najstniških letih je bil po očetovi smrti leta 1468 prisiljen zapustiti državo. Znan je tudi po svoji vlogi v albanskem uporu 1481–1484, ko je po prihodu iz Italije v Albanijo in naselitvi v Himari vodil upor proti Osmanskemu cesarstvu. Junija 1481 je podprl Ivana Crnojevića, ki je uspešno zavzel Zeto izpod osmanske oblasti. Gjonu II. ni uspelo ponovno vzpostaviti kneževine Kastrioti in osvoboditi Albanije izpod osmanske oblasti, zato se je po treh letih vojne leta 1484 umaknil v Italijo.
Vrnitev v Albanijo (1481–1484) Gjon II. Kastrioti je bil rojen leta 1456 v gradu Petralba (danes Gur i Bardhë). Njegov oče se je pred bitko pri Albuleni z ženo in sinom umaknil v Krujo. Po očetovi smrti leta 1468 se je z materjo preselil v Italijo in kratek čas živel v Neapeljskem kraljestvu, na posestvih, ki jih je podedoval od očeta Skenderbega. V Otrantu se je boril proti Osmanom in se na prošnjo albanskih upornikov vrnil v Albanijo, s čimer je začel albanski upor 1481–1488.
Izkoristil je takratno zanimanje neapeljskega dvora za širitev fronte proti Osmanskemu cesarstvu in od kralja Ferdinanda uspel dobiti štiri galere, s katerimi je z vojaki in bratracem Kostandinom Muzako odplul proti domovini.
Gjon II. se je leta 1481 izkrcal južno od Drača, neapeljske ladje pa so odplule proti južni Albaniji in na območju Himare, kjer je nastalo še eno žarišče protiosmanskih uporov, izkrcale Kostandina Muzako. V tem času so v severni Albaniji, v gorskih predelih Lezhe in v okolici Skadra, delovale sile Nikoleja in Lekeja Dukadžinija in napadle tudi Skader, kar je Sulejmana Pašo prisililo, da je na to območje poslal vojaške okrepitve.
Prebivalci osrednje Albanije so Gjona II. Kastriotija sprejeli kot zakonitega dediča države. Z njegovim prihodom so uporniki v teh regijah okrepili boj za izgon osmanskih okupatorjev. V teh razmerah je Sulejman Paša proti upornikom poslal del osmanske vojske, ki se je v bližini Vlore pripravljala na odhod v Italijo.
200px|thumb|Grb Gjona II. Kastriotija 250px|thumb|Palača Galatina, dom družine Kastrioti (slika iz 16. stoletja) 250px|thumb|Palača Galatina danes
Gjon II. je proti osmanski vojski poslal del svojih borcev, da bi zaprli pot, po kateri bi morala priti osmanska vojska. Albanski branilci se niso mogli upreti napadu osmanskih sil in so bili skoraj vsi ujeti. Izguba je omajala zaupanje Gjona II. Kastriotija v uspeh upora in je začel razmišljati o zapustitvi Albanije in vrnitvi v Italijo, prebivalci pa so bili pripravljeni nadaljevati boj proti Osmanom. Okoli njega se je zbralo približno 7.000 vojakov, večinoma pešcev. Njegova vojska je v prvi polovici avgusta 1481 napadla in premagala osmansko vojsko 2.000 do 3.000 vojakov. Zmagovalci so osvobodili tudi Albance, ki so jih Osmani ujeli v prejšnji bitki.
Avgusta 1481 so v zahodnih delih južne Albanije, zlasti v regiji Himara, potekali hudi boji med Albanci in osmanskimi četami. Pod vodstvom Kostandina Muzake so albanski borci obkolili in napadli gradova Himara in Sopot (Borsh) ter ju oba zavzeli. Za osmansko vojsko so postale razmere na tem območju zelo težke in prisilile Sulejmana Pašo, da se je sam na čelu 3.000 vojakov odpravil proti Himari. Na poti so ga Albanci premagali in ubili ali ujeli več kot tisoč njegovih vojakov. Med ujetniki je bil tudi rumelijski beglerbeg Sulejman Paša, ki so ga Albanci kot vojno trofejo izročili Gjonu II. Kastriotiju.
Po zmagi Albancev nad vojsko Sinan Paše na obalnih območjih južne Albanije, je bil 31. avgusta 1481 osvobojen grad Himara in nato še grad Sopot.
Poraz vojske Sulejmana Paše v Albaniji je močno olajšal protiosmanske vojaške operacije v Neapeljskem kraljestvu. 10. septembra 1481 je neapeljska vojska osvobodila grad Otranto in tako izgnala Osmane iz Italije.
Po zmagah Albancev v avgustu 1481 so se njihove vojaške akcije za osvoboditev mest in gradov v Albaniji razširile. Borci Gjona II. so se obrnili proti Kruji in sprožili napade za njeno osvoboditev. Čeprav albanski vojski Kruje ni uspelo zavzeti, ker je bila zelo utrjena in z razpoložljivim orožjem neosvojljiva, so od konca leta 1481 do leta 1483 osvobodili precejšen del posesti Kastriotov. Gjon II. Kastrioti je postal znan kot knez osvobojenih albanskih dežel.
Po sklenitvi mirovnega sporazuma med Osmanskim cesarstvom in Neapeljskim kraljestvom leta 1483 so osmanske vojske okrepile svojo aktivnost za ponovno osvojitev izgubljenega ozemlja v Albaniji. Borci Gjona II. Kastriota so januarja 1484 v bližini reke Erzen premagali osmansko vojsko, vendar sta odpor in organiziran boj Albancev začela slabeti zaradi velikega in nenehnega pritiska osmanskih sil. Poleti 1484 so Osmani ponovno osvojili grad Himara.
Propad protiosmanskega upora je prisilil Gjona II. Kastriotija, da je zapustil Albanijo in se ponovno naselil na posestvih, ki so jih imeli Kastrioti v Italiji. Enako so storili tudi drugi albanski voditelji, ki so se v začetku osemdesetih let 15. stoletja izselili in odšli v Albanijo, da bi vodili protiosmansko vstajo. Kmalu zatem so se Osmanskemu cesarstvu uprli Himaroti in osvobodili državo, kar je trajalo do leta 1488.
Družina Gjon II. je bil poročen s princeso Jerino (Irino, Ireno) Branković, vnukinjo bizantinskega cesarja Manuela II. Paleologa, s katero je imel pet otrok:
Jurija Kastriota (umrl 1540), Konstantina Kastriota (1477–1500), škofa Isernije, Ferdinanda Kastriota (umrl 1561), 2. vojvodo San Pietra v Galatini in 2. grofa Soleta, Marijo Kastriota (umrla 1569), ki se je poročila s Carlom Minutolom in se posvetila umetnosti, Alfonza Kastriota (umrl 1503), ki je leta 1503 med obiskom španskega dvora nenadoma umrl, star komaj 15 let. Pokopan je bil s kraljevimi častmi v Valenciji v Španiji. Potomci Kastriotov, ki danes živijo v Italiji, so edini potomci Jerininega starega očeta Manuela II. Paleologa.
Sklici
Viri
Kategorija:Rojeni leta 1456 Kategorija:Umrli leta 1514 Kategorija:Vladarji v 15. stoletju Kategorija:Zgodovina Albanije