Cimbrijščina (, , , ) je skupina več visokonemških narečij, ki se govorijo v italijanskih pokrajinah Trentu in Benečiji. Jezik verjetno izhaja iz enega izmed južnobavarskih narečij, vendar pa je njenim govorcem, še posebej pa govorcem uradne nemščine, zaradi številnih besednih in slovničnih razlik skoraj nerazumljiv. Na jezik kot tudi na število njenih govorcev sta močno vplivali bližnja beneščina ter okoliška italijanščina, zato se cimbrijščina uvršča med ogrožene jezike. Cimbrijščina je sorodna tudi bližnji mohenščini.
Zgodovina Najstarejši zapisi o preseljevanju Bavarcev na območje Verone segajo v leto 1050, poseljevanje pa se je nadaljevalo v 11. in 12. stoletje.
Leta 1948 je Bruno Schweizer predlagal lombardski izvor cimbrijščine, predlog je leta 1974 ponovil Alfonso Bellotto. Razpravo o izvoru je leta 2004 obudil cimbrijski jezikoslovec Ermenegildo Bidese. Večina jezikoslovcev še vedno sledi teoriji izvora v preseljevanju v 11. in 12. stoletju.Bruno Schweizer: Die Herkunft der Zimbern. In: Die Nachbarn. Jahrbuch für vergleichende Volkskunde 1, 1948, ISSN 0547-096X, S. 111–129.; Alfonso Bellotto: Il cimbro e la tradizione longobarda nel vicentino I. In: Vita di Giazza e di Roana 17-18, (1974) S. 7–19; Il cimbro e la tradizione longobarda nel vicentino II. In: Vita di Giazza e di Roana 19-20, (1974) S. 49–59.Ermenegildo Bidese Die Zimbern und ihre Sprache: Geographische, historische und sprachwissenschaftlich relevante Aspekte. In: Thomas Stolz (ed.): Kolloquium über Alte Sprachen und Sprachstufen. Beiträge zum Bremer Kolloquium über „Alte Sprachen und Sprachstufen“. (= Diversitas Linguarum, Volume 8). Verlag Brockmeyer, Bochum 2004, , S. 3–42.Webseite von Ermenegildo Bidese James R. Dow: Bruno Schweizer's commitment to the Langobardian thesis. In: Thomas Stolz (Hrsg): Kolloquium über Alte Sprachen und Sprachstufen. Beiträge zum Bremer Kolloquium über „Alte Sprachen und Sprachstufen“. (= Diversitas Linguarum, Volume 8). Verlag Brockmeyer, Bochum 2004, , S. 43–54.
Nemško govoreče skupnosti so prvi opisovali italijanski renesančni jezikoslovci, ki so jih povezali s Cimbri, antičnim ljudstvom, ki so na območje prispeli v 2. stoletju pr. n. št, ki je tudi verjeten izvor etnonima. Čeprav so bili antični Cimbri germansko pleme, ni razlogov, da bi cimbrijsko govoreče ljudi jezikovno in drugače povezovali z njimi.
Narečja Tri glavna narečja cimbrijščine se govorijo na območju: Sedem skupnosti () na območju vasi Roana () Luserne () v Trentu Trinajst skupnosti (), trenutno samo v vasi Giazza ()
V nekaterih vaseh v Karnijskih Alpah, kot so Sappada, Sauris in Timau, je cimbrijščina na robu izumrtja zaradi italijanščine kot uradnega in beneščine kot regionalnega jezika. Cimbrijščino naj bi govorilo okrog 2220 ljudi. Po podatkih popisa iz leta 2001, ki je kot prvi popisoval materne govorce cimbrijščine, je največ maternih govorcev jezika, 267 ljudi (89,9 odstotka) živelo na območju občine Lusern. V ostalih trentskih občinah je živelo še dodatnih 615 govorcev, skupaj 882 govorcev. Najbolj govorjena različica cimbrijščine je torej lusernska, najbolj ogrožena pa so narečja vasi Giazza in Roana, kjer jezik govori le še nekaj ostarelih ljudi.
Cimbrijščina je v Trentu z zakonom priznan pokrajinski jezik, od 90. let 20. stoletja dalje pa so italijanske državne oblasti sprejele številne zakone in uredbe, ki ščitijo cimbrijščino in cimbrsko kulturo. V šole je bil upeljan pouk cimbrijščine, v vaseh pa so ulice označeno dvojezično. Leta 1987 je bil ustanovljen Cimbrski inštitut, ki skrbi za varovanje in ohranjanje kulture in jezika. Kulturni inštitut gosti otroška literarna tekmovanja in poletne tabore.
Glasoslovje +Nabor samoglasnikovSprednjiSredinskiZadnjinezaokroženi/zaokroženinezaokroženi/zaokroženinezaokroženi/zaokroženiZaprtii / yɨ / ʉ/ uPolzaprtie / øə / ɵ/ oPolodprtiɛ / œ/ ɔSkoraj odprtiɐ /Odprtia /ɑ / +Nabor soglasnikovUstničnikZobnoustničnikZobnik/Dlesničnik NebnojamičastiZadlesničnikNebniMehkonebniUvularniGolteniNosnik ŋStopZlitnikp͡fb͡vt͡sd͡zt͡çk͡x Pripornikβszx ʁhVibrantʀDrsnik Bočni drsnik Pravopis Cimbrska narečja uporabljajo različne pravopisne standarde, ki temeljilo predvsem na obstoječih italijanskih in nemških pravopisih, vendar se bistveno ne razlikujejo. Za zapis nemških glasov, ki v italijanščini ne obstajajo, se v cimbrijščini uporabljajo nemška naglasna znamenja in grafemi. Nemški dvoglasniki so zapisani po vzoru italijanskih enakovrednih zapisov, izgovorjani pa so enako kot v nemščini. je enakovreden nemškemu , dvočrkje ch pa označuje glas . Glas se med posameznimi narečji izgovarja različno: v Sedmih in Trinajstih skupnostih se izgovarja kot italijanski (oziroma kot pred in ), za ohranitev izgovorjave pa se ga zapisuje kot gh. Zaradi nemških vplivov se v Lusernu zapisuje kot g, vendar so pogosti tudi drugi zapisi, npr. ghe in ghi.
Oblikoslovje Cimbrski samostalniki imajo po vzoru nemščine tri slovnične spole: moški, ženski in srednji spol. Med skloni se trenutno uporablja imenovalnik, dajalnik in tožilnik. V preteklosti se je uporabljal tudi rodilnik, ki pa je bil po zgledu nemščine nadomeščen s podredno besedno zvezo v dajalniku in veznikom (). Samostalniki se skladajo v spolu, številu in sklonu, italijanske izposojenke pa navadno ohranjajo končnice –a, –o in –e. Jezik pozna tudi pomanjševalnice. Cimbrski členki imajo dolge in kratke oblike odvisne od mesta naglasa v tako določni kot tudi nedoločni obliki. Cimbrijščina uporablja tudi posebno črko å, ki označuje denotes odprti zadnji nezaokroženi samoglasnik.
Cimbrski glagoli se spregajo po osebi, številu, treh časih (sedanjik, preteklik in prihodnjik) ter naklonu (povedni, pogojni, velelni, vezani, nedoločnik, deležnik in glagolnik). Spregatve so podobne kot v ostalih visokonemških narečjih, kjer je bila uporaba preteklika preterita nadomeščena s perfektom, ki ga cimbrijščina tvori z dodajanjem predpone ga– (, ter , ). Nedoločniki glagolov imajo dve obliki, preprosti nedoločnik ter odvisni nedoločnik, ki je tvorjen s prostim obrazilom zo ( in ). Spregatve povednega sedanjika, prve in tretje osebe množine ter preprostega nedoločnika so v lusernski cimbrijščini enake standardni nemščini. Prva in tretja oseba množine se ujemata tudi v drugih naklonih in časih.
Cimbrska skladnja nakazuje na precejšenj vpliv italijanščine, kot se odraža v prostem mestu glagola v nasprotju z drugim mestom v nemški povedi; vseeno pa je cimbrijščina ohranila nekatere lastnosti nemščine, ki so govorcem italijanščine povsem neznane. Cimbrijščina večinoma uporablja zaporedje osebka, povedka in predmeta, kar je prevzela od romanskih jezikov, občasno pa sledi germanskim stavčnim vzorcem.
Besedišče Cimbrijsko besedišče je močno sorodno bavarskemu in ohranja nekatere besede, ki so na Bavarskem zaradi prevlade standardne nemščine že pričele izginjati. Na cimbrijsko besedišče je vplivala tudi okoliška italijanščina.
Slovenščina Nemščina CimbrijščinaKristus je vstal od mrtvih, z vstajenjem je premagal smrt in tistim, ki so v grobovih, je daroval življenje! (also: ) , .
Opombe
Sklici
Kategorija:Jeziki Italije Kategorija:Zahodnogermanski jeziki
Kategorija:Ogroženi indoevropski jeziki