thumb|upright=1.2|Ponazoritev stopenj zmožnosti vizualizacije jabolka. Od svetle, fotorealistične slike na levi gredo proti vedno preprostejšim in zabrisanim podobam, do zadnje, ki predstavlja popolno afantazijo brez podobe
Afantazija, slovensko tudi slepi um, je nezmožnost vizualiziranja – hotnega prikazovanja podob v mislih – oziroma pomanjkanje t. i. likovne domišljije. Nasproten pojav je hiperfantazija, posebej intenziven notranji vid.
Še vedno slabo razumljen pojav je prvi opisal že Francis Galton leta 1880, a je nato ostal pretežno pozabljen do leta 2015, ko je ekipa pod vodstvom nevrologa Adama Zemana z Univerze v Exetru objavila študijo in skovala pojem afantazija (iz starogrške besede (fantasia) – »podoba« in predpone , ki pomeni »brez«). Študija je s pomočjo družbenih medijev pritegnila veliko zanimanja strokovne in širše javnosti za pojav, saj je bilo veliko ljudi presenečenih, da zgradba njihovega notranjega sveta ni univerzalna. Mnogi so jo po drugi strani sprejeli z naklonjenostjo, saj je dala ime njihovi posebnosti, ki je morda niti niso znali opisati.
Galton je v eni od svojih študij raziskoval sposobnost vizualizacije pri kolegih učenjakih in objavil sklep, da se ta sposobnost izgublja z razvojem sposobnosti »splošnega in abstraktnega mišljenja«, saj so praviloma poročali o okrnjeni vizualizaciji (z izjemo njegovega bratranca Charlesa Darwina, ki je bil zmožen zelo žive vizualizacije). V naslednjem stoletju je bilo objavljenih le nekaj študij primerov, ki so zmožnost vizualizacije izgubili zaradi bolezni ali operacije, po članku o enem od njih v poljudni reviji Discover Magazine pa je z Zemanom stopilo v stik več ljudi, ki so prepoznali ta primanjkljaj pri sebi, a že od zgodnje mladosti. Raziskovalci so uporabili standardiziran vprašalnik Vividness of Visual Imagery Questionnaire (VVIQ) in iz vzorca ljudi iz Zahodnega sveta ocenili, da ima približno odstotek ljudi prirojeno afantazijo, ki je vsaj delno dedna, presenetljivo pa tudi afanti lahko sanjajo v podobah. Nasprotno imajo hiperfantazijo približno trije odstotki. Obstajajo tudi anekdotična poročila o ljudeh, ki so pridobili zmožnost vizualizacije zaradi uživanja psihedelikov.
Vizualizacija je tesno povezana z možganskimi predeli in povezavami, po katerih se tvori vid. Subjektivni vprašalnik VVIQ so kasneje dopolnile študije s tem povezanih fizioloških pojavov, ki so razkrile odsotnost fizioloških odzivov na miselne podobe pri afantih. Med njimi so: Binokularno rivalstvo: običajni ljudje, ki si predhodno predstavljajo podobo, bodo bolj videli to podobo, če se jim kasneje prikaže na eno oko ta, na drugo pa drugačna podoba. Pri afantih ni razlike. Galvanski odziv kože: potenje ob izpostavljenosti grozljivim podobam. Širjenje oz. ožanje očesne zenice na vizualiziran temen oz. svetel prizor.
Domnevajo, da lahko ljudje z afantazijo učinkovito nadomestijo likovno domišljijo z bolj izraženimi glasbenimi, jezikovnimi ali matematičnimi sposobnostmi. Bolj naj bi se usmerjali v tehnične dejavnosti, kot je programiranje. Pogoste pri njih so težave s prepoznavanjem obrazov, vendar ne klinična prozopagnozija.
Sklici
Glej tudi afazija, nezmožnost govora
Zunanje povezave Afantazija: Ko naše misli ne znajo naslikati podobe. Pogovor z nevrologom Zvezdanom Pirtoškom o pojavu. Oddaja iz serije Možgani na dlani, Radio Prvi, 19. avgust 2021.
Kategorija:Domišljija Kategorija:Kognicija Kategorija:Vid Kategorija:1880 v znanosti Kategorija:2015 v znanosti