desno|sličica|Slovanska domovina in migracije v 6. in 7. stoletju (po Dvorniku 1956; Váňa 1983; Sedovu 1994, 1995; Barfordu 2001). Stari Slovani ali SlověniSket, J. (1893), str. 1-2 so se začeli množično seliti v jugovzhodno Evropo med prvo polovico 6. in 7. stoletjem v zgodnjem srednjem veku. Hitremu demografskemu širjenju Slovanov je sledila izmenjava in fuzija prebivalstva in jezikovni prehod v slovanski jezik in iz njega.
Naselitev je olajšalo znatno zmanjšanje prebivalstva jugovzhodne Evrope med Justinijanovo kugo. Drug razlog je bila poznoantična mala ledena doba od leta 536 do okoli 660 n. št. in vrsta vojn med Sasanidskim cesarstvom in stepskimi nomadi proti Vzhodnemu rimskemu cesarstvu. Tretji razlog je bilo umikanje (in posledično tudi delna izpraznitev ozemelj) germanskih plemen proti Rimskemu cesarstvu. Po prihodu panonskih Avarov sredi 6. stoletja so nadaljevali z vdori na rimsko ozemlje, praviloma neodvisno od avarskega vpliva. Po neuspešnem obleganju Konstantinopla poleti 626 in uspešnem uporu proti Avarom so ostali na širšem območju jugovzhodne Evrope, potem ko so naselili bizantinske province južno od Save in Donave, od Jadranskega do Egejskega in Črnega morja.
Bizanc, izčrpan zaradi več dejavnikov in omejen na obalne dele Balkana, ni bil sposoben vojskovati na dveh frontah in si povrniti izgubljenih ozemelj, zato se je sprijaznil z oblikovanjem Slovanov in z njimi sklenil zavezništvo proti avarskemu in bolgarskemu kaganátu.
Ozadje desno|sličica|Zgodovinske razmere okoli leta 560, pred vdorom panonskih Avarov, po Francisu Dvorniku (1949–56). Pred obdobjem preseljevanja ljudstev je bilo prebivalstvo jugovzhodne Evrope sestavljeno iz starih Grkov, Ilirov in Tračanov, ki so bili romanizirani in/ali helenizirani, ter rimskih cesarskih podložnikov. Do sredine 6. stoletja so bile prisotne tudi skupnosti Bastarnov, Skirov, Herulov, Gepidov in Langobardov. Po uničujočih pohodih Hunov Atile in Gotov, ki so bili prej federati, kar je povzročilo propad Zahodnega rimskega cesarstva ( 476), je vzhodni rimski cesar Justinijan I. začel obnovo trdnjav, mest in cerkva. Vendar je Justinijanova kuga (od 541–549 do sredine 8. stoletja) zdesetkala domače prebivalstvo, kar je oslabilo panonski in donavski limes. Različni dejavniki, vključno s poznoantično malo ledeno dobo in demografskim pritiskom, so spodbudili selitev zgodnjih Slovanov, ki so jih od sredine 6. stoletja vodili tudi panonski Avari.Wright, David Curtis (1997). "The Hsiung-Nu-Hun Equation Revisited". Eurasian Studies Yearbook. 69: 77–112. Sprejetje drugih srednjeveških evropskih kulturnih običajev, zlasti povezanih s kmetijstvom, je prav tako povzročilo rast prebivalstva med Slovani.
Slověni so bili morda občasno prisotni v Karpatski kotlini v času sarmatskih Jazigov (in sorodnikih Limigantov). Morda so sodelovali v pohodih Hunov in različnih germanskih plemen od konca 5. stoletja, čeprav v zgodovinskih virih ni zapisov, posreden dokaz za to domnevo so zapisane besede medos, kamos, strava v hunskem taboru.
Zgodovina
desno|sličica|Zgodovinski prikaz okoli leta 560 n. št. pred vdorom panonskih Avarov, ki prikazuje lokacijo Slovenov, Antov, Gepidov, Langobardov in Herulov (po Pavloviču 2017; Filipcu 2020). Zgodnji Slovani, ki so se naselili v jugovzhodni Evropi, so bili sestavljeni iz dveh skupin: Anti in Slovenov (Sklaveni). Prvi dokazani slovanski vpadi segajo v začetek 6. stoletja, v čas vzhodnorimskega cesarja Justina I. (vladal 518–527), kar sovpada s koncem Vitalijevega upora 511–518. Prokopij je zapisal, da je leta 518 velika vojska Antov, ki prebivajo blizu Slovenov, prečkala Donavo na rimsko ozemlje, vendar je utrpela hud poraz od magistra milituma per Thraciam Germanus. Leta 536 je v Italijo prispelo približno 1600 konjenikov Slovenov, Hunov in Antov kot bizantinska okrepitev, da bi rešili Belizarja, ki so služili tudi kot konjeniški lokostrelci. Napadi so se nadaljevali z vedno hitrejšimi in močnejšimi vpadi v času Justinijana I. (vladal 527–565), kjer Prokopij zapisuje, da so celoten Ilirik in Trakijo (pri čemer je bil ubit njen magister militum Chilbudius) skoraj vsako leto plenili Huni, Sloveni in Anti, ki so z vsakim vpadom povzročili ogromno škodo domačemu rimskemu prebivalstvu, zaradi česar je regija postala skitska puščava. Morda so sodelovali tudi v uničujočem zimskem napadu Hunov leta 539/540, ki je zajemal ozemlja od jadranske obale do Konstantinopla. Okoli 540-ih let so Sloveni sprejeli izgnanega langobardskega kneza Ildigisa/Hildigisa, sina Risiulfa, ki je pobegnil iz spora med Audoinom in Turisindom, in mu pomagali organizirati lastno vojsko 6000 Gepidov in Slovenov, ki so začasno podprli Turisindove zadeve, ter Totilo Gotov v Italiji, vendar natančna lokacija zadevnih Slovenov ostaja predmet znanstvene razprave (najverjetneje pa v Karpatski kotlini blizu donavske meje).Velika množica barbarov, Slovenov, je namreč pred kratkim prečkala reko Ister [Donavo], oropala sosednjo deželo in zasužnjila zelo veliko število Rimljanov […] Huni, Anti in Sloveni so že večkrat prečkali reko in Rimljanom povzročili nepopravljivo škodo […] Približno v tem času je vojska Slovenov prečkala reko Ister in razširila opustošenje po celotnem Iliriku do Epidamna, pobijala ali zasužnjila vse, ki so jim prišli na pot, mlade in stare, in plenila njihovo premoženje. In že jim je uspelo zavzeti številne trdnjave v tej regiji, ki so bile takrat še povsem nebranjene, a so prej slovele kot močne kraje, in so še naprej tavali naokoli in preiskovali vse po svojem okusu. Poveljniki Ilirov so jim sledili z vojsko 15.000 mož, vendar si niso upali približati sovražniku.Kmalu po tem je vojska Slovenov, ki je štela največ 3000 mož, brez kakršnega koli nasprotovanja prečkala Donavo, se takoj premaknila do reke Hebrus, ki so jo brez težav prečkali, nato pa se razdelila na dva dela. En del je štel 1800 mož, drugi pa preostanek. Čeprav sta bila dela tako ločena drug od drugega, so bili poveljniki rimske vojske po spopadu z njimi tako v Iliriku kot v Trakiji nepričakovano poraženi, nekateri pa so bili ubiti na bojišču, drugi pa so se rešili z neurejenim begom.
Potem ko so se vsi generali tako odrezali od obeh barbarskih vojsk, čeprav sta bili po številu precej slabši od rimskih sil, se je en del sovražnika spopadel z Asbadom. Ta mož je bil stražar cesarja Justinijana, saj je služil med kandidati, kot jim pravijo, in je bil tudi poveljnik konjenikov, ki so bile od davnih časov nameščene v Tzurullumu, trdnjavi v Trakiji. Tam so se nahajale številne enote najboljših vojakov. Tudi te so Sloveni premagali in večino od njih pobili v sramotnem begu […] Ko so to storili, so se obrnili k plenjenju vseh mest, tako Trakije kot Ilirika, v sorazmerni varnosti; in obe vojski sta z obleganjem zavzeli veliko trdnjav […] Nato so tisti, ki so premagali Asbada, po vrsti oropali vse do morja in z napadom zavzeli mesto na obali z imenom Topirus […] Nato so takoj pobili vse moške, do 15.000, vzeli vse dragocenosti kot plen in otroke in ženske oddali v suženjstvo. Pred tem pa niso prizanesli nobenemu veku, toda tako ta kot druga skupina so od trenutka, ko so padli na rimsko deželo, pobijali vse, ki so jim padli na pot, mlade in stare, tako da je bila vsa dežela, naseljena s Iliri in Tračani, povsod polna nepokopanih trupel […] Tako so Sloveni vztrajno uničevali tiste, ki so jim padli na pot. Toda od takrat naprej so tako ti kot tisti iz druge skupine, kot da bi bili pijani od velike količine prelite krvi, menili, da je primerno ujeti nekatere, ki so jim padli v roke, in posledično so s seboj vzeli nešteto tisoče ujetnikov, ko so vsi odšli na pot domov. Konec tridesetih ali zgodnjih štiridesetih let 5. stoletja so Sloveni in Anti postali sovražni drug do drugega in se zapletli v bitko, v kateri so Antje premagali njihovi nasprotniki. Leta 545 je Justinijanu I. uspelo skleniti zavezništvo z Anti, da bi ustavil hunske vdore v Spodnje Podonavje, vendar je to povzročilo še več vdorov Slovenov iz srednjega Podonavja. Po Prokopiju je okoli poletja 550 na rimska tla prispelo ogromno število Slovenov, kakršnih še ni bilo, potem ko so prečkali reko Ister in prišli v bližino Naissusa, z načrtom, da bodo zavzeli Solun in bližnja mesta. Ko so slišali, da Germanus organizira velike sile v Serdiki (Sofiji) jugovzhodno od Naissusa (sprva z načrti za pohod proti Totilovim Gotom v Italiji, zdaj pa so se posvetili odbijanju invazije Slovenov; medtem se je moral Narses spopasti s Kutriguri okoli Filipopola), so Sloveni opustili začetne načrte in prečkali Dinarsko gorovje v Iliriku ter prišli v rimsko provinco Dalmacijo. German je kmalu umrl, vojska, ki sta jo vodila njegov zet Ivan (nečak Vitalijana) in sin Justinijan, pa je dobila ukaz, naj začne pohod v Dalmacijo, prezimi v Saloni in se nato od tam premakne v Raveno. Ko so vstopili v provinco Dalmacijo, se je prvi skupini Slovenov pridružila druga skupina, ki je prav tako prečkala Donavo in rimsko ozemlje preplavila s popolno svobodo … razdelila se je v tri skupine in povzročila nepopravljivo škodo … ne le plenila to deželo z nenadnimi napadi, ampak dejansko preživela zimo, kot da bi bila v svoji deželi in se ni bala sovražnika, kar je rimskim vojskam onemogočilo gibanje proti Raveni, vendar se niso vključili v boj. Prokopij je poročal, da so nekateri menili, da je Totila Slovene povabil z velikimi vsotami denarja, da bi odvrnil cesarske sile od napada na Gote v Italiji po kopnem.