Rideaujev prekop je 202 kilometra dolg prekop, ki povezuje reko Ottawo pri Ottawi z reko Cataraqui in Ontarijskim jezerom pri Kingstonu v Ontariu v Kanadi. Njegovih 46 zapornic dvigne čolne iz reke Ottawe 83 metrov gorvodno vzdolž reke Rideau do jezer Rideau in od tam se spusti 50 metrov dolvodno vzdolž reke Cataraqui do Kingstona.
Rideaujev prekop je bil odprt leta 1832 za komercialni ladijski promet. Tovorni promet se je sčasoma preselil na železnice in morsko pot sv. Lovrenca, vendar prekop še danes uporabljajo za rekreacijsko plovbo, ki jo od maja do oktobra upravlja Parks Canada.Rideau Canal, UNESCO World Heritage, UNESCO.org. Retrieved January 14, 2008. Je najstarejši neprekinjeno delujoči kanalski sistem v Severni Ameriki in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.UNESCO names World Heritage sites, BBC News, June 28, 2007. Retrieved January 14, 2008.
Toponimija Ime je dobil po reki Rideau, ki je bila nato poimenovana po slapovih Rideau. Ime Rideau, francosko za 'zaveso', izhaja iz videza slapov, podobnih zavesi, kjer se združijo z reko Ottawo.
Zgodovina
Načrtovanje Po vojni leta 1812 so bile prejete informacije o načrtih Združenih držav Amerike, da bi iz severnega dela zvezne države New York napadle britansko kolonijo Zgornja Kanada po reki sv. Lovrenca. To bi prekinilo življenjsko žilo med Montréalom in pomembno pomorsko oporiščem v Kingstonu. Da bi se v prihodnosti zaščitili pred takim napadom, so Britanci začeli graditi ali krepiti številne obrambne objekte, vključno s Citadel Hill v Halifaxu, La Citadelle v mestu Quebec in Fort Henry v Kingstonu.
Da bi zagotovili varen prehod vojaških plovil med Montrealom in Kingstonom, je bila načrtovana pot, ki bi se od Montreala nadaljevala proti zahodu, po reki Ottawi do ustja reke Rideau, kasneje na mestu Bytown (danes Ottawa), nato pa proti jugozahodu preko vrste kratkih kanalov, ki povezujejo naravna vodna telesa (reke in jezera) s Kingstonom, ki je ob Ontarijskem jezeru. Rideau bi skupaj s krajšimi prekopi pri Grenvilleu, Chute-à-Blondeauju in Carillonu tvoril zadnji del te poti, da bi se izognili brzicam in drugim nevarnostim na poti.
Del poti Rideau te varne vojaške oskrbovalne poti od Montreala do Kingstona je leta 1783 prvič pregledal poročnik Gershom French, ne kot kanalsko pot, temveč kot potencialno območje za naselbino lojalistov. Takrat ni bilo vodne povezave s Kingstonom. Pot, dolgo uporabljena avtohtona vodna pot, je vodila od slapov Rideau navzgor po reki Rideau do jezera Rideau, čez razvodje pri Newboru in v spodnja jezera Rideau, nato pa preko reke White Fish (zdaj potopljene) do spodnjega jezera Beverley in nato po reki Gananoque do reke sv. Lovrenca.
Prvo geodetsko meritev za traso prekopa je leta 1816 opravil sir Joshua Jebb. Jebb, takrat mladi 22-letni kraljevi inženir, je izmeril glavno pot mimo jezer Rideau in tudi bližnjico od ustja potoka Irish Creek na reki Rideau do zaliva Morton, kjer bi se vrnila na glavno pot Rideau. V času Jebbovega pregleda je bila zaradi poplav, ki so jih povzročili mlinski jezovi pri slapovih White Fish (današnji Morton) in Round Tailu (severno od Upper Brewers), vzpostavljena vodna povezava s Kingstonom, ki so poplavili prej neplovno območje, poplavno ravnico Cranberry.
Jebbov predlog bližnjice je postal znan kot pot Irish Creek in to je bila pot, ki jo je Jebb priporočil v svojem poročilu. Naslednji pregled poti Rideau, ki ga je opravil civilni geodet Samuel Clowes (1823–24), je zavrnil pot Irish Creek, deloma zato, ker je vsebovala 8 km dolg kopenski odsek. Clowesova prednostna pot je bila mimo jezer Rideau, saj je bil vrh predlaganega prekopa, čeprav daljša pot, vodna površina (jezero Rideau).
Leta 1819 je Charles Lennox, 4. vojvoda Richmondski, ki je bil vrhovni guverner Britanske Severne Amerike, načrtoval pregled načrtovane poti za prekop. Vendar pa je Richmonda ugriznila lisica in je umrl v naselju blizu Richmonda, potem ko je imel simptome stekline. Richmond je že prej prepričal vojvodo Wellingtonskega, takratnega generalnega poveljnika oboroževalnih sil, naj se zanima za projekt. 1. marca 1819 je Wellington napisal memorandum, v katerem je med drugim zagovarjal gradnjo Rideaujevega prekopa kot del obrambnega sistema Kanade.
Ko je bil podpolkovnik John By leta 1826 po upokojitvi premeščen iz pokoja, da bi postal nadzorni inženir za projekt Rideaujevega prekopa, je imel tako raziskavo poročnika Joshue Jebba iz leta 1816 kot raziskave in predloge za kanal Samuela Clowesa iz let 1823–24. Ker je Clowes zavrnil Jebbovo bližnjico Irish Creek, je polkovnik By upošteval le pot čez jezera Rideau.
Gradnja Gradnjo prekopa je nadzoroval podpolkovnik John By iz Kraljevega inženirskega korpusa. Zasebni izvajalci, kot so bodoči podjetnik v rafiniranju sladkorja John Redpath, Thomas McKay, Robert Drummond, Thomas Phillips, Andrew White in drugi, so bili odgovorni za večino gradnje, večino dejanskega dela pa so opravili tisoči irskih, škotskih in francosko-kanadskih delavcev. Polkovnik John By se je odločil, da bo ustvaril sistem prekopov z uporabo jezov za dvig gladine vode in potopitev brzic namesto gradnje novih prekopov okoli njih. To je bil boljši pristop, saj je zahteval manj delavcev, bil je stroškovno učinkovitejši in bi ga bilo lažje zgraditi.
Dela na prekopu so se začela jeseni 1826 in so bila končana spomladi 1832. Prvi popoln prehod s parnikom Roberta Drummonda, Rideau (znan tudi kot Pumper), je 22. maja 1832 zapustil Kingston s polkovnikom Byjem in družino na krovu, v Bytown pa je prispel 29. maja 1832.
Končni stroški gradnje prekopa so znašali 822.804 funtov, ko so bili obračunani vsi stroški, vključno z nakupom zemljišča (januar 1834). Zaradi nepričakovanih prekoračitev stroškov so Johna Byja odpoklicali v London in upokojili; za svoj izjemen dosežek ni prejel nobenih pohval ali priznanj.
Komercialna uporaba Od dokončanja prekopa ni bilo nadaljnjih vojaških spopadov med Kanado in Združenimi državami. Čeprav Rideau ni bil uporabljen v obrambne namene, je imel ključno vlogo v zgodnjem razvoju Kanade in je spodbujal ladijski promet, trgovino in naselitev Zgornje Kanade s strani več deset tisoč priseljencev.
Prekop je bil zaradi znatnih brzic v reki med Montrealom in Kingstonom lažji za plovbo kot reka sv. Lovrenca. Posledično je Rideaujev prekop postal prometna trgovska arterija med Montrealom in Velikimi jezeri. V tem obdobju ga je uporabljalo tudi več deset tisoč priseljencev z Britanskega otočja, ki so se proti zahodu usmerili v Zgornjo Kanado.
Bil je glavna pot za prevoz težkega blaga (les, minerali, žito) iz kanadskega zaledja na vzhodu v Montreal. Vsako leto so po Rideauju prepeljali na stotine barž blaga; leta 1841 je na primer Rideaujev prekop uporabljalo približno 19 parnikov, 3 barže na lastni pogon in 157 barž brez motorja ali vlečnih barž. Prekop je moral konkurirati Eriejskemu prekopu skozi zvezno državo New York. Nekatere pošiljke, ki bi morda prihajale iz vzhodnega Kingstona, so bile namesto tega prepeljane na nasprotno stran reke sv. Lovrenca v Oswego v New Yorku. Tam so potovale po prekopu Oswego, da bi dosegle Erie in prek reke Hudson do tržnic v New Yorku.
Poslovneži v Kingstonu so preučevali to vprašanje. Razmišljali so o gradnji še enega prekopa do jezera Simcoe in naprej do reke French in zaliva Georgian Bay, s čimer bi omogočili promet po zgornjih Velikih jezerih, da bi uporabljal prekope vse do Montreala in se izognil ladijskemu prometu skozi celoten jezerski sistem. Ta načrt se je sčasoma razvil v vodno pot Trent-Severn. Prvotno je bila predvidena kot vojaška pot, vendar ni bila nikoli zgrajena. Preprostejši načrt je bil, da bi se trasa izognila nevarnim delom sv. Lovrenca, da bi omogočili neposredno ladijski promet iz Kingstona v Montreal, in to se je kmalu začelo.
Do leta 1849 so bile brzice sv. Lovrenca plovne z vrsto zapornic, komercialni ladjarji pa so hitro prešli na to bolj neposredno pot. Komercialna uporaba Rideauja se je večinoma končala po odprtju železnice Prescott in Bytown decembra 1854. Zagotavljala je hitrejšo storitev kot ladijski promet po prekopu.
Nadaljnja dela za izboljšanje neposredne poti so se nadaljevala vzdolž reke sv. Lovrenca. V 1950-ih je bila razvita kot sedanja morska pot sv. Lovrenca, ki je oceanskim ladjam omogočala dostop do Velikih jezer.
Trenutna uporaba Po prihodu železniških prog v Ottawo je bil prekop večinoma uporabljen za rekreacijska plovila. Uvedba izvenkrmnega motorja je privedla do povečanja števila majhnih rekreacijskih plovil in vse večje uporabe celinskih plovnih poti, kot sta Rideau in Trent-Severn. Danes je Rideau del Velike zanke, glavne vodne poti, ki povezuje veliko območje vzhodnih Združenih držav Amerike in Kanade.
Smrti med gradnjo Med gradnjo prekopa je umrlo kar tisoč delavcev. Večina smrti je bila posledica bolezni, predvsem zapletov malarije (P. vivax), ki je bila endemična v Ontariu na območju razširjenosti komarja Anopheles in drugih bolezni tistega časa. Nesreče so bile za projekt te velikosti dokaj redke; leta 1827 je bilo zabeleženih sedem nenamernih smrti. Za vsako nenamerno smrt so bile opravljene preiskave. Umrli moški, ženske in otroci so bili pokopani na lokalnih pokopališčih, bodisi na grobiščih v bližini delovišč bodisi na obstoječih lokalnih pokopališčih. Za delavce so bili opravljeni pogrebi, grobovi pa so bili označeni z lesenimi oznakami (ki so od takrat zgnili, kar je vodilo do napačnega prepričanja, da so bili delavci pokopani v neoznačenih grobovih).
Nekateri mrtvi ostajajo neidentificirani, saj niso imeli znanih sorodnikov v Zgornji Kanadi. Ob prekopu so bili postavljeni spomeniki, nazadnje spomeniki Keltski križ v Ottawi, Kingstonu in Chaffeys Locku. Prvi spomenik na Rideaujevem prekopu v čast smrti med delovno silo sta leta 1993 postavila Delavski svet Kingstona in okrožja ter Fundacija za dediščino Ontaria v Kingston Millsu.
Danes so za javnost odprta tri pokopališča iz obdobja prekopa: Chaffeyjevo pokopališče in zid spomina pri Chaffeyjevi zapornici – to pokopališče se je uporabljalo od leta 1825 do konca 19. stoletja; Kraljevo pokopališče sapperjev in rudarjev (prvotno imenovano Vojaško in civilno pokopališče, nato pa Staro prezbiterijansko pokopališče) v bližini Newbora – uporabljalo se je od leta 1828 do 1940-ih; in pokopališče McGuigan v bližini Merrickvilla – uporabljalo se je od začetka 19. stoletja (okoli 1805) do konca 1890-ih.
Priznanja Rideaujev prekop je bil leta 1925 razglašen za nacionalno zgodovinsko območje, naslednje leto pa je bil označen z zvezno ploščo, nato pa ponovno leta 1962 in 2013.
Prekop je bil upodobljen na poštnih znamkah, ki jih je izdala Kanadska pošta. Dve znamki za 45 centov – »Kanal Rideau, poletno čolnarjenje pri slapovih Jones« in »Kanal Rideau, zimsko drsanje ob parlamentu« – sta bili izdani 17. junija 1998 v okviru serije Kanali in rekreacijske destinacije. Znamki sta oblikovala Carey George in Dean Martin na podlagi slik Vincenta McIndoeja. Leta 2014 se je kanal pojavil na mednarodni znamki za 2,50 dolarja kot del kompleta Kanadske pošte v čast območjem svetovne dediščine.$2.50 2014 Rideau Canal stamp, from Allnumis.com Ista zasnova je bila ponovljena na domači znamki iz leta 2016.UNESCO World Heritage Sites in Canada, Canada Post, January 13, 2016
Leta 1993 se je kanadsko združenje British Waterways and Parks Canada strinjalo, da kanal združi s Kaledonskim prekopom na Škotskem.
Leta 2000 je bila vodna pot Rideau razglašena za reko kanadske dediščine zaradi njenih izjemnih zgodovinskih in rekreacijskih vrednosti.