Narodna galerija Kanade (), ki stoji v glavnem mestu Ottawa v Ontariu, je kanadski nacionalni umetniški muzej.The Canadian Encyclopedia Stavba muzeja obsega 46.621 kvadratnih metrov površine, od tega 12.400 kvadratnih metrov prostora, namenjenega razstavljanju umetnosti. Po razstavnem prostoru je eden največjih umetniških muzejev v Severni Ameriki.
Institucija je bila ustanovljena leta 1880 v stavbi Drugega vrhovnega sodišča Kanade in se je leta 1911 preselila v stavbo Spominskega muzeja Viktorije. Leta 1913 je kanadska vlada sprejela Zakon o Narodni galeriji, s katerim je uradno opredelila mandat ustanove kot nacionalnega umetniškega muzeja. Galerija je bila leta 1960 preseljena v stavbo Lorne.
Leta 1988 se je galerija preselila v nov kompleks, ki ga je zasnoval izraelski arhitekt Moshe Safdie. Steklena in granitna stavba stoji na Sussex Driveu, od koder se odpira pomemben razgled na stavbe kanadskega parlamenta na Parlament Hillu.National Gallery of Canada – 1980
Stalna zbirka galerije vključuje več kot 93.000 del evropskih, ameriških, azijskih, kanadskih in avtohtonih umetnikov. Poleg razstavljanja del iz svoje stalne zbirke galerija organizira in gosti tudi številne potujoče razstave.
== Zgodovina
Galerijo je leta 1880 ustanovil kanadski generalni guverner John Campbell, 9. vojvoda Argyllski, v povezavi z ustanovitvijo Kraljeve kanadske akademije umetnosti. Leta 1882 se je preselila v svoj prvi dom na Parlament Hillu, ki je bil v stavbi Drugega vrhovnega sodišča Kanade.
Eric Brown je bil leta 1910 imenovan za prvega direktorja. Leta 1911 se je galerija preselila v stavbo Muzeja spomina Viktorije in si jo delila z Narodnim muzejem naravoslovnih znanosti. Leta 1913 je bil sprejet prvi zakon o Narodni galeriji, ki je opredelil mandat in vire galerije. V 1920-ih je bila stavba razširjena. Umetnostna galerija je dobila štiri nadstropja, za umetnostni muzej pa je bil ustvarjen ločen vhod. Poleg tega je bil med Muzejem naravoslovnih znanosti in Narodno galerijo zgrajen požarni zid. Vendar je bila galerija še vedno v začasnih prostorih v stavbi Muzeja spomina Viktorije. Dolgoročni načrti so bili, da se ga preseli na novo stalno lokacijo s prostori, namenjenimi ogledu umetnosti.
Do 1950-ih je prostor v stavbi Viktorijinega spominskega muzeja postal neustrezen za zbirke galerije. Leta 1952 je galerija objavila arhitekturni natečaj, da bi zasnovali stalni dom za galerijo. Vendar galeriji ni uspelo pridobiti podpore vlade Louisa St. Laurenta, zaradi česar je morala opustiti zmagovalno ponudbo.
Da bi zagotovila izvedljiv kompromis za Narodno galerijo, je vlada St. Laurenta Narodni galeriji ponudila v uporabo osemnadstropno stavbo Lorne. Narodna galerija se je preselila v neopisljivo poslovno stavbo na ulici Elgin. Stavba Lorne je bila od takrat porušena in nadomeščena s 17-nadstropno poslovno stavbo, v kateri bo imel sedež Zvezni finančni oddelek.
Leta 1962 je bil Charles Comfort, direktor galerije, kritiziran, potem ko so ameriški novinarji razkrili, da je polovica del, razstavljenih na razstavi evropskih del Walterja Chryslerja, ponarejena. Comfort je galeriji dovolil gostiti razstavo, kljub temu da ga je direktor Montrealskega muzeja lepih umetnosti opozoril na dela.
Korporacija nacionalnih muzejev Kanade (NMC) je leta 1968 prevzela Narodno galerijo Kanade. V 1970-ih je NMC preusmeril sredstva Narodne galerije za ustanovitev regionalnih galerij. Galerija je leta 1976 dokončala prenovo stavbe Lorne. Do leta 1980 je postalo očitno, da se bo morala Narodna galerija preseliti zaradi slabega stanja stavbe, zgodovinske uporabe azbesta v njej in neustreznih razstavnih prostorov, ki so zagotavljali le dovolj prostora za razstavljanje dveh odstotkov zbirke v danem trenutku.
Potem ko je bila leta 1982 sprejeta kanadska ustava, je premier Pierre Trudeau napovedal premik političnega fokusa k 'ustvarjanju naroda', pri čemer je bila prednost dana umetnosti v prizadevanju za obogatitev kanadske identitete. Istega leta je minister za komunikacije Francis Fox izjavil, da se je vlada zavezala, da bo v petih letih postavila nove stalne stavbe za svoje nacionalne muzeje, vključno z Narodno galerijo in Muzejem človeka. Trudeau je izbral direktorico Narodne galerije Jean Sutherland Boggs za nadzor gradnje Narodne galerije in muzejev. Galerija je začela graditi svojo stalno muzejsko stavbo na Sussex Drive leta 1985 in je bila odprta maja 1988.
Preusmerjanje sredstev s strani NMC za pomoč pri financiranju regionalnih muzejev se je končalo leta 1982, Nacionalni muzeji Kanade pa so bili formalno razpuščeni leta 1987. Zaradi te razpustitve je Narodna galerija ponovno pridobila svojo institucionalno neodvisnost, skupaj z mandatom in pooblastili, določenimi v njenem ustanovnem zakonodajnem aktu pred letom 1968.
Kanadski muzej sodobne fotografije (CMCP), prej Oddelek za fotografije Nacionalnega filmskega odbora Kanade, je bil pridružena institucija Narodne galerije in je bil ustanovljen leta 1985. Leta 1988 je bila uprava CMCP združena z upravo Narodne galerije. CMCP se je kasneje preselil na novo lokacijo na naslovu Rideau Canal 1 in tam deloval do zaprtja leta 2006. Njegova zbirka je bila leta 2009 prevzeta od Narodne galerije.
Decembra 2000 je Narodna galerija objavila sum, da je približno 100 del iz njene zbirke plen, ki so ga nacisti ukradli med drugo svetovno vojno. Galerija je na spletu objavila slike del, za katera sumijo, da so ukradena umetnina, kar je njenim zadnjim zakonitim lastnikom omogočilo, da si jih ogledajo in morebiti uveljavljajo pravice do njih. Leta 2006 je galerija vrnila sliko Édouarda Vuillarda, ki so jo nacisti leta 1942 ukradli Alfredu Lindonu, Salon Madame Aron, Lindonovim dedičem.
Decembra 2009 sta Narodna galerija Kanade in Umetnostna galerija Alberte izdali skupno sporočilo za javnost, v katerem sta napovedali triletno partnerstvo, v okviru katerega se bodo galerije Umetnostne galerije Alberte uporabljale za razstavljanje del iz zbirke Narodne galerije. Program je bil prvi satelitski program med Narodno galerijo Kanade in drugo institucijo, podobne pobude pa so se v naslednjih letih začele izvajati tudi v drugih kanadskih umetniških galerijah.
Marc Mayer je bil 19. januarja 2009 imenovan za direktorja galerije, ki je nasledil Pierra Thébergeja. 19. aprila 2019 ga je nasledila Alexandra Suda, ki je bila imenovana za 11. direktorico in glavno izvršno direktorico Narodne galerije Kanade. Pod vodstvom Sashe Sude je galerija doživela obsežno preoblikovanje, poimenovano Ankosé, da bi bila bolj vključujoča in si prizadevala za spravo. Po samo treh letih je Suda odstopila. Julija 2022 je bila za začasno direktorico in glavno izvršno direktorico imenovana Angela Cassie. Leta 2023 je bil za 12. direktorja in glavnega izvršnega direktorja imenovan Jean-François Bélisle.
Stavba Sedanjo stavbo galerije je zasnovalo podjetje Moshe Safdie & Associates, gradnja pa se je začela leta 1985, stavba pa je bila odprta leta 1988. Stavba ima skupno površino 46.621 kvadratnih metrov. Leta 2000 je Kraljevi arhitekturni inštitut Kanade izbral Narodno galerijo za eno od 500 najboljših stavb, zgrajenih v Kanadi v zadnjem tisočletju. Narodna galerija Kanade je v stavbi na Sussex Drive, ki meji na tržnico ByWard. Stavba je četrta stavba, v kateri domuje umetnostni muzej.
Za izgradnjo galerije je bila ustanovljena neodvisna korporacija Crown, Canadian Museums Construction Corporation, s proračunom 185 milijonov kanadskih dolarjev. Po kanadskih zveznih volitvah leta 1984 je premier Brian Mulroney razpustil korporacijo. Ker pa so bili temelji za stavbo že končani, se je Mulroney odločil nadaljevati s financiranjem gradnje galerije, čeprav z zmanjšanim skupnim proračunom v višini 162 milijonov kanadskih dolarjev.
Zunanjost
Severna, vzhodna in zahodna zunanja fasada stavbe so sestavljene iz rožnato-granitnih sten oziroma steklenih oken. Južna zunanja fasada ima podolgovato stekleno steno, ki jo podpirajo betonski stebri, združeni v štiri. Profil južne fasade je bil zasnovan tako, da posnema stolnico, pri čemer so betonski stebri uporabljeni podobno kot zunanji oporniki na gotskih stolnicah. Vzhodni del južne fasade stavbe prehaja v nizko kristalno stekleno kupolo, ki drži glavni vhod v muzej; in njen zahodni del, ki ima tristopenjsko stekleno kupolo.
Tristopenjska steklena kupola je oblikovana iz pravokotnega stekla in ozkih jeklenih nosilcev. Druga plast kupole je oblikovana iz pravokotnikov in enakostraničnih trikotnikov, ki so nadalje razdeljeni na osem ali dvanajst manjših enakostraničnih trikotnikov. Vsi ti stekleni kosi so povezani z jeklenimi oporniki. Tretja plast kupole je oblikovana s podobnimi zasnovami, čeprav so trikotne steklene plošče enakokraki trikotniki. Enakokraki trikotniki se zbližajo navzgor, z vrhovi proti sredini. Tristopenjska kupola stavbe je postavljena tako, da bi jo ob prihodu muzeja z vzhoda na zahodu obdajal Stolp miru in Knjižnica parlamenta.
Notranjost
Notranja vhodna avla je obložena z rožnatim granitom in vključuje ravno štiri metre široko klančino, ki se nagiba navzgor proti zahodu. Safdie je poudaril pomen klančine v svoji zasnovi in izjavil, da bi moral človek »iti skozi nekakšno procesijo, da bi prišel v nekaj tako pomembnega, kot je Narodna galerija«, in da je obiskovalcu dala občutek vzpona do rituala, slovesnosti. Stene vhodne avle so obložene s pravokotno rezanim rožnatim granitom, razen južne stene, ki je del zunanje fasade s steklenimi stenami. Stekleni in jekleni strop, ki spominja na gotsko arhitekturo, se razteza vzdolž celotne klančine. Vendar pa ima strop v nasprotju z večino gotskih stolnic več betonskih stebrov, razporejenih narazen, da podpirajo streho. Vrh klančine vodi proti Veliki dvorani stavbe, ki je v tristopenjski stekleni kupoli.
Notranje dvorišče stavbe vključuje vrt Tajga. Vrt je zasnovala Cornelia Oberlander, ki je bila model za sliko Terre Sauvage A. Y. Jacksona; slika je v stalni zbirki Narodne galerije. Vrt poskuša posnemati tajgo, upodobljeno na sliki, Kanadski ščit; čeprav je namesto granita, ki ga običajno najdemo na Kanadskem ščitu, uporabljen apnenec.
Zbirka Oktobra 2018 je stalna zbirka Narodne galerije Kanade hranila več kot 93.625 del, ki predstavljajo več umetniških gibanj in obdobij v umetnostni zgodovini. Galerija ima veliko in raznoliko zbirko slik, del na papirju, skulptur in fotografij. Najstarejša dela, ki jih je muzej pridobil, so bila od kanadskih umetnikov, pri čemer je kanadska umetnost še vedno v središču ustanove. Vendar pa njena zbirka vključuje tudi več del umetnikov z vsega sveta. Zbirka galerije je bila zgrajena z nakupi in donacijami. Galerija organizira lastne potujoče razstave, na katerih razstavlja svojo zbirko, in potuje po Kanadi in v tujino. Narodna galerija je največji posojevalec umetnosti v Kanadi, saj letno pošlje približno 800 del.
Zbirka grafik in risb galerije vključuje 27.000 del na papirju, ki segajo od 15. stoletja do danes. Zbirka grafik in risb vključuje 10.000 del na papirju kanadskih umetnikov; več kot 800 teh grafik in risb so ustvarili inuitski umetniki. Zbirka grafik in risb vključuje tudi 2500 risb in 10.000 grafik ameriških, azijskih in evropskih umetnikov.
Galerija ima tudi približno 400 del azijskih umetnikov, ki datirajo od leta 200 n. št. do 19. stoletja. Azijska zbirka galerije se je začela v začetku 20. stoletja, številna dela pa izvirajo iz zbirke Nasli Heeramanack. Galerija ima tudi zbirko fotografij. Številne fotografije v zbirki izvirajo iz propadlega Kanadskega muzeja sodobne fotografije.