Kanadska pacifiška železnica

Kanadska pacifiška železnica (, ) (oznake za poročanje CP, CPAA, MILW, SOO), znana tudi preprosto kot CPR ali Canadian Pacific in prej kot CP Rail (1968–1996), je kanadska železnica razreda I, ustanovljena leta 1881. Železnica je v lasti podjetja Canadian Pacific Kansas City Limited, do leta 2023 znanega kot Canadian Pacific Railway Limited, ki je začelo delovati kot pravni lastnik v prestrukturiranju podjetja leta 2001.

Sedež železnice je v Calgaryju v Alberti. Leta 2023 je imela železnica v lasti približno 20.100 kilometrov tirov v sedmih provincah Kanade in v Združenih državah Amerike, ki se raztezajo od Montréala do Vancouvra in vse do Edmontona na severu. Njeno železniško omrežje je služilo tudi Minneapolisu–St. Paulu, Milwaukeeju, Detroitu, Chicagu in Albanyju v New Yorku v Združenih državah Amerike.

Železnica je bila prvič zgrajena med vzhodno Kanado in Britansko Kolumbijo med letoma 1875 in 1885 (povezala se je s progami doline Ottawe in območja zaliva Georgian Bay, zgrajenimi prej), s čimer je izpolnila zavezo, ki jo je Britanska Kolumbija prejela ob vstopu v Konfederacijo leta 1871; CPR je bila prva transkontinentalna železnica v Kanadi. CPR, ki je bila predvsem tovorna železnica, je bila desetletja edino praktično sredstvo za prevoz potnikov na dolge razdalje v večini regij Kanade in je bila ključnega pomena za kolonizacijo in razvoj zahodne Kanade. CPR je postala eno največjih in najmočnejših podjetij v Kanadi vse do leta 1975. Podjetje je leta 2009 pridobilo dve ameriški progi: Dakota, Minnesota and Eastern Railroad (DM&E) in Iowa, Chicago and Eastern Railroad (IC&E). Podjetje je tudi lastnik železnice Indiana Harbor Belt Railroad, terminalne železnice s sedežem v Hammondu v Indiani, skupaj s podjetjem Conrail Shared Assets Operations. CPR je decembra 2021 kupil železnico Kansas City Southern Railway za 31 milijard ameriških dolarjev. 14. aprila 2023 je KCS postala hčerinska družba v stoodstotni lasti CPR, tako CPR kot njene hčerinske družbe pa so začele poslovati pod imenom matične družbe CPKC.

CPR se javno trguje na borzi v Torontu in New Yorku pod oznako CP. Njen sedež v ZDA je v Minneapolisu. Na dan 30. marca 2023 je največji delničar kanadsko-pacifiške borze TCI Fund Management Limited, hedge sklad s sedežem v Londonu, ki ima v lasti 6 % družbe.

Zgodovina Ustanovitev Kanadske pacifiške železnice je bila nacionalni cilj konservativne vlade Johna A. Macdonalda skupaj z rudarskim magnatom Alexandrom Tillochom Galtom. Kot pogoj za pridružitev Kanadski konfederaciji je Britanska Kolumbija vztrajala pri prometni povezavi z vzhodom, s preostalim delom Konfederacije. Leta 1873 je Macdonald, med drugimi visokimi politiki, podkupljenimi v pacifiškem škandalu, podelil pogodbe družbi Canada Pacific Railway Company, ki ni bila povezana s sedanjo družbo, v nasprotju z družbo Inter-Ocean Railway Company, za katero naj bi bila povezana s Northern Pacific Railway Company v Združenih državah. Leta 1867, v letu Kanadske konfederacije, je ameriški državni sekretar William H. Seward domneval, da bo celotna severnoameriška celina »prej ali slej v čarobnem krogu Ameriške unije«. Po tem škandalu so bili konservativci odstranjeni z oblasti, Alexander Mackenzie, novi liberalni premier, pa je odredil gradnjo železnice pod nadzorom Ministrstva za javna dela.

Zakon o gradbeništvu (CPR) iz leta 1874 je omogočil gradnjo odseka železnice CPR od jezera Superior do Manitobe leta 1875. O slovesnem polaganju tirov v Westfortu 1. junija 1875 je bilo odmevno poročano v izdaji časopisa Toronto Globe z dne 10. junija. V njem je bilo zapisano, da se je na levem bregu reke Kaministiquia v okrožju Thunder Bay, približno štiri milje gorvodno od Fort Williama, zbrala množica »več kot 500 dam in gospodov«, da bi proslavili dogodek.

Macdonald se je kasneje leta 1878 vrnil kot predsednik vlade in sprejel agresivnejšo gradbeno politiko. V Londonu so bile izdane obveznice in objavljeni razpisi za dokončanje odsekov železnice v Britanski Kolumbiji. Izbran je bil ameriški izvajalec Andrew Onderdonk, njegovi možje pa so začeli gradnjo 15. maja 1880.

Oktobra 1880 je nov konzorcij podpisal pogodbo z vlado Macdonalda, v kateri se je strinjal z gradnjo železnice za 25 milijonov dolarjev kredita in 100.000 km2 zemlje. Poleg tega je vlada krila stroške geodetskih meritev in železnico za 20 let oprostila davka na nepremičnine. Ko je bila proga leta 1882 dokončana z zadnjim konico pri jezeru Feist blizu zaliva Vermilion v Ontariu, je bila predana novo ustanovljeni zasebni družbi Canadian Pacific Railway. Leta 1883 je bila prva pošiljka pšenice iz Manitobe prepeljana po tej progi do Lakeheada (Fort William in Port Arthur) na jezeru Superior.

Za logotip železnice je bil izbran bober v čast Donaldu Smithu, 1. baronu Strathcone in Mount Royala, ki se je v dolgi karieri v trgovini z bobrovim krznom povzpel od faktorja do guvernerja družbe Hudson's Bay Company.

Gradnja železnice, 1881–1886

Gradnja železnice je trajala več kot štiri leta. Kanadska pacifiška železnica je začela svojo širitev proti zahodu iz Bonfielda v Ontariu, kjer je bil prvi kolec zabit v potopljen železniški prag. Tu se je končala razširitev Kanadske centralne železnice (CCR). CCR se je začela v Brockvillu in se raztezala do Pembroka. Nato je sledila zahodni poti vzdolž reke Ottawe in nadaljevala do Mattawe na sotočju rek Mattawa in Ottawa. Nato je nadaljevala do Bonfielda.

Predvidevali so, da bo železnica potovala skozi bogat 'rodovitni pas' severne doline reke Saskatchewan in prečkala Skalno gorovje prek prelaza Yellowhead. Vendar je bila izbrana bolj južna pot čez sušni Palliserjev trikotnik v okrožju Assiniboia in prek prelaza Kicking Horse ter navzdol po Field Hillu do jarka Rocky Mountain.

Leta 1881 je gradnja napredovala prepočasno za železniške uradnike, ki so leta 1882 najeli priznanega železniškega direktorja Williama Corneliusa Van Horneja za nadzor gradnje. Van Horne je izjavil, da bo leta 1882 zgradil 800 km glavne proge. Poplave so odložile začetek gradbene sezone, vendar je bilo tistega leta zgrajenih več kot 672 km glavne proge, pa tudi stranski tiri in stranske proge.

Oddelek za železnice in kanale je junija 1882 dokončal odcep Thunder Bay (zahodno od Fort Williama) in ga maja 1883 predal podjetju. Gradnja je do avgusta 1883 dosegla Calgary v okrožju severozahodnih ozemelj Alberte, redna linija do Winnipega v Manitobi pa je bila vzpostavljena do decembra 1883. Do konca leta 1883 je železnica dosegla Skalno gorovje, le 8 km vzhodno od prelaza Kicking Horse. Zahrbtnih 190 km železnice zahodno od Fort Williama je dokončalo podjetje Purcell & Company, ki ga je vodil »najbogatejši in največji kanadski železniški izvajalec«, industrialec Hugh Ryan.Stagg, Ronald J. (1994). "RYAN, HUGH – Volume XII (1891-1900) – Dictionary of Canadian Biography". www.biographi.ca. The University of Toronto.

Na železnici je delalo na tisoče mornarjev. Mnogi so bili evropski priseljenci. Neznano število Stoneyja Nakode je pomagalo tudi pri polaganju tirov in gradbenih delih v regiji prelaza Kicking Horse. V Britanski Kolumbiji so vladni izvajalci sčasoma najeli 17.000 delavcev iz Kitajske, znanih kot kuliji. Po dveh in pol mesecih trdega dela so lahko zaslužili le 16 dolarjev (485 dolarjev leta 2023, prilagojeno inflaciji). Kitajski delavci v Britanski Kolumbiji so zaslužili le med 75 centi in 1,25 dolarja na dan, plačani v riževih podlogah, brez upoštevanja stroškov, tako da jim je domov ostalo le malo denarja. Opravljali so najnevarnejša gradbena dela, kot je delo z eksplozivom za čiščenje predorov skozi skalo. Natančno število umrlih kitajskih delavcev ni znano, zgodovinarji pa ocenjujejo, da jih je med 600 in 800.

Do leta 1883 je gradnja železnic hitro napredovala, vendar je CPR grozilo, da bo zmanjkalo sredstev. Vlada je zato 31. januarja 1884 sprejela zakon o pomoči železnicam, s katerim je CPR zagotovila nadaljnjih 22,5 milijona dolarjev posojil. Zakon je 6. marca 1884 prejel kraljevo soglasje.

Marca 1885 je v okrožju Saskatchewan na severozahodu izbruhnil upor. Van Horne, ki je bil takrat v Ottawi, je vladi predlagal, da bi CPR lahko v 10 dneh prepeljal vojake v Qu'Appelle v okrožju Assiniboia. Nekateri odseki proge so bili nedokončani ali pa prej niso bili uporabljeni, vendar je bila pot do Winnipega opravljena v devetih dneh in upor hitro zatrt. Vlada je nato kontroverzno reorganizirala dolg CPR in zagotovila dodatno posojilo v višini 5 milijonov dolarjev. CPR je ta denar obupno potreboval. Kljub Van Hornejevi podpori pri premestitvi vojakov v Qu'Appelle je vlada še vedno odlašala s podporo CPR, ker je Macdonald pritiskal na Georgea Stephena za dodatne ugodnosti.

7. novembra 1885 je bil v Craigellachieju v Britanski Kolumbiji zabit zadnji klin. Štiri dni prej je bil zadnji klin odseka jezera Superior zabit zahodno od Jackfisha v Ontariu. Čeprav je bila železnica dokončana štiri leta po prvotnem roku leta 1881, je bila dokončana več kot pet let pred novim datumom 1891, ki ga je Macdonald določil leta 1881.Canadian Pacific Facts and Figures (1937), p. 15.

V vzhodni Kanadi je CPR do leta 1885 ustvaril mrežo prog, ki sega od mesta Quebec do St. Thomasa v Ontariu – predvsem z nakupom železnice Quebec, Montreal, Ottawa & Occidental od quebeške vlade in z ustanovitvijo nove železniške družbe, Ontario and Quebec Railway (O&Q). Prav tako je lansiral floto ladij za Velika jezera, da bi povezal svoje terminale. Prek O&Q je CPR izvedel nakupe in dolgoročne najeme več železnic ter zgradil progo med Perthom v Ontariu in Torontom (dokončana 5. maja 1884), da bi povezal te pridobitve. CPR je 4. januarja 1884 pridobil 999-letni najem proge O&Q. Leta 1895 je pridobil manjšinski delež v železnici Toronto, Hamilton in Buffalo, s čimer je postal povezava z New Yorkom in severovzhodom Združenih držav.Toronto, Hamilton & Buffalo Railway Historical Society, Historical Outline. Retrieved 27 April 2014.

1886–1900 Zadnji klin v CPR je bil zabit 7. novembra 1885, ko ga je zabil eden od njegovih direktorjev, Donald Smith.

Prvi transkontinentalni potniški vlak je odpeljal s postaje Dalhousie v Montrealu, na vogalu ulic Berri in Notre Dame, 28. junija 1886 ob 20. uri in prispel v Port Moody opoldne 4. julija. Ta vlak je bil sestavljen iz dveh prtljažnih vagonov, poštnega vagona, enega vagona drugega razreda, dveh spalnih vagonov za priseljence, dveh vagonov prvega razreda, dveh spalnih vagonov in jedilnega vagona (med potovanjem je bilo uporabljenih več jedilnih vagonov, saj so jih ponoči odstranili z vlaka, naslednje jutro pa so dodali še enega).CPR Connecting Canada, Timeline. Retrieved 8 July 2022